Kurent in njegovi pustni obhodi: Kot bi izginil, še bolečine ne čutim več

Prej ko slej uganka

Glede tega, od kod in kdaj se je zatekel k nam, si raziskovalci še danes niso edini.

»Ožja korantova domovina obsega, pravijo, samo devet vasi na levem bregu Drave: Markovce, Zabovce, Novo vas, Bukovce, Stojnce, Sobetince, Strelce, Prvence in Borovce,« je zapisal etnolog Niko Kuret v knjigi Maske slovenskih pokrajin. Kot piše, je nekdanji markovski župnik Franc Grobler domneval, »da so koranti tujerodni element, ki da so ga prinesli uskoki iz svojih domačih krajev na Ptujsko polje«. Prvi so se (pred letom 1500) semkaj priselili Hrvatje iz Slavonije; sledili so jim priseljenci iz Like in Bosne ter Severne Srbije. »Nemogoče pa tudi ni, da so prinesli stari Slovenci prednika današnjega koranta – najsi je bil kakršenkoli – ob naselitvi v 6. stoletju s seboj. Prav tako je tudi mogoče, da so našli Slovenci njegovo ilirsko-keltsko varianto že v svoji novi domovini. Tako ostaja korant prej ko slej uganka.«

Vendarle, doslej najbolj prepričljivo tezo o njegovem izvoru je začrtal arheolog dr. Slavko Ciglenečki, ko je leta 1999 v mednarodni znanstveni reviji Studia mythologica Slavica utemeljeval, da gre za preostanek kulta Kibele, frigijske boginje gora in zemlje. Tiste »darovalke življenja in plodnosti«, gospodarice narave, ki jo Ovidij v Metamorfozah imenuje vélika mati. Ciglenečki je prepričan, da imajo naši koranti marsikaj skupnega s koribanti, kretskimi kuréti. Slednji so ob Kibelinem pomladnem slavju v ekstazi dirjali skozi gozdove, razuzdano bobnali in tulili v rogove ter z zanesenim plesom izkazovali žalost, ki je ob izgubi ljubimca Atisa prežemala Magno Mater. Veljala je za zaveznico živali, zaščitnico umrljivih, za posrednico med znanim in neznanim, krotkim in divjim.

Potrditev njegove teze je mogoče izslediti tudi v Zlati veji (1890), delu religiologa in socialnega antropologa Jamesa Georgea Frazerja, ki navaja, da so Kibelo leta 204 pred Kristusom Rimljani sprejeli kot prvo orientalno božanstvo in jo okronali za Veliko mati bogov. Njen kult se je do konca 4. stoletja iz Pessina v Frigiji (starodavno kraljestvo v zahodnem delu osrednjega anatolskega višavja v današnji Turčiji) razširil tudi k nam, o čemer pričajo arheološke izkopanine v nekdanji Emoni, Celeii, Petoviani in drugod po podeželju.

Zgodovinski viri razkrivajo, da Katoliška cerkev mitološkemu bitju iz pradavnin ni bila naklonjena, v njem je videla predvsem prežitke poganstva. »Znano je, da so se morali kurenti skrivati pred oblastjo, cerkev jih je preganjala,« pripoveduje Ptujčanka Stanka Vauda Benčevič, avtorica umetniškega projekta Očiščevanje kurenta. »Sam Anton Martin Slomšek je izjavil: lahko se poveselite, ste norčavi, vera v kurenta pa ni dovoljena.« Še Marija Terezija je zavoljo cerkvenih oblasti nadnje poslala vojsko »in tako so se bratje znašli na različnih straneh«.

»Zlasti v obdobju med svetovnima vojnama je med različnimi skupinami korantov prihajalo do sporov in pretepov, ki so se lahko končali tudi s prelivanjem krvi ali s smrtjo. Stare račune, predvsem zaradi deklet, so poravnali kar na cesti, v gostilni ali na hišni veselici,« opisujeta Andrej Brence in Aleš Gačnik v Zgodbah o tradicionalnih pustnih maskah. »Oboroženi so bili temu primerno z ježevkami, noži, sekiricami in strelnim orožjem. Zato so jih orožniki preganjali. Okrajno glavarstvo je leta 1924 celo prepovedalo običajno pustovanje z namenom, da bi preprečili vsakoletne pretepe in 'štihanje' z noži.« Med drugo svetovno vojno so jih zatirali tudi okupatorji, bili so prepričani, da gre za potomce slovanske krvi.

