»V Logatcu smo delali ves dan. Nosili smo postelje, vzmetnice in drugo opremo, opremljali jedilnico. Novi begunski center je hitro dobival svojo končno podobo. Bil sem vesel, da lahko pomagam, vendar se nisem mogel izogniti grenkemu občutku, ko sem videl, kako drugače je poskrbljeno za Ukrajince. Medtem ko je naše pohištvo na Kotnikovi staro in polomljeno in so naše postelje polne stenic, da ponoči ne moremo spati in smo vsi popikani od njihovih ugrizov, so dobili begunci iz Ukrajine nove kovinske postelje, takšne, v katerih se stenice ne morejo zarediti, in nove vzmetnice. Po tej izkušnji sem bil vesel, da sem lahko pomagal drugim beguncem. Hkrati pa me žalosti, ko vidim, kako velika razlika je med kampi za Ukrajince in za nas, ki prihajamo z Bližnjega vzhoda in iz Afrike. Vsi smo zbežali, da bi rešili svoje življenje. Ne vem, zakaj so eni prvorazredni, preostali pa smo drugorazredni.« Tako se glasi pismo enega od prosilcev za azil, nastanjenega v izpostavi azilnega doma v Kotnikovi ulici v Ljubljani.
Potem ko je vlada odločila, da bo ukrajinskim beguncem podeljena začasna zaščita, ki vključuje širok nabor pravic, so se preostali begunci v Sloveniji začeli spraševati, zakaj Slovenija ne poskrbi enako za vse.
Pohvala in graja
»Vse to je čudovit napredek, četudi niste še vsega uresničili,« so se prosilci za azil v enotnem javnem pismu odzvali na poskuse Janševe vlade, da bi pomagala Ukrajincem. »Hkrati pa se nam ob tem ponuja vprašanje, zakaj je naše doživetje azilnega sistema tako drugačno.« Urad za oskrbo in integracijo migrantov (UOIM) ter ministrstvo za notranje zadeve so opozorili na težke življenjske pogoje, skopost prehrane, zanemarjenost sob, omejitev gibanja na občine, otežen dostop do zdravstvenih storitev, pomanjkanje pravnih nasvetov, težave pred bančnimi okenci, zaprt dostop do trga dela … »Vaš odgovor je vsakokrat enak: imamo zvezane roke, nič se ne da narediti. Zdaj pa vidimo, da dostojna obravnava beguncev in njihove osnovne svoboščine ne predstavljajo problema. S takšno obravnavo dejansko olajšujete življenje tako sebi kot beguncem. Zakaj je ne bi priskrbeli za vse? Za dvojna merila lahko najdemo le dva razloga: bodisi ste rasisti ali pa ste nesposobni opravljati svoje delo,« so zaključili.
Iz UOIM so sporočili, da bodo »vsebino pisma preučili z vso potrebno resnostjo in nanj tudi odgovorili«. MNZ pa je odgovorilo zgolj, da sta nastanitev in integracija v pristojnosti urada in ne ministrstva. Neuradno je bilo sicer mogoče izvedeti, da urad skuša v individualnih obravnavah čim več prosilcem za azil omogočiti gibanje tudi zunaj občine bivališča (Ljubljane ali Logatca) ter da se z migranti že dogovarjajo o organizaciji boljše prehrane.
Razgaljena politika
Položaj prosilcev za azil je sicer v izhodišču podoben položaju Ukrajincev, ki v Sloveniji prosijo za začasno zaščito. A sta njihova pravna položaja tudi različna. Pravice prosilcev za azil so vezane na konvencijo Združenih narodov o beguncih in na pravo EU s področja azila, začasna zaščita pa je relativno unikaten kratkotrajen mehanizem (načeloma je omejen na eno leto), ki je v EU v uporabi prvič.
Strokovnjaki za migracije opozarjajo, da je skrb za ukrajinske begunce politiko migracij dokončno razgalila. »Odločitev EU in držav članic, da se aktivira mehanizem začasne zaščite za begunce in begunke iz Ukrajine, je opomnik, da je Evropa že dolgo imela orodja za zaščito ljudi, ki bežijo pred vojno in iščejo pomoč, ter da je običajen pristop močno ograjene 'trdnjave Evrope' le politično motivirana odločitev,« opozarja Blaž Kovač, vodja projektov pri Amnesty International Slovenije. »Da je bila taka odločitev sprejeta sploh prvič, a načelno le glede Ukrajincev, kaže na dvojne standarde in hinavščino EU ter držav članic glede mednarodnopravne pravice do azila. Po našem mnenju bi morala biti pristop oblasti do tistih, ki iščejo mednarodno zaščito, in obseg njihovih pravic za vse enaka,« pravi Kovač. x
