Na plakatu je šest najmlajših štipendistov Katrinega sklada. Anej, Kaja, Mia, Minea, Iza in Elisa so otroci, ki so prestali dolga in zahtevna zdravljenja, kemoterapije, operacije, okužbe, zaplete in dolge dneve v bolnišnicah. Danes so predvsem otroci, ki hodijo v šolo, se ukvarjajo s športom, plešejo, rišejo, se veselijo počitnic, družine in prijateljev. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi posledicami in vsak s svojo predstavo o prihodnosti. Prav zato letošnja kampanja ne govori o pomilovanju. Govori o moči.
Od 13. do 26. avgusta bodo njihove zgodbe vidne na petdesetih plakatnih mestih po vsej Sloveniji, še preden bo september prinesel mednarodni mesec ozaveščanja o otroškem raku. Mimoidoči bodo srečevali obraze otrok, ki ne želijo, da bi jih ljudje gledali skozi bolezen, ampak skozi vse tisto, kar zmorejo in kar si še želijo doseči.
Obrazi, ki govorijo o življenju
Enajstletni Anej Rangus je za rakom jeter zbolel pri dveh letih in pol. Prestal je obsežno operacijo, med katero so mu odstranili celoten desni jetrni reženj, in zahtevno kemoterapijo. Zdravljenje je pustilo posledice, med drugim slabši sluh in slušni aparat, vendar Anej danes živi življenje petošolca, ki je po naravi skromen in empatičen ter navdušen nad športom. Rad keglja in igra nogomet, predvsem pa uživa v času z mlajšim bratcem.
Kaja Mahne je bila stara komaj 15 mesecev, ko je zbolela za akutno limfoblastno levkemijo. Ko se je zdelo, da je zdravljenje že skoraj končano, se je bolezen vrnila. Sledili so hudi zapleti, septični šok, odpoved pljuč in umetno predihavanje na intenzivni negi. Njena pot se je nadaljevala s presaditvijo krvotvornih matičnih celic nesorodnega darovalca. Danes je desetletna deklica, ki obožuje glasbo in ples.
Sedemletna Mia Koželj je do diagnoze levkemije prišla po dolgotrajnih nepojasnjenih bolečinah in utrujenosti. Stara je bila šest let in pol. Sledili so meseci kemoterapij, zapleti s sepsami in epileptični napadi. Toda niti v najtežjih trenutkih ni izgubila volje do življenja in šole. Danes uspešno nadaljuje vzdrževalno zdravljenje in se veseli šolskih klopi.
Minea Sfiligoj, danes devetletnica, je za levkemijo zbolela pri štirih letih. Devet mesecev intenzivnega zdravljenja je pomenilo kemoterapije, zahtevne punkcije, okužbe s sepsami in transfuzije. Nato je sledilo še leto in pol vzdrževalne terapije. Kljub vsemu je skozi zdravljenje ohranila potrpežljivost in vedrino. Danes odrašča v zdravo deklico, ki skupaj z družino opozarja na nekaj preprostega, a pomembnega – da sta v najtežjih trenutkih pogosto najmočnejši opori ljubezen in pozitivna naravnanost.
Osemletna Iza Peklaj je pri šestih letih prejela diagnozo limfoblastnega limfoma. Sedem mesecev intenzivne kemoterapije je zaključila tik pred božičem, po dveh letih pa je uspešno končala še vzdrževalno zdravljenje in opustila zdravila. V času bolnišničnega zdravljenja si je svet brez bolezni ustvarjala z risanjem. Danes je neustrašna deklica, ki je iz težkih dni odnesla predvsem spoznanje, da si je mogoče tudi v najtežjih okoliščinah ustvariti svoj prostor veselja.
In potem je tu še Elisa Nusdorfer, ki bo kmalu dopolnila osem let. Pri dveh letih je po izgubi vida prejela diagnozo možganskega tumorja in hidrocefalusa. Prestala je operacijo, tri tedne umetne kome ter leto in pol kemoterapij. Vid se ji je sčasoma vrnil, ponovno se je naučila tudi hoditi. Danes ima še vedno posledice zdravljenja, med drugim delno slabovidnost in hormonsko zdravljenje, poleg tega živi s tumorjem. Kljub temu vstopa v drugi razred kot deklica, ki vsak dan zajema z veliko žlico.
Ne želijo biti žrtve
To so obrazi letošnje kampanje, zgodbe, ki jih bomo od 13. avgusta gledali na plakatih ob cestah, pred trgovskimi centri in na drugih plakatnih mestih po Sloveniji. Zdaj, ko jih poznamo, nanje ne bomo gledali kot otroke, ki jih je zaznamoval rak. Gledali jih bomo kot šest otrok, ki so raka preživeli in želijo živeti naprej.
V Sloveniji vsako leto za rakom zboli približno 80 otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let. Za njimi niso samo dnevi zdravljenja, ampak pogosto tudi dolga pot po njem. Ko se vrnejo v šolo, med vrstnike in pozneje na trg dela, se lahko še vedno srečujejo s posledicami bolezni in zdravljenja, z nerazumevanjem ali predsodki. Zato je sporočilo kampanje širše od samega ozaveščanja o otroškem raku. Otroci želijo, da jih družba ne vidi kot žrtve, ampak kot posameznike z znanjem, sposobnostmi, željami in potencialom. »Naša moč je zlate barve« tako ni le slogan. Je sporočilo, da preizkušnja lahko pusti brazgotine, ne sme pa postati etiketa, ki človeka spremlja vse življenje.
Od najtežjih dni do priložnosti za prihodnost
Posebnost letošnjega plakata je tudi vidna QR-koda, s katero lahko mimoidoči z mobilnim telefonom neposredno prispevajo v Katrin sklad, štipendijski sklad za otroke z izkušnjo raka. Namen sklada je mladim po zdravljenju pomagati pri izobraževanju in jim omogočiti lažji začetek samostojne poti. Katrin sklad je nastal z izkupičkom prodaje katrce nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, njegovo delovanje pa so z novo dražbo podprli tudi bratje Fratar. Danes predstavlja pomemben steber podpore otrokom, ki so morali velik del svojega otroštva preživeti v bolnišnicah namesto v šolskih klopeh, na igriščih in med prijatelji.
Tudi letošnja kampanja zato ne želi zgolj opozoriti na problem. Želi ponuditi možnost, da lahko vsakdo naredi nekaj konkretnega. QR-koda na plakatu omogoča, da se človek ob pogledu na šest otroških obrazov ne ustavi zgolj pri čustvih, ampak naredi tudi korak naprej in prispeva k njihovi prihodnosti.
Fotografije in celostno podobo letošnjega plakata je tudi tokrat prostovoljno pripravila Gordana Fonda, mama obolelega Jana Fonde. Za plakatom tako ni le profesionalno fotografsko delo, ampak tudi osebna izkušnja družine, ki ve, kako zelo se življenje otroka in njegove družine spremeni, ko pride bolezen.