A inšpektorat za okolje in prostor v inšpekcijskem postopku ni odkril nepravilnosti in je zato lahko obljubil le, da bodo inšpektorji letos ponovno preverili, kaj je v dimu, ki se vali iz dimnika ob delavnici, in kje končajo odpadki, ki nastajajo pri mizarju.
Kurjenje tako v pečeh kot na prostem v naseljih namreč na nacionalni ravni ni posebej regulirano, inšpektorji pa lahko ukrepajo le, kadar občani oziroma podjetja kurijo prepovedane materiale oziroma odpadke. Na ministrstvu za okolje pojasnjujejo, da je na prostem prepovedano kuriti vse odpadke, izjema so le slama in drugi nenevarni materiali rastlinskega izvora, ki nastajajo v kmetijstvu ali gozdarstvu. V pečeh pa je dovoljeno kuriti le s tipičnimi gorivi (naravnim lesom v vseh oblikah, kurilnim oljem in drugimi tekočimi gorivi ter zemeljskim in utekočinjenim naftnim plinom), medtem ko se lahko gorivo iz nenevarnih odpadkov v pečeh uporablja le s posebnim okoljevarstvenim ali gradbenim dovoljenjem. Kadar se kurijo komunalni odpadki, ukrepajo občinski in medobčinski inšpektorati, kurjenje odpadkov iz gospodarskih dejavnosti pa nadzira republiški inšpektorat za okolje in prostor.
Perilo rešujejo medsosedski odnosi in komunalna služba
Tisti, ki mu smrdi perilo zaradi sosedovega kurjenja listja in trave na vrtu, na kaj več kot na medsosedsko razumevanje tako ne more računati. Razen če živi v eni od tistih občin, ki so sprejele poseben odlok o prepovedi kurjenja v naselju. Kranjskogorska občina na primer v svojem odloku o javnem redu in miru prepoveduje kurjenje v bližini stavb ali drugih objektov na način, da to moti okolico s smradom ali dimom.
A takšnih, ki zakurijo na lastnem dvorišču, je prav zaradi obzirnosti do sosedov in urejenih komunalnih služb, ki omogočajo brezplačno odlaganje vrtnega odpada na urejenih odlagališčih, danes bolj za vzorec, je prepričan glavni inšpektor inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami Milivoj Dolščak. Pravi tudi, da takšni vrtni ognji požarno ne ogrožajo nikogar, zato tudi niso regulirani z vidika požarne varnosti in niso pristojnost njihovega inšpektorata. Z vidika požarne varnosti je zakonsko opredeljeno le kurjenje v naravnem okolju, kot naravno okolje pa so opredeljeni gozd, obrežni in protivetrni pasovi drevja, drevoredi in parki, obore za rejo divjadi in pašniki ter kmetijska obdelovalna in neobdelovalna zemljišča.
V gozdu velja popolna prepoved kurjenja, zato je to po Dolščakovih besedah dovoljeno le na urejenih kuriščih (na primer v lovskih kočah). Prav tako je zaradi zaščite flore in favne povsem prepovedano sežiganje kmetijskih obdelovalnih površin. Kurjenje v naravnem okolju pa je prepovedano tudi v času povečane (velike ali zelo velike) požarne ogroženosti, ki jo na podlagi podatkov meteorološke službe, agencije za okolje, zavoda za gozdove in kmetijskega ministrstva razglasi Uprava RS za zaščito in reševanje ali posamezna občina, pripoveduje namestnik generalnega direktorja uprave Branko Dervodel. Ta prepoved zaradi že omenjene neregulacije za kurjenje v naseljih ne velja.
Zanj tudi ne veljajo posebni predpisi, ki jih je treba zaradi požarne varnosti spoštovati pri kurjenju v naravnem okolju, kadar in kjer je to dovoljeno. Najprej je treba s kraja kurjenja odstraniti vse goreče predmete, če to ni mogoče, pa kurišče obdati z negorljivim materialom, pojasnjuje Dolščak. Ob tem mora biti kurišče od gozda oddaljeno vsaj 50 metrov, od infrastrukturnih objektov pa 100 metrov. Pri močnem vetru se sploh ne sme začeti kuriti, če ogenj že gori, pa ga je treba pogasiti in počakati na bolj varno priložnost. Ogenj je treba tudi ves čas nadzorovati in ga pred odhodom pogasiti z vodo ali posuti z negorljivim materialom. Pri kurjenju pa se ne sme uporabljati gorljivih tekočin ali materialov, ki razvijajo močan dim ali strupene pline oziroma so kako drugače škodljivi za okolje.
