Uvozi na ljubljansko obvoznico so bili nekoč, pred niti ne toliko leti, vsaj ob petkih polni študentov, ki so z iztegnjenim palcem in potovalko ob nogah čakali na prevoz domov. Včasih ti ni bilo treba niti prsta iztegniti, pa si že dobil prevoz, včasih pravega viteza ni in ni bilo na spregled, vrsta študentov se je vztrajno redčila, ti pa si utrujen sedel na potovalki in čakal, dokler nisi naveličano odšel na vlak. Naj stane, kolikor in kakor dolgo hoče. Danes so uvozi na ljubljansko obvoznico prazni, vsaj ob petkih med študentskim letom. Zdi se, da so študenti izginili neznano kam.
Razvoj digitalnih tehnologij in spremembe, ki jih je ta razvoj potegnil za seboj, so seveda spremenili tudi načine komuniciranja in potovanja ne le študentov, ampak vseh nas, predvsem pa tistih, ki se dnevno vozijo v službo v bolj oddaljene kraje. Internet je pri tem izvrstno orodje in tako je pred leti nastala ena najbolj priljubljenih in razširjenih platform za organiziranje prevozov po Sloveniji in tujini – prevoz.org. Lahko bi jo poimenovali digitalni avtoštop, pri katerem so uporabnikom na voljo številni prevozi iz najrazličnejših krajev po Sloveniji, predvsem večjih mest, v druge večje kraje, najpogosteje v Ljubljano. Kot pove eden od ustanoviteljev platforme Jure Čuhalev, je stran prevoz.org kopija nemškega Mitfahrgelegenheit, ki je pred 12 leti, ko so ustvarili spletno stran, že dolgo obratoval. »Sama stran v Sloveniji ni bila nobena revolucija, ker je že takrat obratovalo vsaj pet podobnih projektov. Mi smo le spletna oglasna deska, na kateri ljudje objavljajo prevoze.«
Neizmeren vir zabavnih zgodb
Vozniki, ki ponujajo prevoze, so načeloma hitro odzivni, zato se vam za odhod v službo in domov ni treba dogovarjati več dni vnaprej, pogosto je dovolj že večer prej ali nekaj ur pred odhodom. Izbire je veliko in ni vrag, da ne bi imel kdo še prostega sedeža. Cene so večinoma enake ali zelo malo odstopajo navzgor in navzdol od povprečja, predvsem pa so veliko nižje od javnega prevoza. In za nekatere najpomembnejše: v krajih in regijah, iz katerih je javni prevoz do večjih mestnih središč svetlobna leta stran za dobro uporabniško izkušnjo, je tovrstna izbira včasih tako rekoč edina.
Pod črto se takšen način potovanja izplača vsem uporabnikom prevoz.org. Vozniku, ki napolni avtomobil in pokrije stroške goriva ter na daljši rok še servis, sopotnikom pa, ker privarčujejo v primerjavi z javnim prevozom, se ne utrudijo z lastno vožnjo in ne uporabljajo svojega avtomobila. A prednosti in pozitivnih vidikov skupnih voženj je še veliko več kot zgolj »malenkost«, da s tem vsaj malce prispevamo k čistejšemu okolju. So pa tudi pasti ter bolj in manj nelagodni trenutki, ki jih preživimo z neznanci skupaj v avtomobilu.
Študentka Lara pove, da se je ves čas študija vozila iz Celja v Ljubljano s prevozi. Vlak do Celja je še enkrat dražji, predvsem pa traja pot po tirnicah skozi Zasavje veliko dlje. Študenti so množični uporabniki prevozov in tako se lahko na zadnjih sedežih pogosto stisnete mednje. Obdani s prtljago in zapiski brskajo po telefonih, med vami in njimi pa zavlada neka nevidna virtualna pregrada. Spet drugič se med vami in voznikom začne živahen pogovor in izveste, kako je nekdo prevoz vedno hotel plačati z bankovcem za sto evrov ter se na koncu vozil zastonj, ker mu nihče ni mogel vrniti preostanka denarja. Morda je to le urbana legenda, premišljujete. V glavnem, prevozi so neizmeren vir bolj in manj zabavnih zgodb, ki jih v resnici doživijo uporabniki.
