Ministrstvo za pravosodje namerava z zakonom zaščititi nevladnike, novinarje, umetnike, akademike in druge, ki se javno udejstvujejo in zaradi svojega dela postanejo tarče tako imenovanih SLAPP-tožb. Gre za strateške tožbe, ki po svoji naravi pomenijo zlorabo prava za zastraševanje.
Tožniki, ki so navadno bistveno premožnejši od svojih tarč (slovenska posebnost pa je, da jih uporabljajo tudi vsaj na papirju bankrotirani, ki tožbe zato vlagajo celo na stroške države s pomočjo brezplačne pravne pomoči), slednje zasujejo s tožbami, s katerimi zahtevajo visoke odškodnine, pravdni postopek pa navadno še nalašč zavlačujejo, da je toženi čim dlje pod pritiskom tožbe in z njo povezanimi stroški – tudi če je ta vsebinsko povsem nesmiselna. Tovrstne tožbe nimajo nikakršne zveze s civilizacijsko pridobitvijo reševanja sporov na sodišču namesto na ulici, temveč ulična pravila močnejšega z zlorabo prava poskušajo preseliti na sodišča, s takšnimi tožbami pa ne ustrahujejo samo toženih, temveč posredno tudi drugim sporočajo, kaj jih čaka, če jim bodo tako ali drugače v napoto.
Zaščitni ukrepi
Zakon o zaščitnih ukrepih zoper strateške tožbe za onemogočanje javnega udejstvovanja, kot so ga poimenovali na pravosodnem ministrstvu, je po obsegu manjši zakon, ki želi zlorabo prava omejiti v civilnih postopkih na sodišču. Obravnava SLAPP-tožb bo še vedno potekala v okviru krovnega zakona o pravdnem postopku, vendar pa bodo rešitve iz novega zakona tožnikom, ki želijo ustrahovati z zlorabo prava, vzela precej vetra iz jader.
Če bo toženemu uspelo sodišče prepričati, da je žrtev SLAPP-tožbe, bo lahko sodišče poseglo po šestih zaščitnih ukrepih. Sodišče bo lahko tožniku naložilo plačilo varščine v višini vseh ocenjenih stroškov, ki bi jih sicer moral (vendar šele po koncu sojenja) povrniti toženemu, če s tožbo ne bi uspel. Pri tem je pomembno tudi, da se plačilo varščine ne more kriti iz sredstev za brezplačno pravno pomoč, tudi pri tistih, ki so sicer do nje upravičeni.
Tožnik, ki ne bo uspel s SLAPP-tožbo (ali pa bo uspel le v neznatnem delu), bo moral nazadnje plačati tudi nagrade za delo odvetnika toženega, toženi pa bodo lahko uveljavljali tudi denarno odškodnino za povrnitev škode zaradi zlorabljenega sodnega postopka. Sodišče bo lahko tožnikom in njihovim odvetnikom odredilo celo plačilo denarne kazni, tovrstni postopki bodo potekali hitreje, toženim pa bodo na sodišču dodatno podporo lahko zagotavljali tudi predstavniki nevladnih organizacij, sindikatov, zbornic …
Snežiču namenjen amandma
Predlog zakona, ki so ga na ministrstvu pripravili v skladu z evropsko direktivo in o katerem bodo poslanci državnega zbora odločali na prihodnji redni seji, z odbora za pravosodje prihaja okrepljen tudi z amandmajem, ki bi delno posegel na področje kazenskega prava. Še ena slovenska posebnost na področju spornih pravnih povračilnih ukrepov je namreč zasebni kazenski pregon zaradi razžalitve, žaljive obdolžitve, obrekovanja in sorodnih kaznivih dejanj.
Predsednica odbora za pravosodje Lena Grgurevič je ob tem izpostavila manevre Roka Snežiča, ki da »se hvali, da je država že zapravila vsaj 150.000 evrov za postopke, v katerih on, tudi s pomočjo brezplačne pravne pomoči, toži in vodi trenutno 60 odprtih postopkov«. Snežič uporablja predvsem zasebne kazenske pregone, ki se jih zakon, kakršnega so spisali na pravosodnem ministrstvu, ne dotika, nazadnje potrjeni amandma pa omogoča, da bi sodišče plačilo varščine za sodne stroške prevedlo tudi v zasebni kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Zakonodajno-pravna služba državnega zbora nad tem amandmajem zaradi ustavnopravnih pomislekov sicer ni navdušena.