»Vendar je ptujski običaj kurentovanja vztrajal v 20. stoletje še v svoji avtentični pristnosti, in ne kot zrežirana rekonstrukcija, prirejena za turiste,« trdi Milček Komelj v knjigi Miheličev kurent, zgodba o živem mitu. »Vsaj še pred vojno je bil še vedno spontano živ in za domače ljudi tudi še po vojni neke vrste državni praznik, kot ga začudenim obiskovalcem komentira direktor tovarne v Kidričevem iz Remčeve povesti Smrt v kurentiji.« Bržkone tudi zahvaljujoč naštetim prepovedim, ki so ga prisilile, da je poniknil v podrast haloških goric in se ohranil do današnjih dni.

A kot vabi Niko Kuret v Maskah slovenskih pokrajin: »Po teh potrebnih ekskurzijah se vrnimo k našemu korantu, kakršen je dandanašnji. Ne zaveda se etimoloških težav, ki jih povzroča njegovo ime, in še sanja se mu ne o kakšnem mitološkem izvoru. Korant je danes tudi ob svojo nekdanjo magično funkcijo. Čas ga je sekulariziral in dvomim, ali se kdaj nejasno zave, da je nekaj več kot navadna pustna šema. Samo pomislimo: korant ni, ne bo in ne more biti komičen lik. S tem je vse povedano.«

Kulturna ostalina pradavnine

»V našem avtohtonem okolju imamo do lika kurenta in njegovega poslanstva izjemno pozitiven odnos z nekoliko strahospoštovanja,« se je odzval Branko Brumen, predsednik organizacijskega odbora Kurentovanja in generalni sekretar Federacije evropskih karnevalskih mest (FECC). »Nenazadnje je kot bogastvo etnografske kulturne dediščine tudi podstat največje prireditve javnega pomena, ki letos slavi 60. obletnico.«

Poleg tega so obhodi kurentov od leta 2017 vpisani v Unescov register nesnovne kulturne dediščine človeštva ter od leta 2015 z odlokom Vlade RS razglašeni za živo mojstrovino državnega pomena. »S tem je določeno, da so lik kurenta in njegovi pustni obhodi močno zasidrani v krajevno tradicijo, so pomemben del lokalne in regionalne identitete ter vplivajo na prepoznavnost krajev in regije. Kurent, ki po ljudskem verovanju odganja vse slabo in prinaša srečo ter zadovoljstvo, je tudi eden od simbolov slovenske identitete.«

K temu velja dodati, da na Ptuj vsako leto pritegne okoli 100.000 domačih in tujih obiskovalcev ter da bo letos (na Medcelinskem srečanju tradicionalnih pustnih likov in mask ter na Mednarodni pustni povorki) sodelovalo skoraj tisoč korantov.

A podoba tradicije postaja vse bolj zamegljena, opozarjata etnologa Aleš Gačnik in Andrej Brence. »Nejasno postaja v sodobnem času poslanstvo tradicionalnih šemskih likov, ki so prav v zadnjih desetletjih izpostavljeni tako pozitivnim kot negativnim procesom folklorizacije. Na videz paradoksno pa je, da smo hkrati lahko prav tem procesom folklorizacije pustne dediščine tudi hvaležni, zlasti na Ptuju. Imamo kurentovanje, največjo organizirano pustno prireditev tako v nekdanji kot v zdajšnji državi. Prireditvi, ki nepretrgoma poteka že od leta 1960 naprej, gre največ zaslug za ohranjanje in oživljanje lokalno-regionalnega pustnega izročila, za soustvarjanje novih pustnih vsebin, vse prej kot zanemarljiva pa je tudi vloga kurentovanja pri popularizaciji pustne dediščine in njene primerljivosti tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.«

