Nedvoumna prepoved nasilja v družini, prepoved telesnega kaznovanja otrok, dodatni ukrepi za zaščito žrtev nasilja, več organizacij, ki bi bile dolžne pristojnim organom prijaviti sum nasilja v družini. Za nasilje bi šteli tudi zgolj grožnje, razširjanje spornih informacij na spletu, neizpolnjevanje finančnih obveznosti do družinskih članov, zalezovanje. To so poudarki predloga novele zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki ga je vlada sprejela tik pred parlamentarnimi počitnicami in poslala v poslanske klopi. Novela prihaja osem let po sprejemu krovnega zakona in odgovarja na težave, pasti in pomanjkljivosti, ki so se v teh letih pokazale v praksi. Stroka, nevladne organizacije in družinski terapevti, ki se srečujejo z nasiljem v družini, so si edini, da je večina rešitev dobrih, a da bo znova praksa pokazala, ali so uresničljive.
Dovolj že grožnje
Zdaj se je v praksi pogosto dogajalo, da povzročiteljev nasilja po obstoječem zakonu ni bilo mogoče šteti med družinske člane. Po novem bi pristojne službe nasilje v družini obravnavale tudi tedaj, ko bi bile vpletene osebe v partnerskem ali intimnem razmerju, pa čeprav ne živijo skupaj, med družinske člane bi spadali tudi novi partnerji ter sorodniki vse do bratrancev in sestričen. Za nasilje bo dovolj že grožnja, ki bi žrtvi povzročila občutke strahu ali ponižanja. Med spolno nasilje bi spadala tudi javna objava spolnih vsebin o žrtvi, kar z razmahom družbenih omrežij postaja vse pogostejša oblika nasilja. Kot novo obliko nasilja zakon predvideva zalezovanje, za nasilje pa se bi štelo tudi, če nekdo ne bi izpolnjeval finančnih obveznosti do družinskega člana. Sume nasilja v družini naj bi bila poslej dolžna pristojnim organom sporočati tudi športna in kulturna združenja, sodniki pa bi imeli na voljo več ukrepov za zaščito žrtev. Izrekali bi jih lahko za eno leto. Dosedanja praksa izvajanja zakona je namreč pokazala, da je šestmesečna omejitev trajanja ukrepov prekratka za žrtev, ki si ureja novo življenje.
Stroka pogreša sankcije
Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo in Katarina Bervar Sternad iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij se strinjata, da zakon prinaša veliko dobrih rešitev, pogrešata pa sankcije, ki bi zakonskim določilom dale večjo težo. Zakon denimo poskuša povečati varnost žrtve, saj policiji in sodstvu ponuja več možnosti za ukrepanje, če se povzročitelj nasilja ne bo držal prepovedi približevanja. Policija bo lahko učinkoviteje ukrepala, sodnik pa bo lahko storilca kaznoval z denarno kaznijo. »A bodimo pošteni, denarna kazen ne ščiti žrtve. Tukaj bi kot o ustrezni sankciji lahko govorili le o priporu,« je prepričana Bervar-Sternadova. Sprašuje se tudi, koliko predlog sprememb zakona resnično odgovarja na dejanske potrebe in probleme na terenu. Raziskav in konkretnejših statističnih podatkov o nasilju za štirimi stenami, ki bi bila osnova za sprejemanje odločitev, namreč v Sloveniji nimamo oziroma so že zastarele.
Sogovornici opozarjata tudi na le delno rešen primer brezplačne pravne pomoči, ki bi lahko šla dlje in žrtvam omogočila brezplačno pravno pomoč v vseh postopkih, ne le tistih, povezanih s tem zakonom. »Pri urejanju novega življenja so žrtve velikokrat soočene tudi z ločitvijo, delitvijo premoženja in skrbništva za otroke. Pogosto se dogaja, da so v teh primerih ženske brez denarja dobesedno prepuščene volkovom,« pravi Murglova. Zdaj bodo centri lahko brezplačno pravno pomoč tudi v drugih postopkih dodelili le v najnujnejših primerih. Kateri so to, ni jasno.
Razprava se vrti okoli klofut
Čeprav so spremembe zakona obsežne in široke, se po objavi predlogov razprava na družbenih omrežjih vrti večinoma okrog ene same točke: prepovedi telesnega kaznovanja in poniževanja otrok kot vzgojne metode. Stališča staršev so različna, stroka si je večinoma enotna: telesno kaznovanje ni primerno, vzgajati se da tudi brez zlorabe moči. »Prvič se je zgodilo, da je država tako deklarativno zapisala prepoved nasilja v družini in telesnega kaznovanja otrok. To je pozitivno,« je prepričana Katarina Bervar Sternad. Sendi Murgel se strinja, opozarja pa, da to za centre ni poglavitna rešitev zakona in da ta prepoved na njihovo delo ne bo imela večjega vpliva. »Zaradi tega na centrih ne pričakujemo nič več obravnav družin. Telesno kaznovanje otrok je bilo že doslej v drugih aktih opredeljeno kot nasilje in kot takega smo ga na centrih že zdaj obravnavali,« poudarja sogovornica. Prepričana pa je, da bo treba staršem prek nekakšnih šol za starše ali skozi druge programe ponuditi alternativo in jim povedati, da je tudi permisivna vzgoja lahko enako škodljiva kot avtoritativna.
Da se v praksi s tem določilom ne bo kaj prida spremenilo, meni tudi družinski terapevt Albert Mrgole. Pričakuje le še več zmedenih staršev, ki se iščejo med vzgojnimi ideologijami in sprašujejo, ali so z eno dvignjeno roko že povzročili nasilje. »Staršem se zdaj prvič dogaja, da so neopremljeni in nepodprti z izkušnjami prednikov, kako naj bi potekala vzgoja brez strahu in brez zlorabe moči. Dejstvo pa je, da je dobre vzgojne rezultate mogoče doseči tudi brez zlorabe moči,« pritrjuje temu, da sodobni starši pri vzgoji potrebujejo veliko pomoči. Predlagane spremembe zakona pa na to ne odgovarjajo.
