Šolske počitnice se bližajo koncu, starši šoloobveznih otrok nakupujejo šolske potrebščine, med izdatki, ki za manj premožnejši sloj niso ravno zanemarljivi, pa bo za tiste, ki bodo želeli biti ažurno seznanjeni z ocenami svojih otrok, tudi nakup storitev dostopa do elektronskih redovalnic. Te prodajata dve podjetji: eŠola, ki prodaja aplikacijo eAsistent, medtem ko podjetje Infogram ponuja aplikacijo Evio, ki je bila, dokler se spomladi ni preimenovala, obče poznana kot Lopolis.
Po prepričanju rednega profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Saša Polanca bi bilo smiselno, da bi imeli en program za vse javne šole. »Strošek razvoja aplikacije bi bil nižji kot enoletni strošek uporabe ene od dveh obstoječih aplikacij za šole,« je poudaril Polanec. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki se je po zamenjavi vladajoče politične garniture združilo z ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in inovacije v ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, so aprila pojasnili, da produkt, podoben eAsistentu, zaradi neuspešnega razpisa na državni ravni še ni bil razvit.
Kot so zdaj pojasnili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, v podporo šolam načrtujejo izdelavo informacijskega sistema, ki bo ne le omogočal vpogled v ocene šolarjem in njihovim staršem, temveč bo tudi razbremenil učitelje in vodstva šol administracije, pri čemer bodo storitve informacijskega sistema za šole in starše brezplačne. Iz Dnevnikove lanskoletne analize na podlagi podatkov Erarja je razvidno, da so v letu 2025 srednje šole za uporabo eAsistenta na leto v povprečju plačevale 8700 evrov, osnovne šole pa približno 3600 evrov.
Razdrobljenost zmanjšuje pogajalsko moč
Takratna predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije (ZRPRS) Mojca Mihelič, ki jo je julija nasledil Sašo Božič, je aprila obstoječe stanje dveh ponudnikov digitalnih storitev za šole za časnik Dnevnik komentirala kot izrazito neustrezno. »Poleg prihrankov, ki bi jih državi prinesle morebitne spremembe pri digitalizaciji osnovnih šol, bi te omogočale ministrstvu takojšen vpogled v vse podatke, medtem ko morajo zdaj v šolah iste podatke uvažati in izvažati, posredovati rezultate anket …« je poudarila Mojca Mihelič. Po njenih besedah so tedanjemu ministrstvu za vzgojo in izobraževanje v ZRPRS predlagali, da naj v sodelovanju z ministrstvom za digitalizacijo razvije svojo platformo, ki bo vključevala aplikacije, ki so že sestavni del portala ministrstva za izobraževanje, in temu doda eDnevnik in eRedovalnico z vključenimi statistikami. »Če to ni mogoče, pa naj ministrstvo za vzgojo in izobraževanje izpelje javno naročilo, na katerem bo med ponudniki na trgu izbralo najustreznejšega in izpogajalo nižjo ceno, kot jo javni vzgojno-izobraževalni zavodi zdaj plačujejo enemu od dveh ponudnikov,« je dodala.
Da bi morala država organizirati skupno javno naročilo ali razviti enotno rešitev za vse osnovne in srednje šole, namesto da se ponudnika na trgu s posameznimi šolami pogajata ločeno, je prepričan tudi Polanec. »Takšna razdrobljenost zmanjšuje pogajalsko moč javnega sektorja in odpira prostor za višje cene, kot bi jih bilo mogoče doseči pri enotnem nastopu države.«
Kot so pojasnili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, šolam ne predpisujejo uporabe določenega informacijskega sistema za vodenje elektronske dokumentacije ali komunikacijo s starši. »Veljavna zakonodaja določa obveznost vodenja predpisanih evidenc in zagotavljanja informacij staršem, ne določa pa enotne programske rešitve za vse šole.« Pri organizaciji vzgojno-izobraževalnega dela in pri izbiri podpornih informacijskih rešitev so avtonomne, z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pa je za poslovanje in organizacijo dela šole odgovoren ravnatelj, ki tudi odloča o uporabi posameznih informacijskih sistemov, so dodali na ministrstvu.
Starši ujetniki odločitev šol
Ko šola izbere določen informacijski sistem, starši postanejo ujetniki te odločitve, je opozoril Polanec. »Nimajo vpliva ne na izbiro ponudnika ne na ceno storitve, ki jo morajo plačevati, če želijo dostopati do podatkov o ocenah in izostankih ter do drugih ključnih informacij o šolanju svojih otrok. V tem smislu nastaja mehka prisila: če želijo starši učinkovito spremljati šolsko delo svojih otrok, morajo za to doplačevati. In če morajo starši za sprotni vpogled v ocene in izostanke doplačevati, to najbolj prizadene socialno šibkejše družine. Revnejši starši imajo lahko slabši in počasnejši dostop do informacij o šolskem napredku svojih otrok, zato se lahko na poslabšanje uspeha odzovejo prepozno,« je pojasnil Polanec.
Po njegovem prepričanju je sedanja ureditev, pri kateri starši plačujejo za dostop do osnovnih podatkov o lastnih otrocih, sistemsko napačna, saj osnovne informacije o šolanju spreminja v tržno blago. »Namesto da ključna vprašanja digitalne infrastrukture v vzgoji in izobraževanju prepušča posameznim šolam, bi morala država delovati kot varuh družbene blaginje,« je dodal Polanec.