Lanska prevedba približno 20.000 obstoječih stanovalcev domov starejših v sistem dolgotrajne oskrbe, ki je na račun novega prispevka večini prinesla nižje zneske na položnicah, se je kazala kot skorajda edina svetla točka novega sistema, a se je tudi pri tem zapletlo.
Izkazalo se je namreč, da je pri pravici do institucionalne oskrbe prišlo do zelo slabega finančnega načrtovanja, na kar je opozoril upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je skrbnik nove blagajne za dolgotrajno oskrbo. Kot smo že poročali, so izračunali, da so stroški za oskrbo starejših v domovih že v prvih mesecih leta znatno presegli načrte, in podvomili tudi o ustreznosti prevedbe stanovalcev, ki naj bi bili neupravičeno razvrščeni v previsoke kategorije. Minister Simon Maljevac je zato z aprilom pavšalne cene za posamezne kategorije dolgotrajne oskrbe, ki jih zavod plačuje domovom, znižal, ker da »dosedanja izhodišča in uporabljeni vhodni parametri ne odražajo več dejanskega kadrovskega, organizacijskega in finančnega stanja pri izvajanju storitev«. Povedano preprosteje: znižanje izhaja predvsem iz dejanske razpoložljivosti kadra, saj da izvajalci v instituciji zaradi pomanjkanja kadra lahko realizirajo le tri četrtine priznanega obsega storitev.
Andrej Štesl, predsednik Združenja direktorjev članov Socialnih zavodov Slovenije, takšno utemeljevanje ocenjuje kot neresno, saj bi to pomenilo, da določenih storitev ljudem v domovih praktično ne bi nudili. Je pa res, da to zmorejo le z nadurnim delom in pomočjo študentov oziroma pogodbenih sodelavcev. »Prihaja pa do razhajanj v času, ki ga dejansko porabimo za posamezne storitve in med administrativno določeno minutažo, zato trdimo, da minutni sistem ni ustrezen niti človeški.«
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije zato za danes sklicujejo izredno sejo skupščine. Ad hoc znižanju pavšala nasprotujejo, saj da je prekinil dolgoletno sistematično podfinanciranje dejavnosti skrbi za starejše, prav tako na podlagi številk trdijo, da je število stanovalcev v najvišjih kategorijah podobno stanju pred prevedbo. Štesl se boji, da je težava v očitno napačnem finančnem načrtovanju, kar bi lahko pomenilo, da bi se storitve plačevale glede na finančni načrt, ne pa glede na dejanske potrebe ljudi.
Diskriminacija med stanovalci
Financiranje sistema sicer ni edina težava, ki se je pokazala v praksi.
Posebej pereč problem je zelo zbirokratiziran postopek uveljavljanja pravic prek vstopnih točk na centrih za socialno delo, v katerem je na odločbo treba čakati več mesecev, ponekod, med drugim v Ljubljani, naj bi čakalna doba celo krepko presegla leto dni. To pomeni, da pravica do oskrbe na domu v praksi za večino vlagateljev še ni dostopna. Do zdaj naj bi jo prejelo le približno 300 oseb. Poleg tega je izvajalci zaradi pomanjkanja kadra, čemur botruje predvsem prenizko plačila glede na zahtevnost pogojev dela, ne morejo zagotoviti v polnem obsegu. Veliko upravičencev se zato odloča za denarni prejemek, ki pa je prenizek, da bi bilo z njim mogoče plačati storitve na trgu.
Tudi v dom starejših je, brez odločbe, mogoče vstopiti le po starem sistemu, kar pa za tovrstne oskrbovance pomeni bistveno višje stroške in neenak položaj, čeprav prejemajo enako oskrbo. Prav tako je, ob čakanju na novo odločbo in določitev višje kategorije, treba doplačevati v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja. V društvu Srebrna nit so pozvali k sprejemu interventnega zakona za prevedbo, kot je veljala za stanovalce domov za starejše, ki so bili v domu 1. decembra 2025. Prav tako so pozvali k spremembam, po katerih bi zavarovancu pripadla pravica od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, ne pa od dneva izdaje odločbe. »S tem bo odpravljena krivična praksa, ki zavarovance kaznuje za zamude v postopku.«
Razlog za tako dolgotrajne postopke je tudi še vedno nedelujoč sistem, ki ga je ministrstvo naročilo prepozno, nazadnje pa po letu dni odstopilo od pogodbe z izbranim izvajalcem, podjetjem Žejn. V Srebrni niti pričakujejo, da bodo nemudoma objavili nov razpis.