V javnosti še vedno odmeva nedavna družinska tragedija v občini Radlje ob Dravi, kjer je mož z nožem vzel življenje ženi, njeno truplo v mlaki krvi pa je našel njun mladoletni sin. Centri za socialno delo (CSD) posameznih primerov otrok, ki jih prizadene nasilje, izguba staršev ali drugi hudi življenjski pretresi, ne komentirajo, znana pa so splošna načela, ki veljajo v primerih, ko ostanejo otroci brez ustrezne starševske skrbi.
V luči največje koristi otroka
Sekretarka SCSD je povedala, da se otroci v tragičnih dogodkih pogosto znajdejo v okoliščinah, ki jih ne razumejo, hkrati pa doživljajo izgubo, strah, negotovost in številne spremembe, na katere niso in tudi ne morejo vplivati. Temeljna odgovornost CSD je, da jim zagotovijo varnost, stabilnost, strokovno podporo in zaščito njihovega dostojanstva ter zasebnosti.
Po besedah sogovornice CSD v okoliščinah, ko starša zaradi različnih razlogov začasno ali trajno ne moreta več izvajati starševske skrbi, najprej preveri otrokove potrebe, njegovo varnost, življenjske okoliščine in možnosti za nadaljnjo skrb. »Temeljno vodilo vseh postopkov je največja korist otroka. To pomeni, da se ne išče najhitrejša ali najlažja rešitev, temveč tista, ki otroku omogoča čim več varnosti, stabilnosti in kontinuitete v življenju. Posebno pozornost namenjamo otrokovi socialni mreži oziroma ljudem, ki mu predstavljajo varnost, zaupanje in občutek pripadnosti. Za otroka je namreč v času hudih življenjskih pretresov izjemno pomembno, da lahko ohranja odnose z osebami, ki jih pozna in jim zaupa,« je pojasnila Tatjana Milavec.
Dodala je, da je vsak otrok edinstven, zato se vsaka situacija obravnava individualno in v sodelovanju različnih strokovnjakov.
Zagotavljanje občutka varnosti
Kdo torej v primeru, da otrok ostane brez enega starša, drugi pa je v priporu ali zaporu, skrbi zanj? Kako je z rejništvom in vključevanjem v zavode? V SCSD odgovarjajo, da v takšnem primeru praviloma najprej preverijo možnosti, da bi otrok ostal v njemu znanem in varnem okolju, med ljudmi, s katerimi je že povezan. Kot je pojasnila Tatjana Milavec, namreč raziskave in strokovna praksa kažejo, da otroci lažje premagujejo travmatične življenjske dogodke, kadar lahko ohranijo pomembne odnose in občutek pripadnosti.
»Če takšna možnost obstaja in je v otrokovo korist, se lahko skrb za otroka zagotavlja znotraj širše družine ali drugih njemu bližnjih oseb. Kadar za otroka ni mogoče zagotoviti varnega in stabilnega okolja v njegovi ožji ali širši socialni mreži, se lahko zanj poišče rejniška družina,« je povedala sekretarka SCSD.
Rejništvo, je dejala, otroku omogoča odraščanje v družinskem okolju, ki mu zagotavlja varnost, sprejetost in stabilnost v času, ko se sooča z eno najtežjih življenjskih preizkušenj. »Ob podpori rejniške družine in strokovnih služb lahko ohranja občutek pripadnosti, krepi zaupanje v odnose ter postopoma znova vzpostavlja občutek varnosti.«
Otrokov glas je pomemben
Kadar oskrbe ni mogoče zagotoviti v njegovi družini, širši socialni mreži ali rejniški družini, se lahko otroku zagotovi tudi institucionalno varstvo. Po besedah sogovornice tudi v teh primerih strokovni delavci posebej skrbijo za ohranjanje zanj pomembnih odnosov, krepitev občutka pripadnosti ter podporo pri soočanju z izgubo in drugimi obremenjujočimi življenjskimi okoliščinami.
V SCSD ob tem poudarjajo, da je otrok pomemben sogovornik v procesih, ki zadevajo njegovo življenje, zato mu strokovni delavci na način, ki ga lahko razume, omogočajo, da izrazi svoje doživljanje, poglede, želje in skrbi.
»Njegov glas je pomemben del procesa iskanja rešitev, ki so v njegovo korist, pri čemer se upoštevata njegova starost in zrelost,« je izpostavila Tatjana Milavec.