Jaber Elmasry je pred dnevi po letu in osmih mesecih vendarle pridobil slovensko državljanstvo. Pravi, da v postopkih ni naletel na diskriminacijo, ampak na ogromno birokracije – a te, pravi, je v Sloveniji veliko povsod in za vse, tudi če si želiš doma urediti internetno povezavo. Izpostavi le zahtevo, za katero tudi drugi sogovorniki pravijo, da jo je v sedanjem času prekarnosti najtežje izpolniti – da prosilec za državljanstvo zadnji dve leti in v času trajanja postopka prejema redni prihodek, s katerim lahko preživlja sebe in vse, ki so od njega odvisni. Prvič so mu prav zaradi te zahteve, ki je ni izpolnil, ker mu delodajalec ni redno izplačeval plače, prošnjo zavrnili. V drugo je nastopil problem pri zahtevi, da se mora odpovedati dosedanjemu državljanstvu. »Kot Palestinec nimam potnega lista, ampak le potovalni dokument. Vprašal sem jih, kako naj se odpovem državljanstvu države, ki je Slovenija ne priznava,« opisuje preplet več nesrečnih dejstev. Na koncu je prevladal razum in organi so ga obravnavali kot apatrida, osebo brez državljanstva. »Že zelo zgodaj sem kot Palestinec ugotovil, da niso vsa državljanstva enakovredna in ne prinašajo enakega obsega pravic. To ni prav. Konec koncev sem človek in predvsem bi si želel biti državljan človeštva,« pripoveduje oče dveh hčera. Opisuje, kako v Sloveniji dela že sedem let, tu plačuje davke in zavarovanja, želel si je imeti isto državljanstvo kot njegova žena in hčerki, potovati skupaj z njimi brez težav, biti polnopravni član družbe. »Ljudje vse prepogosto mešajo etnično nacionalnost in državljanstvo. A jaz se tu počutim doma, Slovenija je moj drugi dom in v mnogih pogledih moj prvi, najpomembnejši dom. Pripadnost ni stvar etnije in krvi, ampak življenja, ki ga živiš, jezika, kulture. Tu se počutim doma, četudi vem, da me marsikdo nikoli ne bo sprejel za Slovenca,« razlaga direktor zavoda Nur.
Slovenska ureditev podeljevanja državljanstev še vedno temelji na etno-nacionalističnih idejah in rasističnem osmišljanju naroda kot pripadnikov določene »krvi«. Prof. dr. Tomaž Deželan s Fakultete za družbene vede razlaga, da je to posledica tega, da Slovenija spada med tako imenovane vzhodne nacionalizme, ki so utemeljeni na etnokulturnih komponentah in se osredotočajo na »zakon krvi«, ne pa na »zakon prebivališča ali kraja rojstva«. Ta je pogostejši med zahodnoevropskimi državami. »Tam z vstopom v državljanstvo posameznik postane tudi del naroda, ki je utemeljen na samem teritoriju države in ne toliko na dominantni skupini prebivalcev znotraj tega teritorija. V Sloveniji vidimo, da je tudi podeljevanje državljanstva prijaznejše za pripadnike slovenskega naroda kot za ostale. Vendar se ureditve držav vse bolj približujejo in te modele dandanes težko jasno razločimo, še vedno pa lahko ti dve različni izhodišči prepoznamo v sami politični govorici.«
Od izbrisa do evropskega apartheida
Nekdanja raziskovalka Mirovnega inštituta dr. Jasminka Dedić je že leta 2004 pripravila raziskavo Diskriminacija v postopkih pridobivanja slovenskega državljanstva. Že na začetku opozarja, da je državljanstvo samo po sebi utelešenje legalizirane diskriminacije – med državljani in nedržavljani. A tudi znotraj teh legaliziranih postopkov diskriminacije obstajajo nelegitimne in nelegalne prakse. Še danes je prepričana, da je treba v kontekstu slovenskega razumevanja državljanstva nujno govoriti tudi o izbrisu. »Vedeti moramo, da ni šlo le za pravno formalnost, ampak je bil izbris posledica širšega družbenopolitičnega in gospodarskega konteksta. Do izbrisa je lahko prišlo zaradi določil 40. člena zakona o državljanstvu. Dejansko smo ustvarili slovensko državo kot državo etničnih Slovencev s tem, da smo naredili tujce iz ljudi, ki temu pogoju niso ustrezali.