Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeveje pred dnevi objavilo nov javni razpis za izbor upravičencev za razdeljevanje pomoči v hrani končnim prejemnikom in izvajanje spremljevalnih ukrepov v letih 2027–2029. Predvidena višina sredstev znaša okoli 1,89 milijona evrov.
V letu 2025 so humanitarne organizacije razdelile 3599 ton hrane. Pomoč je prejelo 119.676 prejemnikov po vsej Sloveniji, 63.530 jih je bilo vključenih tudi v spremljevalne ukrepe, so februarja letos sporočili s tedanjega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Največji organizaciji, ki pomagata ljudem s prehranskimi paketi, sta tradicionalno Rdeči križ Slovenije in Slovenska karitas.
Stopnja tveganja revščine se povečuje
Potreb po pomoči je vse več. Stopnja tveganja revščine v Sloveniji je lani narasla na 14,3 odstotka, kar je za 1,1 odstotne točke več kot leto prej. Z dohodkom pod pragom tveganja revščine je živelo približno 298.000 oseb oziroma 22.000 več kot leta 2024, je februarja letos sporočil Statistični urad RS (Surs).
Prag tveganja revščine je za enočlansko gospodinjstvo znašal 1021 evrov na mesec in je bil za 40 evrov višji kot leto prej. Za štiričlansko družino, v kateri sta odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let, je prag znašal 2144 evrov, za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 1531 evrov na mesec.
Stopnja dolgotrajnega tveganja revščine je lani znašala 8,6 odstotka in se je v primerjavi s predlani zvišala za 1,3 odstotne točke. V najmanj treh od zadnjih štirih let je pod pragom tveganja revščine živelo približno 157.000 oseb oziroma 22.000 več kot leto prej.
Slovenija se po podatkih Unicefa sicer še vedno uvršča med države z najmanjšim tveganjem revščine, nižjega ima le Danska. Kljub temu pa se, kot opozarjajo na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar), izpostavljenost revščini pri določenih skupinah prebivalstva, kot so priseljenci, nizko izobraženi, enočlanska gospodinjstva in samozaposleni, tudi pri nas povečuje.
Kot pravijo pri Rdečem križu Slovenije (RKS), so v zadnjem obdobju potrebe po hrani konstantne, spreminja pa se struktura prejemnikov pomoči. »Če je v preteklosti veljalo, da so prejemniki v največjem številu brezposelne osebe in osebe, ki prejemajo denarno socialno pomoč, danes ni več tako. Med našimi prejemniki so osebe, ki prejemajo nizke plače, ki ne zadoščajo za dostojno preživetje, starejši z nizkimi pokojninami, vedno več je tudi enočlanskih gospodinjstev, enoroditeljskih družin, družin z več otroki, posameznikov in družin, ki so najemniki stanovanj,« pojasnjujejo pri Rdečem križu in dodajajo, da med najbolj ogrožene sodijo pomurska, podravska, savinjska, zasavska in posavska regija.
Na RKS, kjer so lani z različnimi oblikami materialne pomoči pomagali več kot 96.000 osebam, sicer ocenjujejo, da prihaja obdobje, ki bo terjalo še večjo odzivnost njihove organizacije na potrebe ljudi.
Pri Zvezi Anite Ogulin pomagajo s prehranskimi paketi družinam z mladoletnimi otroki. Po podatkih statističnega urada je stopnja tveganja revščine otrok v Sloveniji lani prvič po letu 2018 presegla enajst odstotkov in zdaj znaša 11,6 odstotka. Osem odstotkov otrok v Sloveniji pa vsaj enkrat na mesec ni jedlo zaradi pomanjkanja denarja.
Lani so pri zvezi razdelili več kot 5400 paketov pomoči, ki vključujejo prehranske in higienske izdelke, družinam pa pomagajo tudi z vrednostnimi boni. V prvi polovici letošnjega leta so razdelili približno 2400 paketov, pričakujejo pa, da bo končna številka podobna lanski. Večjih odstopanj v številu razdeljenih paketov med posameznimi leti ne opažajo, izjema je bilo obdobje epidemije, ko se je povpraševanje po pomoči povečalo za kar trikrat.
