Onkraj fakultetnih obveznosti se veliko ukvarja tudi z državljansko vzgojo. Je reden politični komentator, ki slovenske politične procese motri skozi politično teorijo, kar vselej počne v poljudnem, bralcu razumljivem jeziku. Z njim smo se pogovarjali o letošnji kaotični predvolilni kampanji, razmerjih moči v slovenski politiki, vizijah političnih strank in možnostih povolilne matematike.
V ponedeljek smo gledali TV-soočenje med premierjem Robertom Golobom in prvakom SDS Janezom Janšo. Ena na ena. To sta glede na ankete dve viziji Slovenije. Kakšna je izbira?
Pomembno je ne reducirati ponudbe zgolj na ti dve osebnosti, čeprav je hkrati seveda res, da je slovenski prostor tudi zaradi njiju in seveda zaradi zgodovinskih procesov zelo izrazito dvostebern. Ko govorimo o teh dveh vizijah, je treba sicer poudariti, da ni pomembno zgolj to, kakšne zakone in ukrepe lahko pričakujemo od političnih opcij z Gibanjem Svoboda ali SDS na čelu, temveč tudi to, kakšno oblast predstavljata navzven. Kakšne norme in vrednote projicirata. Na eni strani gre pri Golobu oziroma celotnem levosredinskem polu vendarle za vizijo, kjer človek človeku ni volk, kjer ne gre zgolj za tekmovalnost in zasledovanje lastnih interesov, ampak tudi za razumevanje potreb in skrbi za drugega. V jedru teh politik je solidarnost sistema.
V televizijskih soočenjih in na družbenih omrežjih vidimo različne obraze politikov, kar velja tudi za Goloba in Janšo. Golob je v debatah oster, na omrežjih kaže mehkejšo plat. Janša je na omrežjih razdiralen, na soočenjih si nadene videz spravljivosti. Kako brati ta nasprotja?
Gre za predstavljanje sebe, politične stranke in političnih idej na različne načine. Svoboda se je odločila za dokaj klasično kampanjo, skozi katero skušajo pokazati, kaj so skupaj s koalicijskima partnericama že naredili v tem mandatu. In kaj še nameravajo narediti. Gre torej za prikazovanje nujnosti kontinuitete in v tem okviru določene stabilnosti. V tej kampanji pa sicer ni nič posebno novega ali izvirnega, gre za dokaj šablonski pristop. V SDS so po drugi strani celotno kampanjo zasnovali izrazito večtirno. V televizijskih soočenjih bi celo ocenil, da je bilo z njihove strani zaznati neko mero previdnosti in izogibanja napakam, četudi je bil tudi tu evidentno fokus napasti delo aktualne vlade. Je pa hkrati izstopalo to, da v soočenjih tako rekoč ni bilo sledi za stranko značilnega kulturnoideološkega boja, ki pa je zato toliko bolj izpostavljen na drugih informacijskih kanalih, še posebno izrazito na družbenih omrežjih in na njihovih dogodkih, ki so jih organizirali v manjših krajih praktično po vsej Sloveniji.
Vidimo, da je kampanja, gledano širše, sploh pa na spletu, kot omenjate, izrazito ostra, negativna, mestoma celo vulgarna. Je tokrat to še bolj izrazito kot v preteklosti? In pa – komu najbolj koristi tovrstna kampanja?
Za trenutno kampanjo lahko rečemo, da je skoraj dobesedno vratolomna. Ogromno je nekakšnih preigravanj, spinov, različnih interpretacij in konfrontacij. Kar je zanimivo v oziru na to, da je za Slovenijo v preteklosti veljalo, da negativne politične kampanje ne delujejo. Zdaj pa ugotavljamo, da je sploh v zadnji kampanji primarno gonilo prav tovrsten negativni politični marketing. Na mestu je zato vprašanje, zakaj nenadoma sprememba. Po moji oceni sta v širšem političnem kontekstu ključna dva elementa: prvi je spektakularizacija politike na splošno v Evropi in širše, ko politične stranke politiko vse bolj predstavljajo v obliki spektakla. In kaj je bolj spektakularnega kot gladiatorstvo? Drugi pa je prevlada desnega populizma, desni populisti namreč sami sebe afirmirajo tudi ali še posebno z izključevanjem drugih. V ožjem slovenskem smislu pa bi izpostavil dva momenta, ki sta se zgodila že pred uradnim začetkom predvolilne kampanje. En pogoj za takšno politično ozračje so številne obljube reform te vlade, okoli katerih poteka boj za interpretacijo, koliko je bilo oziroma kaj vse ni bilo narejeno. Drugi, ki se ga pozablja, pa je to, da je Janez Janša na slavnostni akademiji SDS pred dobrim letom že zelo nazorno napovedoval, kaj se bo zgodilo, če bodo prišli na oblast. Med drugim je govoril o ajatolah globoke države. Bralcem skratka za dodatno razumevanje dogajanja predlagam, da si preberejo oziroma ogledajo ta Janšev govor.
