Iz konzorcija Markomarka Nivala, Nivala Investa in Ekorela so v minulih dneh družbi 2TDK posredovali dodatna dokazila o tem, da izpolnjujejo vse pogoje in imajo potrebne reference za gradnjo mostov in galerije čez dolino Glinščice na trasi drugega tira med Divačo in Koprom. V 2TDK jih bodo sedaj preučili in se najkasneje v začetku prihodnjega tedna odločili o usodi razpisa. Če bodo ugotovili, da so reference že prvič izbranega konzorcija ustrezne, bodo dela ponovno oddali njim. V nasprotnem primeru se bo veselil drugi najcenejši ponudnik na razpisu, konzorcij treh najmočnejših slovenskih gradbenih družb, Kolektorja CGP, Rika in Pomgrada.
So v 2TDK ravnali pravilno ali nevestno?
Na razpis družbe 2TDK so prispele tri ponudbe: ponudba konzorcija Markomarka Nivala, Nivala Investa in Ekorela je bila vredna 7,96 milijona evrov, ponudba konzorcija Kolektorja CGP, Rika in Pomgrada 13,5 milijona evrov, ponudba Godine pa 14,3 milijona evrov. Junija je 2TDK izbral najcenejšega ponudnika, a nato 3. julija odločitev razveljavil »zaradi izkazanih sumov glede izpolnjevanja pogojev izbranega ponudnika«. Pred tem je namreč Kolektor pregledal ponudbo izbranega izvajalca in opazil morebitne nezadostne reference, pa tudi računsko napako v razpisni dokumentaciji. Sum je naznanil 2TDK in ga pozval k odpravi nepravilnosti. Zaradi odprave računske napake se bo sorazmerno podražila najcenejša ponudba, njena vrednost po novem znaša 8,5 milijona evrov (ostali ponudbi sta napako že upoštevali in je njuna vrednost že prilagojena).
Medtem pa se že pojavljajo opozorila, da 2TDK ni upravičeno razveljavil izbora razpisa, saj zakon ne navaja neustreznega pregleda in ocene naročnika kot utemeljenega razloga za razveljavitev izbora. Obrazložitev 2TDK naj bi bila torej pravno nesprejemljiva. »Neustreznost pregleda in ocene ponudb je lahko izkazana samo kot nestrokovno, malomarno, površno, skratka kot nevestno delo uprave in strokovne komisije za oddajo naročila in zlasti kot nevestno delo Družbe za razvoj investicij (DRI), ki opravlja inženirske storitve za 2TDK. Če so v 2TDK in DRI ravnali nevestno, to ni kršitev ZJN-3 in ni razlog za razveljavitev odločitve, pač pa je razlog za preverjanje odgovornosti,« je v spletnem zapisu pojasnil nekdanji član uprave Družbe za avtoceste (Dars) Stanko Štrajn.
Večino javnih naročil domačim podjetjem
Gotovo pa je nekaj; prve objekte na trasi famoznega drugega tira bo gradilo slovensko podjetje oziroma konzorcij slovenskih družb. Ekonomist Jože P. Damijan je namreč za časnik Večer zapisal, da so skupni makroekonomski učinki – torej prihodki za domača podjetja, zaposlitve in fiskalni učinki – precej višji, če gradbeni projekt izvaja domače namesto tuje podjetje.
Statistična analiza podatkov javnih naročil razkriva, da je v gradbeništvu večina del oddanih domačim gradbenim podjetjem. Letos je bila vrednost javnih naročil za gradbene storitve že več kot 662 milijonov evrov. Od tega je za 48,5 milijonov evrov del dobil Kolektor Koling (osem naročil), še za dodatnih 30,1 milijona evrov pa lastniško povezan Kolektor CPG (24 naročil). Sledi Pomgrad z 12 javnimi naročili v skupni vrednosti 35,9 milijona evrov in nato Riko z dvema razpisoma za 30,8 milijona evrov.
Na lestvici najuspešnejših družb, ki kraljujejo na slovenskih javnih naročilih, sta pravzaprav zgolj dva tujca. Sarajevski Euro-Asfalt je med drugim gradil avtocesto Draženci–Gruškovje, skupaj s Kolektorjem pa tudi dostopne ceste k trasi drugega tira. RDZ Internacional (Ruske državne železnice) pa se je skupaj z Rikom uspešno potegoval za gradnjo vozlišča Pragersko v vrednosti 63,2 milijona evrov. Družba Markomark Nival je v tem smislu palček, a ni nepomembna. Letos so opravili za 1,6 milijona evrov javnih naročil, glavnino za direkcijo za infrastrukturo in Slovenske železnice.
Koliko ostane državi, če posel odda domačim?
Četudi bi bil (samostojni) tuj ponudnik cenejši celo do 30 odstotkov, je skupni makroekonomski učinek za domačo državo bistveno večji, če posel dobijo domača podjetja, je izračunal Damijan. Ponazarja, da gre pri gradbenem poslu v vrednosti 100 milijonov evrov, ki ga dobi domači izvajalec, 35 milijonov domačim podizvajalcem, 21 milijonov za materialne stroške, 11 milijonov za uvožene inpute, 12 milijonov za plače, 13 milijonov za poslovni presežek (amortizacija in dobiček), 8 milijonov pa za davke.
Upoštevajoč medsebojne dobave med podjetji bi od 100 milijonov evrov šlo 27 milijonov za uvožene inpute, preostalih 73 milijonov pa bi se razdelilo med domačimi subjekti. Če posel dobi tuje podjetje, ki pripelje svojo mehanizacijo in delavce, pri nas pa plačuje elektriko in komunalne storitve ter material, od posla v vrednosti 100 milijonov evrov ostane v Sloveniji le okrog 20 milijonov, je zapisal. Obenem je tudi sam priznal, da slovenski izvajalci nimajo potrebnih referenc, da bi se za glavna dela pri denimo drugem tiru potegovali sami. Posel lahko dobijo le kot člani konzorcija s tujimi izvajalci.
