Na spletnih omrežjih je pred kratkim zakrožila fotografija sokoordinatorja Levice Luke Mesca, ki si je ob bureku menda privoščil steklenico penine. Gre za ponaredek, ki je nastal s pomočjo generativne umetne inteligence, in sicer na podlagi zajema slike iz videa, ki ga je stranka pred dnevi na temo minimalne plače objavila na svojih uradnih profilih. Na izvirnem posnetku vidimo, da si je minister za delo ob bureku privoščil kulinarično mnogo bolj umestnega pol litra radenske.
Kreacija neznanega spletnega mojstra sovpada s pogajanji o minimalni plači in se bere kot politična diskvalifikacija Mesca kot »kaviar socialista«, kot temu radi rečejo na desnici. Torej nekoga, ki javno zagovarja socialno pravičnost, solidarnost in enakost, zasebno pa živi privilegirano, elitistično življenje. Tovrstnih slikovnih potvorb na temo politike, uperjenih v politične osebe, je na svetovnem spletu seveda malo morje, varen pred tovrstnimi manipulacijami pa ni nihče, ne glede na politični predznak.
Je vse skupaj nedolžen hec? Ne, so jasni v zavodu Državljan D, kjer poudarjajo, da bi morala biti objava budnica za vse, ki bodo spomladi odšli na volitve. »Generativna umetna inteligenca danes omogoča hitro in preprosto ustvarjanje politično občutljivih vsebin: politične akterje je mogoče postavljati v izmišljene kontekste, jim 'polagati besede v usta' in širiti vizualne ali tekstovne ponaredke, ki na družbenih omrežjih zaradi viralnosti dosežejo množično občinstvo,« opozarja direktorica zavoda Barbara Kvas.
Potreba po močni regulaciji
Ker je kritičnost uporabnikov na teh platformah nižja, se izmišljotine širijo hitreje, kot jih lahko preverijo novinarji ali odgovorni posamezniki, dodaja Barbara Kvas. »V predvolilnem času, ko se družba dodatno pregreva in je prikaz nasprotnikov v slabi luči posebej privlačen, ta asimetrija med izredno hitro produkcijo in počasnim razkrivanjem neresnic še pospešuje informacijsko zmedo in erodira vlogo kritičnih medijev.«
Je rešitev več kritičnega, previdnejšega branja spletnih objav? Da, a to je le začasna rešitev, poudari direktorica zavoda Državljan D. »Dolgoročno pa zagovarjamo močne evropske regulacije, usmerjene v velike digitalne posrednike in lastnike sistemov generativne umetne inteligence,« je jasna. Sogovornica še dodaja, da so po oceni zavoda aktualni ukrepi evropske komisije korak v pravo smer, a jih skrbi, da govori o »harmonizaciji« v evropskem parlamentu pogosto vodijo v deregulacijo in slabljenje varoval.
Zato po njenem potrebujemo aktivne in močne regulatorje na evropski in nacionalni ravni ter politično zavedanje, da tveganja generativne umetne inteligence presegajo njene koristi, česar da trenutno še ni. »Raziskave namreč opozarjajo, da zasebni sektor ne opaža obljubljenih učinkov v obliki manj dela, hitrejših procesov in boljše kakovosti, temveč predvsem racionalizacijo stroškov in odpuščanja,« izpostavi Kvasova. »Pomanjkanje kritične refleksije pripisujemo tudi temu, da so nevladne organizacije praktično edini dosledni kritiki, a sistemsko podhranjeni, medtem ko ima industrija – z zavezniki in neodločnimi odločevalci – bistveno več sredstev in vpliva.«
(Dez)informacijska močvara
Tudi dr. Igor Vobič s katedre za novinarstvo ljubljanske fakultete za družbene vede je povsem jasen, da so v političnem procesu meje med prepričevanjem in zavajanjem danes vse bolj zamegljene. »Dostopnost generativne umetne inteligence in algoritemsko podprto politično komuniciranje na medmrežju sta ta problem poglobila, pri čemer v hitrih in obsežnih tokovih dejstev, polresnic, laži in manipulacij odgovornosti za onesnaženje javnega prostora ne prevzame nihče – ne politični akterji in stranke, ne platforme, ne uporabniki.«
Medtem ko se rahlja skupna osnova, na podlagi katere bi lahko družba vzpostavljala skupno razumevanje političnega dogajanja, dejstev in argumentov, se, kot opozarja Vobič, krepi cinizem, čustva prevladujejo nad argumenti, ideja skupne politične razprave pa je izrazito oslabljena. »Problem ni več v tem, da bi nas kot državljane nekdo potegnil za nos, temveč v tem, da moramo sami sebe ves čas držati za nos, ko pred volitvami brodimo po (dez)informacijski močvari, zdaj dodatno onesnaženi z generativno umetno inteligenco.«
Novinarstvo kot protiutež
Kaj je rešitev? Bi morali kot uporabniki omrežij tako rekoč vsako objavo, vezano na politične osebe in politične teme, jemati kot potencialno dezinformacijo? Problema se ne da povsem izkoreniniti, glede tega pove Vobič. »Kot uporabniki omrežij moramo s tem živeti in temu kljubovati. Popoln dvom o resničnosti prav vsakega političnega sporočila pa je dolgoročno nevzdržen za demokratično komuniciranje, saj škoduje vključevanju v politično življenje, pri čemer koristi najglasnejšim in najskrajnejšim akterjem, ki se jim uspe lažje prebijati na površje.«
Prav zato, dodaja Vobič, v takem okolju še izraziteje pride do pomena poklicno novinarstvo, zavezano načelu javnosti, preverjanju informacij, kontekstualizaciji in profesionalnim standardom. »Njihova vloga je precej več kot le dajanje besede politikom ali ustvarjanje predvolilnega šova. Vsebino morajo poznati v podrobnosti, v predvolilnih soočenjih morajo postavljati težka vprašanja in podvprašanja kandidatom ter tako razkrivati netočnosti in zavajanja. Tako novinarstvo je ključna infrastruktura demokratične javnosti, ki omogoča orientacijo in vzdržuje minimalne skupne referenčne točke, brez katerih demokratičen politični proces ni mogoč.«