Politično ozračje sta še dodatno razgreli aferi – najprej tista s prisluhi, v kateri se slikajo sumi koruptivnosti, ta teden pa je bilo razkrito, da naj bi za to umazano kampanjo stala izraelska zasebna obveščevalna družba Black Cube, naročnik pa da je domnevno opozicijska SDS. Kar zanikajo. Ob odsotnosti odgovorov na ključna vprašanja je stanje skratka kaotično. Kdo v tem kaosu pridobiva, kdo izgublja?
Kot sem že dejal, je bilo v predvolilnem obdobju že sicer veliko elementov negativne kampanje, je pa vse skupaj večinoma potekalo po razmeroma ustaljenih tirnicah. Analitiki smo se spraševali, kaj je tisto, kar bo odločalo; ali bo to tema davčne politike ali recimo zdravstva, nakar je nenadoma v kampanjo vdrl povsem nov kontekst prisluhov, kar kaže na to, kako nenapovedljiva in celo arbitrarna je politika. Menim, da so te afere s prisluškovanjem tako močan element, da bo sčasoma, ko bomo razmišljali o kampanji za nazaj, vse drugo ostalo bolj kot ne pozabljeno. Tudi pri tej aferi sicer vidimo dve izrazito nasprotujoči si interpretaciji: na eni strani poudarek na tistem, kar je bilo na posnetkih izgovorjeno, na drugi na okoliščinah nastanka prisluhov. V vsakem primeru pa to izvablja pri ljudeh zelo čustveno odzive. Objava posnetkov je imela jasen namen poraziti levosredinsko opcijo in z razkritji demobilizirati del njihove volilne baze. Ker pa se objave teh posnetkov vrstijo druga za drugo, javnost vse bolj vidi, da je bilo vse skupaj izjemno strateško načrtovano, prihaja pa tudi do prezasičenosti z objavami, tako da je zelo verjetno, da bodo imela razkritja celo nasprotni učinek od tistega, kar so naročniki diskreditacijske kampanje želeli. Niso pa te nedavne afere nikakor edini dejavnik odločanja, še vedno so ne glede na vse pomembni tudi programi strank in vrednote, ki jih sporočajo. Je pa res, da je ob vsem skupaj izid volitev še težje napovedovati.
Kaj sicer ti aferi povesta o stanju slovenske politike? Seveda je problem, kako so bili ti posnetki ustvarjeni, a očitno imamo v Sloveniji tudi problem s sistemsko korupcijo in klientelizmom.
Se absolutno strinjam, problematična sta tako vsebina, ki je bila izrečena na posnetkih, kot tudi sama produkcija teh posnetkov. Iz odzivanja javnosti je sicer razvidno, da se včasih malo preveč idealizirano gleda na ločenost politike od gospodarstva. Po eni strani se nekako zavedamo prepletenosti politike in gospodarstva, hkrati pa bi radi videli, da bi bilo to dvoje strogo ločeno. Iz objav posnetkov so seveda te povezave evidentne, vprašanje, ki se postavlja, pa je, na kakšen način potekajo tovrstna lobiranja. Izrazito je tudi, da je javnost za zdaj pozorna predvsem na ravnanje politike, ne pa tudi na ravnanje ljudi iz gospodarstva. Strinjati se je treba s poudarki nekaterih politikov v kampanji, na primer Vladimirja Prebiliča, da se je treba resneje lotiti korupcije pri nas, hkrati pa se vendarle ne smemo slepiti, da teh povezav ni oziroma da jih v prihodnje kar nenadoma ne bo. Slovenija v zahodnem svetu s tega vidika namreč ni nikakršna izjema.