To je ugotovila tudi Ana Svetel, antropologinja in pesnica, ki so jo prevozi navdušili do te mere, da je začela pripravljati zbirko kratkih zgodb. »Prevoze sem začela uporabljati že v prvih letnikih študija, odtlej jih bolj ali manj intenzivno uporabljam vsa ta leta. Prva leta je bila prevozniška skupnost manjša in nekoliko bolj povezana, nato se je, vsaj po mojih izkušnjah, vez med ponudnikom in odjemalcem te storitve vse bolj reducirala zgolj na korist, ki jo imata od prevoza obe strani. A spoznala sem, da so prevozi izredno specifična socialna situacija. Štirje ali pet neznancev si za uro ali dve deli nekaj kvadratnih metrov, hkrati pa se v avtu dogajajo nadvse univerzalne človeške zadeve. Ljudje so si simpatični, gredo si na živce, se osvajajo, dolgočasijo, se odprejo ali držijo zase, so radovedni, ravnodušni… Zvrsti se cela paleta odzivov in hipnih, spontanih odnosov. To me kot avtorico zanima in navdihuje, čeprav moram poudariti, da so konkretni zapleti in junaki mojih zgodb večinoma izmišljeni, avtobiografskega je pravzaprav izredno malo,« razloži Ana.
Od psihoterapije do osvajanja
Znanka Tina se je nekaj časa vozila v službo v Ljubljano in bila včasih tudi sama voznica. Nekega dne je k njej prisedel visok moški in med njima se je vzpostavila posebna vez, kakršna se navadno vzpostavi med psihoterapevtom in pacientom. Moški je imel ljubezenske težave, kajpada, saj nikakor ni mogel zbrati dovolj moči, da bi zapustil svoje dekle, čeprav je bil v zvezi nesrečen. »Tri mesece sva se vozila vsak dan v Ljubljano, bil je moj edini sopotnik, saj mi je to zadostovalo in ustrezalo. V tem času mi je zaupal želje, strahove in pomisleke glede zveze z dekletom. Zanj je bila to neke vrste terapija, jaz pa, ki sem bila v tistem času noro zaljubljena, sem bila polna pametnih nasvetov, vlivala sem mu moč in energijo. Po treh mesecih so se najine skupne vožnje končale, moški je vendarle zbral pogum in zapustil svoje dekle, meni pa se je tisočkrat zahvalil za pomoč. Pozneje sem izvedela, da se je na novo, srečno zaljubil,« pripoveduje Tina.
Prgišče zanimivih izkušenj s prevozov ima tudi Aljoša Harlamov, urednik leposlovja pri Cankarjevi založbi, publicist in pisatelj ter eden izmed najslavnejših tvitarjev, ki uporablja prevoze. Njegove izkušnje so sicer povsem navadne in človeške, kot pravi, a ravno to je tisto, kar jih dela zabavne, prijetne in tudi neprijetne. »Glede na to, da uporabljam prevoze tako rekoč od njihovega začetka, se mi je zgodilo že vse. Od tega, da sem se peljal z nekom, ki je med vožnjo pisal elektronska sporočila na telefon, do tega, da sta mi v istem dnevu odpovedala dva prevoznika, ko sem ju v dežju petnajst minut že čakal na dogovorjenem mestu, in sem na koncu uporabil vlak. Najpogosteje se dogaja, da ljudje na zadnje sedeže nabašejo tri ljudi, čeprav avto ni ne dovolj velik za kaj takega niti registriran za pet oseb, in potem ti kakšen neznanec zaspi na rami ali pa se poleti kopate v znoju drug drugega – človek ne more verjeti, koliko je še avtomobilov, ki nimajo klime. A najzabavnejša epizoda je bila, ko sem se nekoč peljal z nekim menda slavnim slovenskim fantom, ki se je na vso moč trudil narediti vtis na dekle, ki je sedelo med nama. To je bilo tako neverjetno smešno in obupno, da sem njegove poskuse v živo prenašal svojim sledilcem na twitterju,« pove Aljoša, ki je v vseh teh letih uporabe prevozov ugotovil, da starejši vozniki ali potniki uporabljajo prevoze tudi kot socialno orodje. Radi klepetajo in pogosto izpovedo svojo življenjsko zgodbo. »Na drugi strani pa imajo mlajši povsem funkcionalen odnos, rečeš si zdravo in adijo, vmes so na telefonih, poslušajo glasbo ali pa sedijo v tišini.«
Razvajeni sopotniki