Za to so zaslužni prenekateri ljudje, ne le tisti, ki ostajajo zvesti izročilu, ki z besedami Milčka Komelja »že kot malone religiozna zaveza in način povezave z družinskimi predniki prehaja iz roda v rod«. Med njimi velja omeniti folklorista Franceta Marolta in režiserja Frana Žižka, ki sta v Mariboru leta 1939 organizirala Festival narodnih običajev ter kurenta prvič širše predstavila občestvu. Žižek mu je dodatno pozornost namenil še na razstavi Eno leto slovenske gledališke avantgarde in z uprizoritvijo Levstikovega Martina Krpana (1940). Tistikrat je Brdavsa odel v črn kurentovski kožuh, v zbor pa je uvrstil postave, podobne onim iz markovskega pustnega sprevoda.

Odločilno vlogo je imel še profesor Drago Hasl, ravnatelj povojne ptujske gimnazije, ki je v prepričanju, da bi organizirana etnološka prireditev preprečila umiranje pustnih običajev, Zgodovinskemu društvu februarja 1959 predlagal, da priredi Ptujsko kurentovanje.

Poleg domoljubov pa so kurenta v narodno zavest pomagali vklesati še umetniki. S ptujsko mitologijo začarani France Mihelič, Ivan Cankar, karikaturist Hinko Smrekar, pesnik France Kosmač, dramatik Miha Remec, skladatelj Lojze Lebič, fotograf Stojan Kerbler… in Božidar Jakac, ki mu (podobno kot Miheliču) v tistih koncih pripisujejo posebne zasluge. Ne le da je bil od 1966 do 1974 predsednik umetniškega sveta pri kurentovanju, neumorno si je prizadeval, kot beleži Komelj, da bi »tej naši najstarejši in najzanimivejši kulturni ostalini iz pradavnin« kot »edinstveni vrednoti« ter manifestaciji »slovenske ustvarjalne sile in fantazije« zagotovil finančno podporo in primerno pozornost nacionalne televizije. Za kurentovanje je menda zagrel tudi predsednika Tita, ki mu je ob neki priložnosti na Brionih predvajal več kot dvesto svojih barvnih diapozitivov z različnih kurentovih obhodov.

Kurentova čast

Jakac je korantovo masko iz Markovcev menda hranil tudi v svojem ljubljanskem domovanju, visela je v veži poleg zrcala. Sodila je med osnovne elemente kurentije, kot se imenuje oprava bajeslovnega bitja, tradicionalno sešita iz ovčjega kožuha. Poleg nje je bilo treba iz ročno pobarvanega usnja ustvariti še obličje, rogove in rilčast nos, zobe iz nanizanega fižola, obrvi iz ježevih bodic, brke iz sirka, iztegnjeni jezik iz blaga ali testa, ježevko, kakopak, iz ježa. Ob straneh so se na glavi znašla še puranova, gosja, kanjina, vranja in druga peresa, na nogah rdeče ali zelene volnene nogavice, ob pasu pa kravji zvonci, praviloma jih je bilo pet. »Vsa ta embalaža, potrebna za tako imenovano korantijo, je, skratka, vzeta z domačega dvorišča in okolja, v katerem so jo določale vsakokratne možnosti, kar je v zgodovini povzročilo tudi postopne spremembe in prilagoditve,« razlaga Komelj.

»Iz svoje zgodnje mladosti se spominjam še precej raznolikih podob kurentov,« prikliče v sedanjost podobo svojih petih stricev gospa Stanka. »Kar mi je osebno ljubše kot današnja uniformiranost, v kateri je prevladala vizualizacija samo ene ali dveh podob.«

Tudi Bojan Zemljarič iz Etnološkega društva Kurent je prepričan, da se ga je komercializacija vsekakor lotila, saj lahko danes vsakdo kupi kurentijo, čeprav s tradicijo ali krajem ni povezan. »S tem se je spremenil tudi odnos do lika. Nekoč ni bilo veliko kurentov, so pa bili bolj pristni, doma narejeni, preneseni iz roda v rod.«