Kar zadeva samo objavo posnetkov, pa zagotovo vidimo premik v politični kulturi, ki gre očitno v smeri širitve rabe sredstev za doseganje političnih ciljev. Sodobna tehnologija spreminja pravila političnega boja, ki vse bolj deluje v okviru postfaktičnega sveta, v katerem prihaja do preobilja informacij, zaradi česar je sledenje politiki vse zahtevnejše in zahteva še več kritičnega razmišljanja, kar je ironično, ko pa vemo, da nas spletna omrežja s količino informacij in vsemi možnostmi oblikovanja različnih »resnic« potiskajo v smeri, da tako rekoč ne razmišljamo več s svojo glavo. Pri tem je treba poudariti tudi to, da je za politike, kot je na primer Donald Trump, postalo tako rekoč vseeno, ali izrekajo resnico ali ne. Še več, lansiranje nasprotujočih si informacij in polresnic je nova politična strategija, ki vodi v pasivizacijo posameznikov in producira zelo vodljive sledilce.
Premakniva se še k programski vsebini. Opozicijske stranke v času predvolilne kampanje stavijo na nizke davke in ustvarjanje videza, da je »v državi vse narobe«. Statistični kazalniki od gospodarske rasti do zaposlenosti kažejo drugo zgodbo. Je to, da predvolilne debate v veliki meri polnijo debate o tem, kako so davčni rezi ključ do boljše prihodnosti, ob tem pa malo izvemo o družbenih vizijah strank, znak vsebinske izpraznjenosti slovenske politike?
Tudi jaz ocenjujem, da se v slovenskem političnem prostoru tudi zaradi že naštetih fenomenov vsebina precej umika formi. Hkrati pa, ko govorimo o soočenjih, so bile določene vsebine vendarle izpostavljene, a stopimo raje še korak nazaj. In se vprašajmo, kaj sploh danes soočenja ponujajo. Včasih je namreč veljalo, da v njih politiki predstavljajo svoje programe in vizijo, kar pa se danes ob sodobni tehnologiji spreminja. Posameznik ima namreč programe strank na dosegu nekaj spletnih klikov. Soočenja so zato danes pomembna predvsem z vidika tega, da gre za neki politični ritual, v katerem se politiki soočijo iz oči v oči, pri čemer je mogoče opazovati njihovo telesno govorico, odzivanje na sogovornike in tako dalje. Kar zadeva samo vsebino, pa so bila v ospredju vprašanja, vezana na gospodarstvo, zdravstvo in davčno politiko. Pri slednjem smo sicer videli, da stranke vladne koalicije niso bile povsem uspešne v tem, da bi jim popolnoma uspelo razbiti prevladujočo opozicijsko neoliberalno agendo, ki se riše v ozadju govora o davkih.
Nekatere stranke leve sredine so se celo približevale temu govoru, recimo Svoboda pa tudi Prerod sta govorila o uvedbi socialne kapice.
Tako je. Je pa treba v tem kontekstu izpostaviti še en fenomen, in sicer fenomen stranke Resnica, ki se je iz antisistemske stranke s svojimi poudarki v kampanji prelevila v povsem neoliberalno desno stranko.
V tem smislu gre v tej kampanji za klasičen trk prokapitalskih interesov in politik tistih, ki zagovarjajo močno socialno državo in večjo razporeditev bogastva. Kakšna je politična ponudba za te volitve z vidika prokapitalskih in prosocialnih strank?
Zagotovo sta se izoblikovala dva tabora tudi v tem smislu. Zelo izrazito naklonjenost kapitalu lahko na primer vidimo pri skupni programski listi NSi, SLS in Fokus, pa tudi pri strankah Demokratov Anžeta Logarja in, kot rečeno, pri Resnici. Malo manj izrazito je v tem pogledu opredeljena SDS, ki pa še vedno v osnovi spada v ta tabor. Na drugi strani koalicijski trojček namesto vitke države zasleduje bolj krepko, socialno državo. Tudi v tem kontekstu imamo torej na razpolago dve različni viziji države. Vprašanje pri tem je, ali smo družba osamljenih posameznikov, ki na trgu nastopajo vsak proti vsakemu in kjer prednjači predvsem ideja konkurenčnosti ter zasledovanja lastnih interesov, ali pa smo tudi skrbstvena družba, ki v ospredje postavlja solidarnost, inkluzivnost in razumevanje, da nimamo vsi enakih pogojev in možnosti za dobro življenje.
