Nova vladna koalicija Janeza Janše po volitvah ne izgublja časa in v skladu z napovedmi, pa tudi z zapisanim v koalicijski pogodbi, v marsičem izrazito prokapitalsko obrača logiko ukrepov predhodne vlade Roberta Goloba. Napovedujejo se obsežne davčne razbremenitve za gospodarstvo, odpiranje zdravstva zasebnikom, fleksibilizacija trga dela in zmanjševanje birokracije. Vlada je prav tako že začela obračunavati z mediji in kulturniki, potem ko je z izgovorom slabega finančnega stanja v proračunu ustavila nekatere razpise za kulturne izvajalce, prav tako pozive za pomoč medijem. Vladna ekipa v sestavi SDS, NSi, SLS in Fokus ter Demokrati ob tem skupaj s kvaziopozicijsko Resnico praviloma v skrajšanih postopkih sprejema zakon za zakonom. Opozicija se v poplavi političnih potez, ki jih jeseni čakajo še številni referendumi, za zdaj zdi brez jasne strategije.
Levoliberalna opozicija ob tem ponavlja vzorce delovanja, zaradi katerih je v prejšnjem mandatu izgubljala politične točke. Prvak Gibanja Svoboda Robert Golob, ki mu glede na rezultat na volitvah pripada naziv vodje opozicije, se za zdaj v tej vlogi (še) ni znašel. Po začetnem povolilnem umiku iz javnosti je sorodnim strankam – Levici, SD in Prerodu – nedavno ponudil sodelovanje v vladi v senci. In naletel na prve zavrnitve: iz SD so svojo košarico uradno pospremili z besedami, da za učinkovito sodelovanje niso potrebni okviri, kjer pravila postavlja ena stranka. V ozadju pa je slišati, da so bili ti pogovori precej kratke sape. Golob naj bi Levici in SD med drugim ponudil po eno »ministrsko« mesto vlade v senci, pri čemer v primeru Socialnih demokratov to mesto neuradno niti ni bilo ponujeno predsedniku stranke Matjažu Hanu. Kar kaže na nova preigravanja znotraj levosredinskega bloka, o kakršnih smo večkrat poročali v času prejšnjega mandata.
Košarica Golobovi vladi v senci
Goloba so zavrnili tudi že v Prerodu, glede katerega nekateri pomembni politični akterji v ozadju še niso povsem obupali, da bi se združil s SD, o čemer se je kratek čas ugibalo v mesecih pred volitvami v DZ. V Levici medtem pravijo, da bodo odločitev glede vstopa v vlado v senci morali pretresti v organih stranke. »SD ima težko vlogo, saj je nekje vmes med Levico in Svobodo. Postaviti se morajo kot »zmerni« znotraj opozicijskega okvira, ki pravzaprav mora bolj ali manj enotno reagirati na radikalne poteze koalicijske desnice. V tem kontekstu tako SD svojo zmernost išče v Hanovi »zdravorazumskosti«, glasu povprečnega državljana, ki ne mara prepirov in eskalacij. To je sicer primerna strategija, ne pa pri odzivanju na poteze, ki sistematično kljubujejo ustavni ureditvi in sprejemljivim demokratičnim procesom. V tem kontekstu to izpade popuščanje neodpustljivemu in se zna stranki še dodatno maščevati,« dinamiko v opoziciji ocenjuje politolog dr. Tomaž Deželan.
Po mnenju sogovornika je največji izziv opozicije taktika vlade, ki želi po vzoru aktualne ameriške administracije s »poplavo« političnih pobud paralizirati nasprotnike. Ob tem glede same ideje vlade v senci, ki je kot koncept značilna predvsem za britanski parlamentarizem, v širšem smislu meni, da na papirju ni napačna poteza. »Ideja je smiselna – tudi glede na prej povedano strukturno šibkost opozicije, ki ima zelo omejen intelektualni in kadrovski potencial, ter stabilnost spremljanja za volilce in opozarjanja na morebitne problematične poteze vladajočih. Z vlado v senci državljani lažje spremljamo dogajanje v politiki, krepi se splošen nadzor nad vlado, kar je vedno in povsod dobro, ne glede na barvo vlade. Skratka, ne gre za simbolno potezo, če se k temu pristopi resno. To v resnici državljani tudi pričakujejo od opozicije,« pove. A tudi doda: »Je pa res, da se pri nas že v preteklosti k temu ni pristopalo resno in je to delovala bolj kot eksotična ideja, ki so jo pripeljali iz tujine.«
Populizem namesto znanja
Eden od razlogov, da so takšne pobude težko izvedljive, je vse večja polarizacija slovenskega političnega prostora. Pred desetletjem in več je med levim in desnim polom še prihajalo do uspešne izmenjave (strokovnih) mnenj. Nekatere stranke so imele močne strokovne organe, ki so lahko parirali ministrstvom, pri čemer je bilo ključno predvsem to, da je nasprotna stran tu in tam te predloge tudi poslušala in kakšen zakon od člena do člena skupaj z opozicijo tudi prebrala. Tega danes ni več, saj prevladuje drža, da so vsakršni alternativni predlogi nasprotne strani sami po sebi neveljavni in nesprejemljivi. »Politika je s svojimi sistematičnimi napadi na stroko ter politizacijo strokovnosti znanje in znanost postavila na rob političnega procesa in družbe. Zdaj množice in številke določajo politike in ne znanje, države pa s tem počasi drsijo v populizem in ohlokracijo, to je vladavino neukih množic. Žal pa te množice pogosto ne vedo, ali zgolj ne slišijo, da so všečne rešitve pogosto najslabše za njih same,« poudarja dr. Deželan.
