Kočevski rog: pieteta, politika in stare zamere

Spominska slovesnost z mašo za pobite po drugi svetovni vojni, ki je potekala pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, je bila tudi eden prvih simbolnih nastopov nove oblasti. Navzven je šlo za pietetni dogodek, za govor o dostojanstvu mrtvih, pravici do groba in spravi. V političnem ozadju pa je bilo sporočilo precej jasno: posmrtni ostanki žrtev prikritih grobišč bodo pokopani na ljubljanskih Žalah, kljub nasprotovanju župana Zorana Jankovića.

Mašo je daroval predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje, ki je dejal, da je Macesnova gorica kraj, kjer se slovenska zgodovina dotika »najglobljih vprašanj človekovega dostojanstva, resnice in smisla življenja«. V kočevskih gozdovih so bili po njegovih besedah ob koncu druge svetovne vojne brez sodbe usmrčeni številni ljudje, njihovi svojci pa desetletja niso imeli kraja, kjer bi lahko prižgali svečo ali zmolili molitev.

Saje je zato pozdravil novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki omogoča pokop posmrtnih ostankov na Žalah. »Cerkev uči, da je spoštovanje pokojnih eno temeljnih znamenj človeške kulture,« je dejal. Pravica do groba in dostojnega pokopa je po njegovih besedah izraz spoštovanja do človeka, zato zakon razume kot »pomemben korak v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva in zgodovinskega spomina«. Dodal je, da narod, ki spoštljivo poskrbi za pokojne, krepi temelje medsebojnega spoštovanja in zaupanja.

Sprava, resnica in politični signal

A prav govor o spravi je v Kočevskem rogu znova pokazal, kako težko je v Sloveniji ločiti pieteto od politike. Saje je poudaril, da sprava ni zgolj zgodovinski ali politični projekt, temveč »duhovna pot očiščenja spomina, ozdravljanja ran in ponovnega odkrivanja bratstva«. Njen pogoj je po njegovih besedah resnica: »Resnica osvetljuje preteklost, pravičnost vrača dostojanstvo, usmiljenje zdravi rane, mir pa odpira prihodnost.« Toda prav ta resnica je bila na slovesnosti izrečena v izrazito določenem političnem okviru.

V kulturnem programu je zbrane nagovoril nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki je povojne poboje označil za zločin proti človeštvu. Poudaril je, da že tedanje mednarodno pravo ni dopuščalo samovoljnih usmrtitev vojnih ujetnikov in civilistov. »Že pred vojno je namreč na podlagi ženevskih konvencij in po načelih mednarodnega prava civiliziranih narodov veljalo, da je z vojnimi ujetniki treba ravnati človeško,« je dejal. Prepovedani so bili samovoljne usmrtitve, kolektivna krivda in nasilje nad ujetniki, posameznik pa je imel pravico do nepristranskega sodišča in poštenega sojenja. »Zato pravno gledano tu ni mogoč noben izgovor,« je poudaril.

Jaklič je ocenil, da bi morala država jasno in uradno priznati, da je komunizem po vojni na Slovenskem zagrešil enega najhujših zločinov proti človeštvu, pobite dostojno pokopati in zavreči vse totalitarizme. Dogajanje pod Macesnovo gorico, na Teharjah, Hrastniškem hribu in drugih krajih je označil za »najtemnejši odklon slovenske zgodovine«.

Slovesnosti so se udeležili tudi predsednik vlade Janez Janša, minister Jernej Vrtovec, varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Varuhinja je opozorila, da v Sloveniji še vedno obstajajo žrtve brez imena in urejenega groba ter da država ne sme ostati zgolj pri zakonih, temveč mora zagotoviti njihovo izvedbo.

Kočevski rog je tako znova postal kraj dvojnega spomina: spomina na mrtve in spomina na to, kako živa je ta tema v političnih obračunih sedanjosti. Pokop žrtev na Žalah bi moral biti vprašanje dostojanstva. V soboto pa je bil tudi sporočilo Jankoviću, da nova oblast pri tem vprašanju ne namerava popuščati.