Glede tega, o čemer govoriva, torej odnosa strank do kapitala, vsake toliko slišimo analizo, da je naš politični prostor s tega vidika kot celota zamaknjen v desno, da torej interesom kapitala v nasprotju s tistim, kar obljubljajo v programskih knjižnicah, z dejanskimi politikami služijo tudi nekatere deklarativno levosredinske stranke. Se strinjate?
Eden takšnih analitikov je dr. Markeš, ki zelo jasno pravi, da je edina morda ne neoliberalna stranka v Sloveniji Levica, dodati je treba tudi Kordiševo stranko Mi, socialisti.
Kjer pa pravijo, da je Levica postala neoliberalna stranka.
(Smeh.) Ta ocena je jasno odvisna od tega, kam se umeščaš na politični premici. Do neke mere se lahko sicer s trditvijo zamaknjenega političnega prostora strinjam. Je pa očitno, da je bila med mandatom Levica v aktualni vladni konstelaciji vendarle tisti akter, ki je poganjal bolj levo profilirane, socialne politike. V tem kontekstu lahko govorimo, da sta tudi Gibanje Svoboda in SD delovala bolj socialno naravnano, hkrati pa to ne pomeni, da v ti stranki ne vdirajo tudi neoliberalne ideje. Predvsem pri Socialnih demokratih, ki s sedanjim predsednikom Matjažem Hanom na čelu v odnosu do interesov kapitala dopuščajo kompromise. Opazno je tudi, da so znotraj SD očitna trenja, kam postaviti socialdemokracijo. Trenja med tistimi, ki bi jo pomaknili bolj v levo, in tistimi, ki popuščajo kapitalu.
Vlada Roberta Goloba od samega začetka trdi, da za svoje delo potrebuje dva mandata. Lani se je v analizah kazalo, da bosta ključ do sestavljanja nove vlade Vladimir Prebilič in Anže Logar. Enemu kaže dobro, drugemu so ratingi strmoglavili. Zakaj?
Po predsedniški kandidaturi obeh, če pogledamo nekoliko od daleč, se je zdelo, da oba zasledujeta enako politično vizijo naslavljanja sredinskega volilnega telesa. Kar koli to že je. Oba sta imela v izhodišču tudi pomemben politični kapital glede na rezultat na volitvah za predsednika republike. Nato pa sta njuni politični poti šli v dve zelo različni smeri, iz katerih vidimo, da sta imela kljub podobnostim za svoj politični projekt zelo različni izhodišči. Predvsem zaradi tega, ker je Logarjev projekt Demokratov glede na okoliščine in številne indice dogovorjen projekt. To pa pomeni, da so bile njegove možnosti umeščanja v politični prostor precej bolj odprte kot pri Prebiliču, ki s svojim Prerodom ni vstopil v neki politični vakuum, ki se je nakazoval takrat, ko so bili ratingi Svobode v prostem padu. Ob ustanovitvi stranke prav tako nihče na levi sredini ni bil navdušen, da se še nekdo umešča v ta prostor. Pozneje so propadli tudi poskusi združevanj. Podobno lahko ugotovimo tudi glede finančnega zaledja obeh projektov, kjer je že iz kampanje same in prisotnosti v javnosti razvidno, da imajo Logarjevi ta vidik zelo dobro pokrit. Prebilič je imel ob tem tudi nekaj težav s programsko konsistentnostjo, saj je poskušal pridobivati tako volilce levo kot desno od sredine. Vseeno pa vsebina s tega vidika ni najbolj odločilna, saj so ključna za uspeh novih strank predvsem razmerja moči v politiki.
Logar, ki je odrasel v SDS, vztraja pri zgodbi tretje poti oziroma normalizacije političnega prostora, to je odmika od sovražnosti in razdora. Zavrača tudi tezo, da je ključ do naslednje Janševe vlade. Kaj pove o tem program njegove stranke? Kakšne so razlike med SDS in Demokrati?