« Opozori na klasično razlikovanje med večvrednimi zahodnimi ali severnimi tujci ter južnimi tujci, na katere je slovenska država vselej gledala s pozicije grajenja lastne večvrednosti. »V šoli je bilo jasno, da geslo 'Več jezikov znaš, več veljaš' velja za angleščino in nemščino, ne pa za bosanščino ali albanščino,« opisuje že otrokom prepoznavno diskriminacijo. Etnična napihnjenost in izključevalnost državljanstva pa povzročita tudi, da pride do ločevanja identitet – si slovenski državljan glede političnih pravic, nisi pa slovenski državljan – Slovenec, saj nosi to preveč etničnih in kulturnih okov. Izključevalnost Evrope se ji tako ne zdi nič novega. Spomni na nemško zakonodajo, ki dolgo ni omogočala naturalizacije v Nemčiji rojenih potomcev priseljencev. »Evropsko državljanstvo je popolnoma rasni koncept, utemeljen na idejah neke kulture in krščanske religije, ki po popolnoma iracionalnem ključu vključujeta in izključujeta prebivalce Evrope. Kam lahko to pripelje, če se prižene do skrajnosti, smo videli v Jugoslaviji,« opozarja doktorica politologije. A v modernih tehnologijah in ustvarjanju virtualnih skupnosti prepoznava radikalen prelom z etničnim poreklom. »Za mlade etnija enostavno ni več tako pomembna. Vidijo pa tudi, da posamezne nacionalne države ne morejo narediti v resnici nič odločujočega, ko pride do najpomembnejših izzivov našega časa, saj usodo bolj ali manj kroji globalni kapital,« opisuje spreminjajoče se mesto državljanstva v imaginariju ljudi.
Na stranske posledice evropskega državljanstva opozarja tudi dr. Tomaž Deželan, ki pravi, da se je z njim uvedlo gradacijo državljanov: slovenski, državljani EU in državljani tretjih držav. »Evropska pravna regulacija je uveljavila tujce z več pravicami in tujce z manj pravicami. Skladno z našo siceršnjo percepcijo so tako postali tujci z zahoda bolj zaželeni in z več pravicami, tujci z Balkana pa z manj pravicami in več omejitvami.«
Tudi Aigul Hakimova, članica Protirasistične fronte brez meja in stalna prebivalka Slovenije, pravi, da je evropsko državljanstvo »model, ki izbira. Narejen je izrazito le za določene ljudi. V svojem temelju je segregacijski; gre za ločevalni model evropskega apartheida.« Diplomantka mednarodnih odnosov in diplomacije, ki je prišla v Slovenijo kot podiplomska študentka, opozarja, da je priti do državljanstva vse težje. »V postopkih se zahteva dokaze tako rekoč za vsak dan življenja, ki si ga živel v državi, kako si se preživljal, kje si bil... Vse več je ljudi, ki so v EU, a ne morejo priti do polnopravnosti, ne morejo biti enakopravno prisotni. Tako postanejo lahke tarče kapitalističnega izkoriščanja, in četudi so migranti izjemni borci, se jim na ta način odvzame možnost, da bi bili klasičen politični subjekt,« opozarja Aigul Hakimova.
Pogoji ločevanja in izločevanja
Ko mlada mamica razlaga, koliko dokumentacije sta morala z možem zbrati v procesu pridobivanja državljanstva, razširi obe roki. »Najpomembnejše jim je, da dokažeš, da imaš redni prihodek,« odkima z glavo mlada ženska. Ko se je njun otrok rodil v Sloveniji, so vsi obveljali za tujce. Le v primeru, da je eden od staršev slovenski državljan in da je bil otrok rojen v Sloveniji, ta otrok avtomatično dobi slovensko državljanstvo – »po rodu«. Če je bil otrok rojen vsaj enemu slovenskemu staršu v tujini, je treba posebej priglasiti in zaprositi za slovensko državljanstvo otroka. Pri posvojitvah veljajo enaka pravila. Prav tako lahko otroci, rojeni slovenskemu staršu, obdržijo oziroma imajo državljanstvo tudi po drugem staršu oziroma po kraju, kjer so bili rojeni, če velja, da je za dodelitev državljanstva tam ključen kraj rojstva.
