Na ukrepe za zdravstvo, ki jih bo jutri obravnaval državni zbor, letijo številne kritike. Kljub zagotovilom, da je tokratni pristop drugačen, so pomisleki podobni, kot so bili ob preteklih interventnih spremembah. Kot je razvidno iz stališč državnozborske zakonodajno-pravne službe, pa zakonski predlog posega tudi v osnovno tkivo javnega sistema.
1.Zakaj imajo v zdravstvu
toliko zadržkov?
200 milijonov evrov, ki se obetajo z interventno zakonodajo, bi prišlo prav. Kljub temu pa zdravniki, medicinske sestre in drugi zaposleni v zdravstvu že opozarjajo, da odprava omejitev pri številu zdravljenj javnega sistema ne bo rešila. Ključna težava slovenskega zdravstva je pomanjkanje nekaterih strokovnjakov, šepa tudi zbiranje podatkov, mreža izvajalcev zdravljenj pa je nepregledna. Finančne injekcije lahko, če niso dovolj pretehtane, ustvarijo nove anomalije. Eden ključnih pomislekov glede tokratnega pristopa je, da bo pri deljenju dodatnega denarja znova prikrajšana zahtevna medicina. Podobno se je dogajalo že ob preteklih akcijah za krajšanje čakalnih dob.
2.Bodo dodatki olajšali dostop do ambulant družinskih zdravnikov?
Za osnovno zdravstvo je dolgo veljalo, da deluje bolje kot bolnišnično, zato je bilo v preteklosti pri razdeljevanju denarja večkrat spregledano. Enako velja za tamkajšnje zaposlene, kar se je zgodilo tudi ob lanskem dvigu plač v zdravstveni negi. Tokratna vlada bo pri dodatkih za osnovno zdravstvo očitno bolj radodarna kot predhodniki. Kako jih bodo razdelili, iz predloga interventne zakonodaje še ni povsem jasno. Hkrati zdravstvenih zavodov prav nič ne zavezuje, da bi poskrbeli za večje število pacientov kot doslej. Obremenitve bodo, čeprav bodo bolj dejavni med njimi nagrajeni, na koncu stvar dobre volje zaposlenih.
3.Se izboljšuje vsaj vzdušje med zaposlenimi v bolnišnicah in zdravstvenih domovih?
Med medicinskimi sestrami je za zdaj opaziti kvečjemu dodatno nejevoljo. Da bodo prevzemale nekatera pooblastila zdravnikov, so pričakovale, a se niso strinjale z vsemi, ki bi jim jih radi naložili v vladi. Kot smo že poročali, imajo posebej veliko zadržkov do odločanja o kratkih bolniških odsotnostih. Razburila jih je tudi opazka zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana, da je zaposlenih v zdravstveni negi dovolj. Tudi med zdravniki posebnega navdušenja nad ukrepi ni opaziti. Novi zakon obljublja simptomatsko in ne vzročno zdravljenje akutnih problematik v javnem zdravstvenem sistemu, ugotavljajo v sindikatu Fides, za predlagane rešitve pa je mogoče po njihovem že napovedati, da ne bodo prinesle želenega rezultata.
4.Kakšni so pomisleki državnozborske zakonodajno-pravne službe, ki jih izpostavljajo tudi v Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS)?
Ureditev, s katero bi v vladi obšli vsakoletna pogajanja o zdravljenjih, je v neskladju z obstoječim sistemom obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako ugotavlja zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki se je opredelila tudi do nejasnosti pri prenosu zdravniških nalog na medicinske sestre. »Predlagana določba je oblikovana na način, ki ne zadosti standardom jasnosti in določnosti predpisa, ki zagotavljajo pravno varnost, zaupanje v pravo in enakost pred zakonom,« so zapisali v omenjeni službi.
Pomanjkljivosti pri novem načinu odločanja o zdravljenjih in njihovi ceni izpostavljajo tudi v ZZZS. Bojijo se odhodov negovalnega osebja iz bolnišnic, do katerega bi lahko privedli predlagani ukrepi za krepitev osnovnega zdravstva. Sprašujejo se tudi o virih za plačilo dodatnih zdravljenj, dodatkov za zaposlene in drugih interventnih ukrepov. Generalna direktorica ZZZS Tatjana Mlakar je izpostavila nujnost prečiščevanja čakalnih seznamov, predsednica upravnega odbora Irena Ilešič Čujovič pa številne nejasnosti, ki niso »dobra popotnica«.
5.Kje so ključni razlogi, da oblasti vedno znova odlagajo z zdravstveno reformo?
Priprava sistemskih sprememb je zahtevna, z usklajevanjem o trajnih posegih pa so imeli doslej obilo težav že znotraj vladnih koalicij. Oblasti zdravstvo zato vedno znova rešujejo z najrazličnejšimi kratkoročnimi ukrepi, ki urejajo posamične kritične točke, pri čemer pa mimogrede povzročijo nove težave. Na spremenjene okoliščine, naj gre za ekonomsko krizo ali za pandemijo covida-19, je bil sistem pripravljen slabše, kot bi bil ob sodobnih temeljih. S spremembami ključne zdravstvene zakonodaje, ki je nastala pred tremi desetletji, pa se ni oblastem nikoli posebej mudilo tudi zaradi vprašljivega učinka na volilce. Iskanje reformne formule, ki med prebivalci ne bi zanetila prevelikega razburjenja, je skozi leta obveljalo za skoraj nemogočo nalogo.