Opozarja pa tudi na širše posledice takšne politike, ki jih ima za družbo tovrstna politika. Grobi napadi na stroko imajo visoko ceno. »Politika vse manj temelji na znanosti in na dokazih in vse več na “občutku” posameznikov, ki so nekoč nekje nekaj videli ali doživeli. Zato videvamo tudi tako mučne procese iskanja ministrov, pa drugih pomembnih funkcionarjev, saj je tistim, ki si kruh služijo z znanjem, že zdavnaj postalo jasno, da je integriteta vse, kar imajo. V politiki pa jo hočeš nočeš izgubiš po kakšnem tednu, dveh. Gre za negativno selekcijo, ki nato kaže svoje rezultate.« V pomanjkljivih politikah, ki ne temeljijo na racionalnih rešitvah, so po mnenju našega sogovornika zato potem tudi objektivni kazalniki vse manj pomembni oziroma označeni za pristranske, saj ta negativna selekcija prinese temu primerne slabe rezultate. Ob tem Deželan še opozori, da so med kompetentnimi kadri, ki se znajdejo v teh političnih krogih, nemalokrat tudi diplomanti in doktoranti prestižnih tujih univerz. »Ki pa se svoje strokovne integritete pogosto zavestno znebijo in zasledujejo svoje individualne cilje, pri tem pa teptanje lastne stroke utemeljujejo z argumenti, da 'drugače ne gre', da je 'politika pač taka' in da je v resnici bolje biti zraven in 'vsaj malo pomagati'.«
Privatizacija javnega
Strategijo koalicije in opozicije komentira tudi sociolog dr. Gorazd Kovačič, predvsem z vidika trojnega referenduma – o RTV-prispevku, volilni pravici na lokalnih volitvah in pogojevanju denarne socialne pomoči –, ki ga je koalicija napovedala v odgovor na civilnodružbeni referendum proti zakonu o parlamentarni preiskavi. Koalicijska novela namreč odpravlja pomembne sodne varovalke, ki preprečujejo politično zlorabo preiskovalk.
»Svoboda in Levica se dnevno odzivata na razne ekscese oblasti in individualne ekscese oblastnikov, zlasti poslancev Resnice. Vodstvo SD se medtem vede, kot da se noče nikomur zameriti, kar je nenavadno za opozicijo. Toda ekscesi oblastnikov niso temeljna interesna zgodba tega mandata, so le sredstvo za utrjevanje oblasti, ustrahovanje in pasivizacijo nasprotnikov. Temeljna zgodba tega mandata je privatizacija zdravstva, torej privatizacija dela socialne države. V gospodarstvu ni skoraj ničesar več za opleniti, tu pa rentniški kapital vidi še zadnjo priložnost, da se dokoplje do skupnega bogastva in zanesljivih denarnih tokov,« izpostavlja sogovornik z ljubljanske filozofske fakultete.
Ker pa privatizacija socialne države ni v interesu delavcev in upokojencev, ki so glavna volilna baza desnice, saj vodi v pospešeno razslojevanje, desna koalicija po mnenju Kovačiča z referendumi že vnaprej preusmerja pozornost na nadomestne tarče. »Kaj je skupno referendumom proti volilni pravici priseljencev, proti socialnim pomočem in proti neodvisnemu financiranju RTV Slovenija? To, da so usmerjeni proti tarčam, ki jih delavci ne marajo in o katerih jih desnica že dolgo prepričuje, da živijo na njihov račun. Če desnica prepriča delavce, da jih izkoriščajo prejemniki socialnih pomoči, tuji delavci, izobraženci in javni sektor, ne pa lastniki kapitala, s katerimi se je v tem mandatu spajdašila kot še nikoli, je izpeljala ideološko operacijo preusmerjanja pozornosti in si trasirala pot za nove koncesije kapitalu in trajno preureditev razmerij moči v družbi.« Na to strategijo pa leva opozicija po mnenju Kovačiča za zdaj nima pravega odgovora: »Še več, glavne napore zbiranja podpisov za referendume proti privilegijem za bogate in proti oblastnim ekscesom so opravili civilna družba in sindikati. Kakšen zakon bi bil tudi zrel za ustavno presojo, a opozicijske stranke takšne poteze doslej še niso povlekle. Kaže, da se vsaj nekatere med njimi ukvarjajo tudi s krizo vodenja in prevzemanja opozicijske vloge. Tisti del opozicijskih poslancev, ki igra opozicijsko vlogo, pa se predvsem odziva na dnevne ekscese oblastnikov, strateške zastavitve delovanja za obrambo socialne države pa za zdaj ni videti.«