Ko iz poletne vročine stopimo v depo Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) na Leskoškovi, je 17 stopinj Celzija sprva dobrodošlih. Toda že po nekaj minutah med visokimi policami hlad prodre pod rokave. Kar se človeku zdi skoraj mrzlo, je za knjižnično gradivo še vedno razmeroma toplo. Če bi ga želeli ohraniti čim dlje, bi ga morali hraniti pri čim nižji temperaturi, pojasnjuje kemičarka in restavratorka v NUK dr. Jasna Malešič. Mraz sicer ne ustavi časa, upočasni pa reakcije, zaradi katerih papir rumeni, izgublja trdnost in postaja krhek.
Vendar v depoju najprej opazimo nekaj drugega: police so polne, prostora pa je le še za vzorec. NUK vsako leto prejme približno 30.000 knjig, revij, časopisov, zemljevidov, fotografij, zgoščenk in drugih publikacij. Vsako morajo evidentirati, obdelati in zanjo najti mesto. Do konca leta bodo zapolnili še zadnje kapacitete, gradivo pa bo prihajalo še naprej.
Pomanjkanje prostora ni zgolj organizacijska težava knjižnice. Zakon o obveznem izvodu publikacij določa, da morajo založniki in drugi zavezanci NUK poslati obvezne izvode publikacij. Med njimi so arhivski izvodi, ki jih mora knjižnica trajno hraniti. Zakon ne pozna opombe, da obveznost velja le, dokler je na voljo dovolj polic. NUK gradiva ne more nehati sprejemati, starejših publikacij tudi ne more zavreči, da bi naredil prostor za nove. Rešitev ob tem ni niti digitalizacija. Digitalna kopija ohrani vsebino in olajša dostop, ne more pa nadomestiti izvirnika. Knjiga ni samo besedilo, temveč je tudi papir, tisk, vezava, popravki, podpisi in drugi sledovi časa. Enako velja za fotografije, zemljevide, rokopise in časopise.
Prostore na Leskoškovi NUK že več kot dve desetletji uporablja kot »začasno« rešitev. Začasnost je, kot je za Slovenijo pogosto, postala stalno stanje, zbirka pa je rasla iz leta v leto. Ena knjiga zasede le nekaj centimetrov, toda pri 30.000 novih enotah na leto se ti hitro spremenijo v kilometre polic.
Med njimi dobi besedna zveza »trajna hramba« zelo fizičen pomen. Država je NUK naložila skrb za slovensko pisno dediščino, ni pa mu zagotovila trajnega prostora zanjo. Dodatnih polic ni več mogoče postaviti v katero koli prazno halo. Gradivo potrebuje stabilno temperaturo in vlažnost ter zaščito pred požarom in vodo. Že vzdrževanje sedanjih 17 stopinj je zahtevno. Zrak na Leskoškovi najprej ohladijo, da iz njega odstranijo vlago, nato pa ga ponovno segrejejo. Brez razvlaževanja bi se povečala nevarnost plesni. Postopek je energetsko potraten, saj stavba ni bila zasnovana kot knjižnični depo.
Najvarnejši prostor je tudi najmanjši
V Plečnikovi stavbi NUK na Turjaški lahko ustrezne pogoje za dolgoročno hrambo zagotovijo le v skrbno varovanem trezorju. V njem vzdržujejo primerno temperaturo in vlažnost, zaščiten pa je tudi pred požarom in poplavami. Toda sprejme lahko le majhen del večmilijonske zbirke. Preostalih prostorov ne morejo ustrezno ohladiti. Plečnikova stavba je spomeniško zaščitena, zato vanjo ni mogoče poljubno posegati ali vgraditi obsežnega hladilnega sistema. Del fotografskega, kartografskega in časopisnega gradiva je tako shranjen pri 22 stopinjah ali več, in to kar na hodniku.
Pet stopinj razlike se človeku sicer ne zdi veliko, za gradivo pa je lahko odločilnih. Po izračunih, ki jih je predstavil Malešič, bi se pri 22 stopinjah ali več v prihodnjih sto letih ohranilo le približno 35 odstotkov gradiva, pri 17 stopinjah bi naslednje stoletje lahko preživelo okoli 65 odstotkov gradiva. Sto let se nam zdi oddaljena prihodnost; za nacionalno knjižnico, ki hrani gradivo za zanamce, je to izredno kratko obdobje.
Na Leskoškovi se prostorskim in klimatskim težavam pridružujejo še varnostne. NUK si objekt deli z drugimi uporabniki, v spodnjem delu pa med drugim deluje podjetje, povezano z akumulatorji. Stavba prvotno ni bila zasnovana za dolgoročno hrambo tako obsežnega in dragocenega knjižničnega gradiva, zato so možnosti za njegovo zaščito omejene v primerjavi s sodobnim namenskim depojem. Požar bi lahko izbrisal nenadomestljiv del slovenske dokumentarne zgodovine. Podobno nevarnost pomeni poplava ali vdor vode. Reševanje tolikšne količine premočenega gradiva bi bilo skoraj neobvladljivo.
V NUK zato z raziskovalci, arhitekti in gradbenimi strokovnjaki iščejo rešitev za nov, nizkoogljičen depo. V projektu MitiClim preučujejo, kako z zasnovo, materiali in pasivnim uravnavanjem razmer zagotoviti varno hrambo ob manjši porabi energije. Toda idejne zasnove še niso stavba, september pa ni oddaljen raziskovalni rok. NUK 2 je nedvomno potreben, vendar prostorske stiske ne bo rešil, saj depoji za nacionalno zbirko v njem niso predvideni. Slovenska pisna dediščina bo zato tudi po njegovi zgraditvi, ko bo in če bo do nje prišlo, potrebovala lasten, varen prostor.
Ko se vrnemo v poletno vročino, se nam 17 stopinj znova zdi skoraj neprijetno hladnih. Za gradivo, ki ostaja za nami, so le kompromis. Depoji NUK so po šivih že počili, kmalu pa bo zmanjkalo še zadnje prosto mesto. Nove publikacije bodo še naprej prihajale, saj jih je NUK po zakonu dolžan sprejemati. Kam jih bo odložil, ne ve nihče.