Klemen Fajs prihaja iz Šmarja pri Jelšah. V Ljubljano je prvič prišel po končani gimnaziji v Celju, vendar mu na veliko razočaranje mame ni uspelo ničesar doštudirati. Vmes se je vrnil v domači kraj, nato pa ga je leta 2015 poklicna pot znova prignala v Ljubljano. Kot naturščik se je pri 26 letih spustil v programiranje, za kar ga je navdušil prijatelj. Danes je Fajs zaposlen pri podjetju, ki ima sedež v Kaliforniji in se ukvarja z umetno inteligenco na področju zdravstva. Natančneje, pomaga razvijati sistem, ki zdravnikom pomaga postavljati diagnoze. »Programiranje me je pritegnilo zaradi metodičnosti v razmišljanju, ki jo to delo zahteva. Stvari lahko razstaviš na gradnike, na kocke, če temu tako rečem. Te potem sestaviš in nato razstaviš, če ugotoviš, da to ni hiša, ki si jo hotel zgraditi. To delo mi ustreza, saj vključuje veliko logičnega razmišljanja,« pove Klemen Fajs.
Z njim smo se dobili na kavi v Baraka baru blizu sedeža četrtne skupnosti. Fajs v Štepanjskem naselju živi malo več kot tri leta. »Tu mi je s pomočjo staršev uspelo kupiti stanovanje. Brez njih to ne bi bilo mogoče, ker so ekonomske razmere za nakup stanovanja trenutno skrajno zahtevne.« Če ne bi bilo kolobocije z občino in parkirišči, bi bil Fajs po vsej verjetnosti še en običajen stanovalec v naselju, ki bi živel po svojih ustaljenih tirnicah. »Prej nisem bil zares del te skupnosti, zdaj pa sem jo vzel za svojo. Moja identiteta Šmarčana se je skoraj povsem umaknila identiteti Ljubljančana, Štepanjčana. Tudi drugi zdaj doživljajo novo dimenzijo skupnosti, ker imamo skupen boj. Prej je bilo tako, in tudi drugi so mi to povedali, da so se ljudje manj pozdravljali, če so se srečali na ulici. Kar nekako so hodili drug mimo drugega, zaposleni s svojimi stvarmi. Skozi takšno delovanje, kot je naša iniciativa, pa se stkejo drugačne vezi, ki niso vezane zgolj na ozke življenjske interese, temveč na dobrobit skupnosti. Ravno včeraj sva se z enim od aktivistov pogovarjala, kako vesela sva, da sva se spoznala. Nisem si predstavljal, da se bom počutil tako sprejetega in s toliko ljubezni sprejemal druge.«
Magičen trenutek
Preden je postal »frontman« štepanjskega gibanja, se je preizkusil v političnem in aktivističnem delu. Pred leti je bil član stranke Levica, iz katere je nato pred tremi leti izstopil, ker se mu je zdelo, da se je preveč oddaljila od svojega prvotnega poslanstva, od zastopništva delavstva. Leta 2023 je opravljal svoje najljubše aktivistično delo doslej. Pri Centru za družbeno raziskovanje, znanem kot Cedra, je bil del ekipe, ki je pomagala delavkam v trgovski verigi Tuš izboriti boljše delovne pogoje. Znotraj maloprodaje so pomagali vzpostavljati sindikate. Prodajalke v Tušu so bile takrat s svojo osnovno plačo pod minimalno plačo. »Tega ne bom nikdar pozabil. Bližala se je stavka, pritiski so se stopnjevali. Mirko Tuš je pisal pisma v stilu, 'mi smo družina, mi držimo skupaj', medtem ko je delavke podplačeval in sam bil v številnih tožbah ter postopkih zaradi raznih finančnih mahinacij. Poslovodkinje so klicale delavke na razgovor, pritiskale nanje in jim govorile, naj premislijo, ali res hočejo stavkati.«