A s prevozi niso povezane le srečne in zabavne zgodbice. Tadeja nam je zaupala, kako je danes biti voznik. »Če sem kot študentka pogosto sprejemala prevoze, jih danes tudi ponujam. Opažam, da so sopotniki vedno bolj razvajeni v smislu, da bi najraje imeli, da jih pobereš na neki določeni lokaciji in odložiš pred domačim pragom. Ne razumejo, da bi, če bi se po vsakega sopotnika vozil na drugi konec Ljubljane, porabil dve uri za sicer 50-minutno pot. Na splošno pa je slabih izkušenj manj kot dobrih, bolj gre za neko nerazumevanje do nas voznikov. Tako te ljudje kličejo tudi po času odhoda, če bi jih lahko prišel iskat nazaj na neko mesto. Pred kratkim me je klical neki fant, če se lahko pelje z dveletnim otrokom, ki bi ga vso pot držal v naročju. Seveda sem odklonila,« reče Tadeja. Kot uporabnico prevozov jo moti, če vozniki med vožnjo pošiljajo sporočila ali uporabljajo družbena omrežja in vozijo prehitro. »Po vsaki taki izkušnji po navadi ne uporabljam prevozov kar nekaj časa. Treba se je zavedati, da nosijo vozniki kljub vsemu veliko odgovornost, sopotniki pa tveganje, saj nikoli ne veš, kakšne so sposobnosti voznika, h kateremu boš prisedel, pa tudi nobenega zagotovila ni, da bo prevoz res prišel. Spomnim se, da sem nekoč v Salzburgu čakala prevoz več kot dve uri, ko me je voznik poklical, da bo zdaj ravno startal iz Münchna. Pa še zelo organiziran moraš biti za pošiljanje sporočil in odgovarjanje nanje oziroma odzivanje na klice,« pripoveduje Tadeja še o drugi, tisti manj zabavni strani nejavnega načina prevoza.
Res je, ker delitev prevoza ni storitvena dejavnost, tudi obvez ni. Temu pritrjujejo pri inšpekciji za cestni promet: »Posledično ni nobene pravne zaveze ne na strani ponudnika prevoza do izpolnitve tega, kar je objavil, ne na strani uporabnika, da poravna predlagani delež stroška prevoza. Obstaja le moralna obveza, ki je skladna z zapisi sopotniškega bontona.« Povedano drugače: če vas ob dogovorjeni uri na dogovorjenem kraju ponudnik prevoza ne pobere, ga ne boste mogli kriviti za svojo zamudo. Prav tako vas ne bo mogel za denar terjati voznik, če mu na koncu ne boste hoteli plačati za divjo vožnjo. Le naslednjič se bosta lahko drug drugemu izognila. Če torej želite zanesljiv in zagotovljen prevoz z ustreznim pravnim varstvom, boste na železniški ali avtobusni postaji počakali na prvi naslednji vlak oziroma avtobus.
Nežo Prah Seničar poznamo z malih zaslonov kot voditeljico oddaj Osvežilna fronta in Infodrom na Televiziji Slovenija. Tudi ona je redna uporabnica prevozov. »Prevozi so super in zelo prijazni uporabniku. Moti pa me, da aplikacija ne prikazuje tipa avtomobila, zato moram vedno poslati sporočilo vozniku, kateri avto uporablja. Pa dodatni podatek, katero radijsko postajo posluša voznik, bi občasno prišel prav mojim ušesom. Včasih tako tiho trpim ob poslušanju komercialnih radijskih postaj, sploh zjutraj, ko povprečen človek ne prenese glasnih neumnosti. Eden od voznikov, s katerim se redno vozim, pa v avtu nikoli ne govori, a vrti super glasbo, džez. Tudi meni se namreč ne da vedno klepetati. Kadar grem iz službe s polno glavo, mi prija tišina. Takrat navadno izberem vlak. Sva pa z eno od voznic postali prijateljici, z drugimi smo zelo dobri znanci in v avtu res vlada prijetno vzdušje,« je delila z nami svojo zgodbo še Neža.
In medtem ko mlado in staro avtoštopa po spletu, na uvozih na avtoceste vedno bolj osamljeno stoji najbolj znani slovenski avtoštopar Miran Ipavec. Njegova avtoštoparska saga se je začela leta 1984, ko se je na koncert glasbene skupine Queen v Milanu podal z dvignjenim palcem. Po koncertu ga ni bilo domov, odpravil se je naprej v Francijo na trgatev, da bi kaj zaslužil in se obenem naučil jezika, končal pa je med pomarančami v Španiji. Na svoji prvi avtoštoparski poti je bil polnih pet mesecev. Po 34 letih ima za seboj dobrih 415.000 preštopanih kilometrov in niti enega od teh ni premagal s pomočjo spleta. »Veste, kaj, pravi ribič ne gre po ribo v ribarnico, ampak jo ujame sam,« s prispodobo pove, da kljub vsem novotarijam po srcu in duši ostaja klasični avtoštopar.
