Po prihajajočih državnozborskih volitvah, ki bodo 22. marca, bo novi sklic DZ volil tudi 16. slovensko vlado. Kakšni izzivi čakajo tiste, ki jo bodo sestavljali, in kakšna so njihova pričakovanja do prihodnje vlade, je STA povprašala deležnike z različnih področij, tudi kmetijstva.
V Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) pričakujejo, da bo kmetijski sektor prevzela stranka, ki ima v svojem programu ambiciozen načrt za razvoj kmetijsko-prehranskih sistemov. Po njihovem je nujno vzpostaviti sistem komuniciranja s stroko in stanovskimi nevladnimi organizacijami za skupno oblikovanje politik in razvoj zakonodajnih okvirjev.
Želijo si usmerjanja politike v podporo družinskim kmetijam, predvsem poenostavitve in odprave birokratskih bremen za lažjo stabilizacijo dohodka na kmetijah. Zavzemajo pa se tudi za uvedbo pavšalne obdavčitve kmetij, ki izvajajo le primarno stopnjo predelave.
Glede kmetijskih zemljišč bi morala nova vlada dati poudarek na lokalnosti in preprečitvi špekulativnih nakupov, posebno skrb pa nameniti tudi območjem z omejenimi dejavniki, še posebej gorskim in hribovskim območjem, ter za njih zagotoviti dodatna sredstva, in področju upravljanja z gozdovi. Pri tem na KGZS poudarjajo potrebo po prepoznavanju ekonomske funkcije gozdov, ki je pogosto v senci socialne in ekološke. Lastnikom gozdov je po njihovem treba omogočiti aktivno gospodarjenje v gozdovih in odpraviti predkupno pravico gozdov.
Tako lastniki gozdov kot kmetje pa si po njihovih navedbah želijo aktivnejšega upravljanja z divjadjo in zvermi. Prihodnja vlada bi morala tudi razbremeniti delo in znižati stroške v kmetijsko-prehranskem sistemu, ki ima izjemno nizko dodano vrednost.
Predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič ocenjuje, da bi se morala nova oblast prednostno lotiti krepitve prehranske suverenosti Slovenije, in sicer z ohranitvijo družinskih kmetij in krepitvijo celotne kmetijsko-prehranske verige, ki temelji na slovenski surovini.
Za kmetijstvo in zadružništvo je po njegovih besedah ključna tudi vzpostavitev stabilnega in predvidljivega poslovnega okolja, zmanjšanje administrativnih ovir ter pravičnejša porazdelitev dodane vrednosti v verigi, saj odkupne cene pogosto ne pokrijejo stroškov pridelave.
Poseben poudarek mora biti namenjen tudi investicijam v predelovalno dejavnost, ki temelji na lokalni surovini, in v okviru te investicijam v kolektivno infrastrukturo v lasti kmetov v okviru njihovih zadrug.
Med prednostnimi ključnimi izzivi pa izpostavlja tudi področje digitalizacije in večjo transparentnost masnih tokov hrane po poreklu ter označevanje porekla osnovnih surovin v živilih. V luči tega mora država nujno pristopiti tudi k vzpostavitvi centralnega informacijskega sistema, ki bo omogočal spremljanje masnih tokov osnovnih surovin glede na poreklo ter zaznavanje morebitnih odstopanj v realnem času.