Sicer pa v zadnjih letih zaznavajo občutno povečanje prehranske negotovosti. »V preteklosti je bila pomoč v obliki hrane predvsem ena od oblik podpore, ko se je družina znašla v kompleksnejši socialni ali finančni stiski in je z njo lažje premostila težko obdobje. Danes pa se vse pogosteje na nas obračajo družine, ki zaprošajo izključno za pomoč s hrano. Te družine nimajo nujno večjih dolgov ali drugih izrednih težav, enostavno jim po plačilu vseh rednih življenjskih stroškov ne ostane dovolj za nakup hrane,« pravijo. Med prejemniki njihove pomoči so najpogosteje družine z nizkimi prihodki, enostarševske družine (predvsem mame samohranilke) in družine, ki jih je v stisko potisnil resnejši življenjski dogodek, kot so na primer bolezen, trajna nezmožnost za delo, smrt enega od staršev, ločitev in druge nepredvidene okoliščine.
»Že nekaj let posebej izstopa trend revnih zaposlenih. V približno 60 odstotkih družin, ki so vključene v naše humanitarne programe, je zaposlen eden od staršev ali pa oba. Opažamo vse več družin, ki so še pred nekaj leti živele razmeroma stabilno, danes pa z rednimi prihodki s težavo pokrivajo osnovne mesečne stroške. Živijo iz meseca v mesec in že en ali dva večja nepredvidena stroška jih lahko potisneta z roba revščine v revščino. Pogosto se zgodi, da s svojimi prihodki za zgolj nekaj evrov presegajo določen cenzus in zato niso upravičeni do nekaterih oblik pomoči iz javnih sredstev, hkrati pa jim njihov dohodek ne omogoča dostojnega življenja,« opozarjajo pri zvezi.
Pri sestavi prehranskih paketov se trudijo, da so ti čim bolj raznoliki in uporabni. »Osnovo predstavljajo živila z daljšim rokom uporabe, kot so riž in druga žita, moka, testenine, mleko, olje, različne konzerve in podobno. Kadar nam zaloga omogoča, pakete dopolnimo tudi s kosmiči, medom, marmelado, namazi, čajem in drugimi izdelki, ki jih družine zaradi omejenega proračuna težko kupijo. Želimo si, da bi lahko družinam zagotavljali tudi več svežih živil, predvsem sadja in zelenjave, vendar takšnih donacij običajno ne prejmemo,« pravijo. Vrednost posameznega paketa se običajno giblje okoli 70 evrov, poleg hrane pa družinam v paketu zagotovijo tudi izdelke za osebno higieno in čiščenje.
Odvisni le od donacij
V nasprotju z Rdečim križem in Karitasom v Zvezi Anite Ogulin za zagotavljanje hrane ne prejemajo državne podpore. Na državne razpise se ne morejo prijaviti, saj ne izpolnjujejo logističnih in tehničnih zahtev. »Razpisi so zasnovani za organizacije z mrežo razdelilnih mest po različnih regijah, medtem ko imamo na zvezi zgolj eno humanitarno skladišče v Ljubljani, ki pa je obenem tudi premajhno,« pojasnjujejo.
Hrano zagotavljajo izključno s pomočjo donacij posameznikov in podjetij, bodisi v obliki prehranskih izdelkov bodisi finančnih sredstev, s katerimi manjkajoča živila dokupijo sami. Količina donacij skozi leto precej niha. Največ jih običajno prejmejo decembra, ko jim uspe skladišče dobro založiti, med letom pa je donacij bistveno manj. »Običajno se do poletnih mesecev skladišče povsem izprazni, zato se zdaj več tednov trudimo pridobiti dovolj hrane in ponovno napolniti police, ki se žal praznijo hitreje, kot nam jih uspe napolniti,« pravijo.
Na njihovo zmožnost zagotavljanja pomoči v zadnjem času vse bolj vplivajo tudi podražitve hrane. »Na eni strani že nekaj let upadajo materialne donacije, kar lahko pripišemo tudi splošni rasti življenjskih stroškov. Na drugi strani pa z enako količino doniranih finančnih sredstev danes kupimo občutno manj hrane kot pred nekaj leti.«
Pri Zvezi Anite Ogulin ob tem poudarjajo, da prehranska stiska skoraj nikoli ne obstaja sama zase. »V ozadju socialnih stisk je običajno kombinacija dejavnikov, ki se med seboj prepletajo in poglabljajo stisko, od nesorazmerja med prihodki in življenjskimi stroški ter prehranske negotovosti do energetske revščine in stanovanjske problematike. Zato se nam zdi nujen predvsem celovit in dolgoročen pristop k zmanjševanju revščine. Humanitarna pomoč lahko družino v kritičnem trenutku pomembno razbremeni in prepreči nadaljnje poglabljanje stiske, ne more pa rešiti sistemskih težav, ki ljudem onemogočajo dostojno življenje,« opozarjajo.