Velikih vsebinskih razlik sam ne vidim. Lahko rečemo, da gre za zelo podobni stranki, ki imata v osnovi obe neoliberalen program in sta bolj ali manj konservativni. Razlika je predvsem v načinu predstavljanja programa. SDS z Janšo na čelu namreč zelo izrazito gradi na kulturnoideološkem boju, kjer so brez dileme precej drugačni v primerjavi z Logarjem. Slednji pa s svojimi Demokrati po drugi strani stavi na izrazitejšo neoliberalno usmeritev, ki gradi na zelo podobnih stališč kot trojec NSi, SLS in Fokus. Demokrati Anžeta Logarja so skratka stranka kapitala, prek katere utegne gospodarska sfera, če bodo v naslednji koaliciji, uresničevati svoje interese v politiki.
Prvaki strank, ki jim ankete, ki jih je seveda treba brati z zadržkom, kažejo sedeže v parlamentu, glede povolilnega povezovanja sicer povedo marsikaj. Kateri scenariji so po vašem mnenju glede na anketne trende najbolj realni?
Saj veste, da zdaj stopava na teren izrazitega špekuliranja. (Smeh.) Vseeno pa lahko rečeva vsaj to, da so kakršne koli ideje, da bo naslednjo vladno koalicijo mogoče delati brez Golobove Svobode ali Janševe SDS, sprte z vsem razumevanjem trenutnih političnih razmerij. Vendarle sta omenjena glavna akterja, ki pa poleg tega, da znata prepričati velik del volilne baze, hkrati pri delu volilcev delujeta tudi izrazito odbojno. Zato sicer ni čudno, da obstajajo kalkulacije, ali je mogoče brez njiju sestaviti vlado, a to je vendarle račun brez krčmarja. Če pa bi po nekem spletu okoliščin vendarle prišlo do povezovanja prek pola, da bi torej hipotetično imeli situacijo, ko bi se oblikovala recimo koalicija Demokratov, trojca NSi, SLS in Fokus ter na drugi strani SD in Svobode, pa je jasno, da bi šlo za povezovanje z izrazitim centrističnim neoliberalnim predznakom, ki bi zelo verjetno v veliki meri razvrednotilo to, kar je bilo doseženo v tem mandatu.
Kje je v tej povolilni matematiki Resnica? Stevanović trdi, da v Janševo vlado ne bodo šli. Bi bilo za potencialno novo levosredinsko vlado politično modro, da jo vzame v koalicijo?
Mislim, da to ne bi bilo modro in da bi izjemno težko našli skupni jezik. Na kratek rok bi zadeva morda še funkcionirala, na dolgi rok pa gotovo ne.
Se pa Resnica, vsaj v programskem smislu, zlahka priključi potencialni novi vladi Janeza Janše?
Čeprav je prvak stranke Stevanović govoril o tem, da z Janšo ne bi šel v sestavljanje koalicije, tega po mojem mnenju ne smemo jemati kot nekaj dokončnega. Politična realnost po volitvah je nekaj povsem drugega kot pred njo. Glede na vsebino in usmerjenost stranke Resnica, kot jo je prikazala na primer na soočenjih, trdim, da imajo s SDS veliko skupnega, kakor tudi z neoliberalno agendo trojčka NSi, SLS in Fokus ter Demokrati. Od ideje suverenizma do zagovarjanja tržne logike pri javnih storitvah, če že ne njihove privatizacije. Ob vseh špekulacijah okoli Resnice pa sam skoraj upam trditi, da praga ne bodo presegli. Kar nekaj od tistih, ki ji izražajo podporo v anketah, bodisi ne bodo šli na volitve bodisi bodo na koncu podprli koga drugega.
V vsakem primeru pa se obeta izrazito napeta nedelja in glede na ankete potencialno dolgo sestavljanje koalicije. Takšne večine, kot jo ima aktualna vlada, ni na vidiku.
Dolgo časa je kazalo tako. Po objavah posnetkov in novih informacijah, ki jih sporočajo ne le predstavniki medijev in civilnodružbenih organizacij, ampak tudi državni organi, pa so stvari obrnjene na glavo. Nikakor ne moremo izključiti možnosti, da bo volilno telo revoltiralo ter se dodatno in še močneje mobiliziralo proti tistim, ki jim je dolgo kazalo najbolje. Ne glede na izid volitev pa je pomembna lekcija te predvolilne kampanje, da transparentnost in poštenost v demokratičnih postopkih nista samoumevna, temveč nekaj, za kar se je treba neprestano boriti in zanju skrbeti.