Potem ko slovensko politično sceno tik pred volitvami pretresajo objavljeni posnetki domnevnih prisluškovanj pogovorov vidnih posameznikov, ki so tako ali drugače povezani s strankami vladajoče koalicije, posnetki odpirajo številna vprašanja. Kdo je naredil te posnetke in kako? Je bilo to delo profesionalcev, morda celo obveščevalnih služb? Kakšna oprema je potrebna za to?
Rupnik pri tem izključuje možnost, da bi posnetke naredile slovenske državne službe, ki se s tem ukvarjajo: »Ne bi pa izključil ljudi, ki se ukvarjajo s takšno dejavnostjo za različne druge interese. Če bi to naredile profesionalne službe, bi bili posnetki precej bolj sofisticirani. Posnetki, za katere je Dominika Švarc Pipan potrdila, da so bili narejeni na Dunaju, so bili malenkost boljši, ampak še vedno s tehnologijo, ki je dostopna na prostem trgu. Zelo sofisticirani sistemi so seveda dostopni samo obveščevalnim in varnostnim službam, ki pa so pri uporabi vezane na sodne odredbe ali na odredbe drugih odgovornih oseb. Recimo Sova na ozemlju Slovenije tega absolutno ne more oziroma ne sme uporabiti, saj ta opcija v zakonu sploh ni predvidena, policija pa lahko to uporabi zgolj na podlagi sodne odredbe.«
Tudi strokovnjak za varnostna vprašanja dr. Denis Čaleta poudarja, da tehnologija danes omogoča izvajanje takšnih dejavnosti zunaj državnih okvirov: »Ujeti smo neko v obdobje zgodovine, kjer imamo na eni strani napredek tehnologije, ki mu regulativa ne zmore več slediti, na drugi strani pa prihod umetne inteligence, s pomočjo katere so določeni ponaredki že tako dobri, da lahko samo res strokovne institucije z ustreznim znanjem potrdijo, ali gre za prave posnetke ali ponaredke.«
Cilj posnetkov je vplivati na volitve
Ne glede na to, kdo je naredil posnetke, pa je jasno, da je hotel z njimi vplivati na skorajšnje volitve. Medtem ko naročnik javnosti morda nikoli ne bo znan, pa so, kot rečeno, na trgu posamezniki, ki jih je mogoče najeti za tovrstne storitve. »V Sloveniji je med ljudmi, ki so včasih delali za katerega od obveščevalno-varnostnih aparatov ali pa so bili z njimi vsaj posredno povezani, dovolj znanja in predrznosti, da bi lahko kaj takega naredili. A v resnici ne moremo izključiti niti kriminalnih združb ali posameznikov, ki bi imeli neki osebni motiv, da se nekomu maščujejo, prav tako ne političnih akterjev. Tako da je ta krog potencialnih izvajalcev zelo širok. V nekaterih primerih lahko seveda v to sfero vstopijo tudi službe pod nadzorom določenih držav, v tem primeru so tovrstni posnetki večkrat objavljeni na način, da ni razvidno, da bi šlo za delo obveščevalne službe, gre za tako imenovane false flag operacije, v katerih so zadeve namerno prikazane tako, kot da so narejene amatersko, da bi se prikril pravi izvajalec. A pri doslej objavljenih posnetkih ne vidim dela obveščevalnih služb ali pa obveščevalnih interesov,« še pojasni Rupnik in ob tem poudarja, da so posnetki plod dogajanja na domači sceni in so povezani z volitvami. »Recimo posnetki Vesne Vuković so iz leta 2023 in bi jih lahko že takrat nekdo objavil, ampak je počakal na čas pred volitvami. Kdor koli je to naredil, pa ve, kako prikriti sledi in kako se zaščititi pred tem, da bi se ga odkrilo z enostavnimi metodami prek spleta.«
Zavržna tudi vsebina posnetkov, če je resnična
Rupnik pri tem opozarja, da ne smemo zanemariti vsebinskega vidika posnetkov, če se bo izkazalo, da so pristni: »Če imamo na eni strani nezakonito prisluškovanje, na drugi strani Vukovićeva pove, da je imela dostop do podatkov parlamentarne preiskovalne komisije, česar ne bi smela imeti. Prav tako gre v pogovoru za neko indikacijo suma kaznivega dejanja na gospodarskem področju, pri čemer je inkriminirala ministrico za infrastrukturo. Torej gre za dve vzporedni zadevi, na eni strani za vsebino sporočila z zelo jasnimi indikacijami kriminalne dejavnosti, na drugi strani pa za protipravno prisluškovanje. Oboje je zavržno, a če bomo v Sloveniji privolili v to vigilantstvo, da torej cilj opravičuje sredstva, se s tem izpostavljamo nevarnosti, da bo to lahko počel vsak in za različne namene. Te stvari so namerno omejene samo na državne organe, pa še pri njih so zelo jasna pravila, kdaj lahko to uporabljajo in kdo jim lahko to dovoli.« Glede vsebine posnetkov Dominike Švarc Pipan in Nine Zidar Klemenčič pa Rupnik meni, da je za državljane vreden predvsem prikaz ozadja politično-ekonomskih povezav: »To kaže na nedemokratične procese in zato Slovenija več kot trideset let po osamosvojitvi nazaduje, namesto da bi napredovala. Gospodje se vse zmenijo v zakulisju, tisto, kar govorijo v javnosti, pa je maska demokracije, in to je problem.«
Čaleta meni, da morajo pristojni organi čim prej preveriti, ali so posnetki pristni, še posebno zaradi pregretega političnega ozračja pred volitvami: »Smo pa žal v Sloveniji prišli tako daleč, da tudi nacionalnim organom, ki so za to zadolženi, javnost ne zaupa več najbolj.« Če bi se izkazalo, da so posnetki pristni, bi se morali v državi sprožiti vsi alarmi, dodaja: »V nasprotnem primeru pa bi morali javnost opozoriti na to, da so posnetki prirejeni, da ne bo še večjih napetosti pred volitvami.«
Bi morali biti politiki previdnejši?
Rupnika sicer ni presenetilo, da so se vidni predstavniki koalicijskih strank tako zlahka ujeli v to, da so jim prisluškovali: »Slovenci vselej padejo na to, ne glede na funkcijo. Spomnimo se samo na veliko prisluškovalno afero, v katero so se ujeli naši pogajalci v arbitraži o meji s Hrvaško. Ljudje običajno ne računajo na to, da bi jim lahko kdor koli prisluškoval ali jim sledil. Še kriminalci se tega vselej ne zavedajo, čeprav počnejo stvari, zaradi katerih bi lahko pomislili na to, da jim policija prisluškuje.« Denis Čaleta poudarja, da more vsaka resna država funkcionarje, sploh tiste, ki spadajo v ožji krog nekih kritičnih funkcij, ustrezno pripraviti, da bi vedeli, kakšna je varnostna kultura obnašanja na takšnih delovnih mestih: »A v realnosti imamo človeški vidik in mnoštvo ljudi, ki pridobijo funkcijo in mislijo, da so takrat enostavno nad zakonom, zato jih opozarjanje uradnih institucij, ki skrbijo za varnost, naj upoštevajo protokole, ne gane kaj dosti.«