Oče naše sogovornice je zaradi slabega zdravstvenega stanja že nekaj časa nastanjen v eni izmed slovenskih negovalnih bolnišnic. »Moj oče je trenutno nastanjen v negovalni bolnišnici, kjer bi si predvsem želel miru, spoštovanja in občutka, da lahko o svojem življenju in prepričanjih odloča sam. Zelo ga moti, da ga vsak teden obiskujejo redovnice oziroma duhovniki in z njim želijo govoriti o verskih vsebinah, čeprav ni veren in si takšnih pogovorov ne želi,« je povedala.
Ob tem je poudarila, da razume, da imajo nekateri pacienti takšne obiske radi in jim veliko pomenijo. »Vendar bi morala biti odločitev za verski pogovor vedno osebna in prostovoljna. Moj oče ima pravico do svojih prepričanj, prav tako pa tudi do tega, da mu jih ni treba zagovarjati ali pojasnjevati. Ne gre za nasprotovanje veri ali verskim predstavnikom, temveč za spoštovanje posameznikove svobode vesti, zasebnosti in dostojanstva,« je prepričana. Meni, da bi moralo biti samoumevno, da se pacienta pred obiskom vpraša, ali si tega sploh želi.
Verski obredi vsak dan
Vprašanja o obiskih pacientov smo zato naslovili na UKC Ljubljana, kjer so nam pojasnili, da bolnikom želijo omogočiti, da svobodno izražajo vero, ne glede na to, kateri veroizpovedi pripadajo.
»Na voljo sta bolnišnični kapeli v osrednji zgradbi UKC Ljubljana in v Bolnišnici dr. Petra Držaja. Kapeli sta v kletnih prostorih. Kapela v UKC Ljubljana je odprta od 5. do 22. ure, v Bolnišnici dr. Petra Držaja pa ves dan. Verski obredi (maše) za vernike rimokatoliške vere so v osrednji zgradbi UKC Ljubljana vsak delavnik ob 19.30, ob nedeljah ob 10. uri, v Bolnišnici dr. Petra Držaja pa ob nedeljah ob 19. uri. Če bolniki sami ne morejo k sveti maši, pa bi to želeli, jim medicinska sestra organizira spremstvo oziroma na njegovo željo poskrbi za obisk duhovnika v bolniški sobi,« so dodali.
Na ministrstvu za zdravje pa so pojasnili, da pravico pacientov do verske duhovne oskrbe urejajo zakon o verski svobodi, zakon o pacientovih pravicah ter pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in drugih izvajalcih zdravstvenih storitev. »Veljavni pravilnik ne določa, da bi moral pacient za vsak obisk duhovnika oziroma drugega predstavnika verske skupnosti podati predhodno izrecno povabilo. Prav tako pa predpisi predstavnikom verskih skupnosti ne dajejo neomejene pravice do obiskovanja pacientov ne glede na njihovo voljo,« so dodali na ministrstvu.
Odločitve pacientov morajo spoštovati
Pravilnik določa, da morajo paciente ob sprejemu oziroma prihodu v zdravstveno ustanovo primerno obvestiti o verski duhovni oskrbi. »Pravilnik sicer ne predpisuje posebnega formalnega postopka preverjanja pacientove privolitve pred vsakim posameznim obiskom, vendar morajo zdravstvene ustanove pri organizaciji verske duhovne oskrbe upoštevati pacientovo voljo, njegovo zasebnost in osebna prepričanja,« so pojasnili.
»Odgovornost za ustrezno organizacijo obiskov in zagotavljanje spoštovanja pacientovih pravic je na strani izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora izvajanje verske duhovne oskrbe urediti skladno s predpisi in svojimi notranjimi pravili. To vključuje tudi ustrezno ravnanje v primerih, ko pacient izrazi, da si verskega obiska ne želi. Takšno odločitev morajo spoštovati tako zdravstveno osebje kot predstavniki verskih skupnosti,« so dodali.
Kršitve lahko prijavijo
Pacienti imajo sicer možnost, da morebitne kršitve svojih pravic, vključno s posegi v zasebnost in nespoštovanjem njihove verske svobode, uveljavljajo po postopkih, ki jih določa zakon. »Prva obravnava kršitve pacientovih pravic poteka pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Pod zakonsko določenimi pogoji je mogoča tudi druga obravnava pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic. Pacientom je pri uveljavljanju njihovih pravic na voljo tudi pomoč zastopnikov pacientovih pravic,« so zapisali na ministrstvu.
Ministrstvo sicer konkretnega števila pritožb ne beleži. »Ob tem dodatno poudarjamo, da mora izvajanje verske duhovne oskrbe v zdravstvenih ustanovah vselej temeljiti na spoštovanju pacientovega dostojanstva, njegove osebne in verske svobode ter pravice do zasebnosti. Pravica do verske duhovne oskrbe pomeni možnost njenega uresničevanja, ne pa obveznosti pacienta, da jo sprejme,« so še dodali.