Takrat je bilo delo v Cedri organizirano tako, da je imel vsak aktivist pod okriljem eno prodajalko, ki jo je hrabril in skupaj z njo snoval načrt, kako vztrajati in se neustreznim pogojem zoperstaviti. »Moja gospa, odbornica v eni od prodajaln, je bila že čisto obupana. Njene sodelavke so se vdajale, krožila je govorica, da v največji poslovalnici, v Planet Tušu, ne bodo stavkali – in sva se pogovarjala vsaj kakšno uro in pol. Rekel sem ji, da če ne bodo stavkali zdaj, jim bodo dali vedeti, da jih lahko s takšnimi manevri vsakič zlomijo. Čez tri ure me je poklicala nazaj, vsa zagnana, in rekla: 'Klemen! Jaz sem vse zorganizirala, vse so za akcijo, vse bodo jutri štrajkale. Tudi če Mirko Tuš samo dva tedna hodi na psihoterapijo v Braziliji, je moj namen izpolnjen.' Ko sem videl ta žar, to pripravljenost na borbo, je nastal eden magičnih trenutkov, ko sem spoznal, da zaradi inflacije in premoženjske neenakosti sicer res živimo vse slabše, da nas poskušajo zatirati na vsakem koraku, vendar če se povežemo, je pripravljenost na borbo še vedno v nas.«
Treba bo tvegati
Klemen Fajs se kot analitično spreten človek nerad vdaja impulzivnim odločitvam. Preden se česa loti, je navajen zadevo premisliti z vseh možnih zornih kotov. Pri delu v omenjeni iniciativi se zato večkrat znajde zunaj te cone udobja, saj je treba odločitve pogosto sprejemati hitro. Njegov angažma spremljajo tudi njegovi domači. »Hecno je, ko me mama kliče in reče kaj v stilu: 'Sosed me je klical. Rekel je, da si na televiziji.' Tega niso vajeni. Mi ne živimo zares v Šmarju pri Jelšah, ampak tri kilometre stran, kjer stoji zaselek enajstih hiš. Tam se vsi poznajo, in kadar se kdo pojavi v medijih, novica zelo hitro zakroži in začnejo zvoniti telefoni. Precej zanimivo je spremljati njihovo mnenje, ko mi kdo recimo napiše: 'Dobro si povedal!' Zelo so ponosni.«
Klemen Fajs prej ni bil tip človeka, ki bi stopil v ospredje, na čelo množice. Kot se rado zgodi, je temu botrovala travma iz otroštva, in to na nacionalni televiziji. »Ko sem bil v osnovni šoli, sem bil tekmovalec v Malih sivih celicah. Pavle Ravnohrib je začel z vprašanjem, katero ljudstvo je pred davnimi leti prišlo iz Indije in se naselilo v Evropi. Prva črka je bila C in jaz sem se zadrl: »Cigani!« To ni bilo mišljeno kot politično nekorektno, odgovor je bil pravilen, vendar jaz nisem pritisnil gumba. Pritisnila ga je druga tekmovalka, ponovila moj odgovor – in zmagala v rundi.«
Ta nedolžni spodrsljaj se je zapičil v njegovo podzavest in mu služil kot nadležen opomnik, da se njegovo javno nastopanje običajno ne konča dobro. Z odraslostjo, zlasti z aktivističnim delovanjem, pa je izkušnja postajala vse manj pogubna in končno postala to, kar je tudi v resnici bila: koristna lekcija in zabavna anekdota. »Med aktivizmom sem se imel priložnost pogovarjati z res veliko ljudmi, zato sem se navadil govoriti z neznanci. Ljudje so načeloma prijazni in ti hočejo priti naproti. Redkokdo bo slabo reagiral, če pristopiš do njega z iskrenim namenom. Danes se po dveh mesecih naše iniciative počutim precej opolnomočenega,« se nasmeje sogovornik.
V strankarsko politiko ga (še) ne vleče. Čas za ta korak še ni zrel, čeprav meni, da bi bila nova stranka, ki ne bi zgolj votlo zagovarjala določenih interesov, temveč bi dejansko bila v stiku z delovnimi ljudmi, dobrodošla sprememba. Noče biti melodramatičen, a prepričan je, da se ob trenutnem dogajanju v svetu bliža točka preloma, ko se bomo morali ljudje kot širša skupnost opredeliti, v kakšnem svetu hočemo živeti. »Živimo v dobi, v kateri se bodo geopolitične karte spet mešale na načine, ki si jih nihče ne želi. Upam, da se bodo ljudje v pravem trenutku znali povezati in še enkrat znova verjeti v dobro. V to, da je vredno tvegati zavoljo boljšega jutri za vse nas.«