Ministrski zbor naj bi danes razrešil direktorico kmetijskega sklada Ireno Majcen. Nadomestil naj bi jo Aleš Tolar iz kmetijske zbornice, ki je tam koordinator za mednarodno sodelovanje in javne razpise. Tolar se je leta 2014 na lokalnih volitvah na listi SMC (takrat še Stranke Mira Cerarja) neuspešno potegoval za župana Iga, pred štirimi leti pa prav tako neuspešno za direktorja kmetijske zbornice. Na vprašanje, ali bo res prevzel vodenje kmetijskega sklada, nam ni odgovoril.
Če je ni kaznovala inšpekcija, jo bo vlada
Eden od petih grehov Irene Majcen, zaradi katerih se je vlada na predlog kmetijskega ministra Jožeta Podgorška odločila za njeno krivdno razrešitev, so nepravilnosti pri obračunavanju potnih stroškov na kmetijskem skladu. Vlada je v obrazložitvi, zakaj jo bo razrešila, med drugim navedla, da kot direktorica ni poskrbela, da bi sklad ugotovil najkrajšo in najcenejšo pot od kraja bivališča zaposlenega do delovnega mesta, in da tudi direktoričini stroški prevoza na delo in z dela niso bili obračunani v skladu s predpisi. To izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, izdanega 2. oktobra 2020, ki ga je opravila inšpektorica za sistem javnih uslužbencev.
Inšpektorica je po končanem inšpekcijskem postopku 14. maja 2021 v zaključnem zapisniku navedla, da je sklad izvršil vse predlagane ukrepe in priporočila ter da je direktorica vrnila 381,88 evra preplačila potnih stroškov zanjo, zato skladu ni izrekla nobene sankcije. Jo bo pa direktorici z zamikom izrekla vlada, čeprav težave s preplačanimi potnimi stroški še zdaleč niso le problem kmetijskega sklada.
Preplačani potni stroški so vsedržavni problem
Minister za javno upravo Boštjan Koritnik je 20. januarja letos vsem javnim institucijam (ministrstvom, organom v sestavi, upravnim enotam, sodiščem, občinam, uradu predsednika republike…) poslal dopis z naslovom Stališče glede (ne)vračila preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela. Na ministrstvu za javno upravo (MJU) so nam pojasnili, da se je minister za ta dopis odločil zato, ker so v zvezi s tem prejemali veliko vprašanj in zaprosil različnih proračunskih uporabnikov.
Pri tem so izpostavljali, da javni uslužbenci ne želijo podpisovati dogovorov o vračilu stroškov prevoza na delo in z dela, da njihovemu podpisovanju nasprotujejo tudi sindikati in da mora v primerih, ko javni uslužbenci ne želijo podpisati dogovora o vračilu preplačanih potnih stroškov, delodajalec vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Posledično nastajajo (nesorazmerno) veliki stroški.Na težave s potnimi stroški so ministrstvo opozarjali tudi inšpektorji, ki so opravljali nadzor pri proračunskih uporabnikih.
Vrsta razlogov za preplačila
Razlogi, zakaj so bili javnim uslužbencem preveč izplačani stroški prevoza na delo in z dela, so po navedbah MJU različni. Med njimi so računske in računalniške napake ali pomote delodajalca. Eden od razlogov za previsoko izplačilo je lahko povezano tudi s tem, da javni uslužbenci ne prejemajo povračila dejansko nastalih stroškov prevoza, saj na delo prihajajo na različne načine – peš, s kolesom, z javnimi prevoznimi sredstvi – in po različnih poteh.
MJU je v omenjenem stališču opozorilo na obligacijski zakonik, po katerem tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice tega zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal zato, da bi se izognil sili. Tudi iz sodne prakse izhaja, da delodajalec odgovornosti za preplačilo ne more prevaliti na javnega uslužbenca, ko je za previsoko izplačilo prevoznih stroškov odgovoren sam. Minister Koritnik je proračunskim uporabnikom januarja letos sporočil, da »v sodelovanju s socialnimi partnerji iščemo rešitve«. Posledično je v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev od 1. junija vprašanje potnih stroškov javnih uslužbencev urejeno drugače.