Pri kurjenju se lahko sproščajo rakotvorne substance
Kurjenje vedno povzroča sproščanje različnih substanc v zrak, količina emisij pa je odvisna od kvalitete peči oziroma popolnosti izgorevanja. V tem smislu sta tako onesnaženje zraka kot vpliv na zdravje ljudi največja pri kurjenju v naravi ali slabi peči.
Ob tem velja: kjer je dim, so tudi trdni delci (PM). Ti dražijo dihala in ljudi silijo h kašljanju ter povzročajo pekoč občutek v prsih, ob redni dolgotrajni izpostavljenosti pa lahko vodijo celo do propada pljuč. Preko dihal delci vstopajo tudi v krvni obtok in povzročajo arteriosklerozo, ki je glavni vzrok za nastanek bolezni srca in ožilja, na primer srčno kap.
Poleg trdnih delcev se v dimu lahko znajdejo tudi druge substance, ki izvirajo iz materiala, ki se kuri. Pri sicer prepovedanem kurjenju gum na prostem se na primer sprošča cel spekter za človeka nevarnih snovi. Peter Otorepec iz Inštituta za varovanje zdravja med njimi poleg trdnih delcev navaja policiklične aromatične ogljikovodike (PAH), dioksine, benzen, standardne poliklorirane bifenile ali PCB, težke kovine (arzen, kadmij, nikelj, krom) in žveplove ter dušikove okside. Te snovi lahko na ljudi učinkujejo takoj, in sicer tako, da dražijo očesno sluznico in povzročajo solzenje, dražijo dihalne poti in izzovejo kašljanje ter pekoč občutek v dihalih, pri ljudeh z obstoječimi boleznimi dihal in pri srčno-žilnih bolnikih pa poslabšujejo njihovo stanje. Pri slednjih na primer lahko izzovejo srčno ali možgansko kap. Ob dolgotrajni izpostavljenosti - po Otorepčevih besedah po 10 do 20 letih stalnega draženja - pa te snovi lahko učinkujejo na centralni živčni sistem ali povzročijo raka. Benzen lahko povzroči levkemijo, nikelj, kadmij, krom in PAH raka pljuč, PCB pa lahko ogrozijo imunski sistem.
Na drugi strani pri kurjenju obdelanega lesa v dimu skoraj ne bi smeli zaznati težkih kovin, zato pa se ob tem sprošča bistveno več trdnih delcev kot pri kurjenju gum. So pa v preteklosti predvsem pri iverkah veliko uporabljali formaldehidne smole in formaldehid je rakotvorna substanca. V novih lakih in premazih za zaščito lesa so po Otorepčevih besedah uporabljena lažja organska topila, ki v nasprotju z nekoč uporabljanim benzenom niso rakotvorna, ampak povzročajo predvsem vrtoglavico, glavobol, motnje koncentracije, motnje srčnega ritma in draženje dihal. Pri kurjenju s premazi in lepili obdelanega lesa se lahko sproščajo tudi rakotvorni PAH, odkriti je mogoče tudi PCB, dioksine…
Tudi pri kurjenju papirja in kartona se v zrak sproščajo predvsem trdni delci, na račun lakov in tiskarskih barv, s katerimi je papir oziroma karton obdelan, pa se lahko v dimu najdejo tudi strupene snovi. Za oba materiala tako kot za les velja, da so ju včasih obdelovali z veliko bolj zdravju nevarnimi snovmi kot danes.
Tudi za učinke kurjenja odpadne plastike bi lahko zapisali, da so ti odvisni od tega, kaj plastika vsebuje in kako popolno je njeno izgorevanje. Zelo toksična je po Otorepčevih besedah na primer plastika, ki vsebuje klorove molekule. Vinil klorid, iz katerega je narejen polivinil, pa povzroča na primer raka jeter.