Predrugačila se je tudi njegova vloga: »Nekoč se je pojavil samo v času od svečnice do pepelnice, ko je opravljal svoje poslanstvo, danes pa ga lahko vidimo tudi izven pustnega časa, doma in v tujini – kot sredstvo za promocijo regije in države.«

»Poslanstvo kurenta je gotovo razvrednotil sodoben način življenja, ki nam onemogoča stik z naravo, zemljo,« je gotova domačinka Stanka Vauda Benčevič. »Ni nam več treba samim skrbeti za sadove in hrano, temveč se prepuščamo obilju nakupovalnih centrov, kjer ni razlike v letnih časih, vse je na razpolago. Kurent je sicer v očeh ljudi vse lepši, mogočnejši, pohotnejši, pomembnejši…, a ne zaveda se, da mu za izpolnitev manjka Vesna, resnična ljubezen.«

Mar v obredju boga razuzdanosti, veselja in vina, kot ga dojemajo nekateri, res ni mesta za žensko? »V kurentovem svetu je vedno ženska,« je odvrnila Stanka Vauda Benčevič. »Kako lahko drugače govorimo o plodnosti, naravi, pomladi, Vesni? Že staro ime za februar je nekoč bilo tudi vesnar. A o boginji pomladi se že daleč nazaj ni smelo govoriti, zato se je nanjo pozabilo in se pojavlja le še kot žensko ime.«

Gospod Zemljarič je pristavil še pragmatičen pogled: »Vloga ženske nekoč je bila, da so pomagale pri izdelavi okrasja za kurentijo, rož, trakov, pletenih volnenih gamaš, poslikav mask… Vendar kurentije niso oblekle, saj je tako velevala tradicija. Iz preteklosti je znano, da je kurent lahko bil mlad, neporočen moški, ki je odslužil vojaški rok. Kasneje so kurentije začeli nositi tudi mladi fantje in otroci. Danes pa so v njih cele družine, saj se tako tradicija najlepše prenaša na mlajše rodove. In tudi ženske so aktivno vključene v izvajanje in ohranjanje kurentovih obhodov, tako da tudi same oblečejo kurentijo.«

Čeravno se mnogi zavedajo, da je dediščina (in z njo maske) časovno spremenljiva, nekateri opozarjajo, da morda stvari ne gredo v pravo smer. Med kritiki je tudi bivši ptujski župan, korant dr. Štefan Čelan, odločen nasprotnik njihovega pojavljanja na športnih prireditvah in paradiranja na raznih sejmih, sploh v času, ko po njegovem mnenju koranti ne bi smeli drobencljati naokrog.

»Paziti moramo, da se ne izgubi prvotna bit samega kurentovanja in vse, kar je pripomoglo k temu, da smo zdaj na tem mestu,« soglaša Tanja Srečkovič Bolšec, direktorica ptujskega javnega zavoda za turizem. »Predvsem pa je treba veliko energije in znanja vlagati v mlade rodove, da bodo znali negovati to tradicijo skladno z izročilom in tudi razvojem, a ne na način, da bi jo razvrednotili ali zbanalizirali na račun pretirane popularizacije.«

Vendarle gre za konec pritrditi profesorju Bogataju, ko opozarja, da je novodobna družba s sodobnimi lokalnimi okolji nosilec novih mitologij. »Govorimo o tako imenovanih mitologijah industrijske družbe,« pove v predgovoru dela Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah. »Če je torej korant nekoč odganjal zimo, poskuša sodobni 'danes' nekaj povedati, tudi v parlamentu, ali celo vplivati kot talisman na smučarski tekmi. Toda nekaj nespornega ostaja: še vedno vse to izvaja človek, ki se je zamaskiral. Pod krinko ali masko lahko enkrat v letu izpove marsikaj tistega, česar mu celo demokracija ne omogoča.«

S kurentijo je tako kot z mašniško opravo, je namignil že Miha Remec v povesti s Ptujskega polja. »Nadeneš si jo in nisi več ti; kurentovo čast nosiš, čast svojih dedov…« Kot bi te preplavila nekakšna živalska energija, potlačena nadmoč, prisega Primož Klinc iz Spuhlje pri Ptuju. »Kot bi izginil, še bolečine ne čutim več!«