Raziskovalka Mirovnega inštituta Katarina Vučko vodi projekt »Nihče od evropskih otrok ne bi smel biti brez državljanstva«. Prikima, da lahko nastane težava, da slovenska ureditev ustvari apatridnega otroka. V primeru staršev, ki nimajo (slovenskega) državljanstva, a se jim otrok rodi v Sloveniji, zakon omogoča, da se otroku podeli slovensko državljanstvo, a pristojni organi staršev na to ne opozorijo, in srečala se je že s primeri, da so otroci ostali brez državljanstva. »Dejanska zakonska praznina pa nastane v primeru, če država, katere državljana sta starša, ne predvideva, da lahko otrok dobi državljanstvo po staršu, tudi če je bil rojen drugje,« opozarja.
Prišleki v Slovenijo pa večinoma pridobijo državljanstvo z naturalizacijo. Postopek ocenjujejo sogovorniki, v povprečju pa stane vsaj okoli 1000 evrov. Slabih 200 evrov začetne takse ob vložitvi vloge raste s plačili za vse prevode, overitve in zagotovitve potrebnih dokumentov. Pogojev za naturalizacijo je deset, a nekateri za določene skupine prosilcev odpadejo: poleg polnoletnosti se zahteva še odpoved (odpust) dosedanjemu državljanstvu, dalj časa trajajoče neprekinjeno življenje v Sloveniji, zagotovljena sredstva za preživljanje sebe in odvisnih oseb, obvladovanje slovenskega jezika, nekaznovanost (posameznik ne sme biti obsojen na zaporno kazen več kot treh mesecev ali na pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo več kot enega leta). Prav tako posamezniku ne sme biti prepovedano bivanje v Sloveniji, ne sme predstavljati nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države, poravnane mora imeti vse davčne obveznosti in priseči k spoštovanju slovenskega ustavnega reda.
Zanimivo je, da imajo državljani držav EU v tem postopku privilegiran položaj, saj se jim ni treba odreči svojemu državljanstvu, če želijo pridobiti slovenskega, v kolikor obstaja vzajemnost med državama.
Posameznik mora živeti v Sloveniji deset let, pred vložitvijo prošnje pa neprekinjeno pet let. Če gre za osebo, ki je poročena s slovenskim državljanom, se zahteva triletno življenje v Sloveniji oziroma neprekinjeno najmanj eno leto pred vložitvijo prošnje za državljanstvo.
Če gre za nekdanjega državljana, ki se je odpovedal slovenskemu državljanstvu, ga lahko ponovno pridobi pod enakimi pogoji, ne da bi se moral odpovedati trenutnemu državljanstvu, če v Sloveniji živi vsaj pol leta. Enako velja za slovenskega potomca do četrtega kolena, ki živi v Sloveniji vsaj leto dni pred vložitvijo prošnje.
Begunci in osebe brez državljanstva, apatridi, lahko zaprosijo za državljanstvo po petih letih življenja v Sloveniji.
Tudi oseba, ki se je v Sloveniji izobraževala in dosegla vsaj visokošolsko izobrazbo, lahko po sedmih letih in vsaj enem letu neprekinjenega življenja v Sloveniji pred vložitvijo prošnje zaprosi za državljanstvo.
Oseba, ki je rojena v Sloveniji in je tu živela vse življenje, je edina, ki ji ni treba dokazovati sredstev za preživljanje, prav tako se ji ni treba odpovedati svojemu dosedanjemu državljanstvu.
Pridobitniška država
Katarina Vučko opozarja, da so pogoji slovenske ureditve med strožjimi. »Srečujem se tudi s številnimi primeri izbrisanih, ki predvsem ekonomskih pogojev enostavno ne morejo doseči in je zato zanje državljanstvo nedosegljivo, čeprav tu živijo že vse svoje življenje,« opozarja pravnica na nepopravljene krivice izpred skoraj četrt stoletja. »Nacionalni interes se preprosto nikoli ne gleda z vidika človekovih pravic ali preprečevanja človeških stisk, ampak le z vidika gospodarskih koristi in prestiža.«
Tudi Maja Ladić, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, pravi, da je pravilen občutek, da je v Sloveniji zelo težko priti do državljanstva. »Osebno se mi zdi skrajno problematična zahteva, da prosilec v zadnjem letu pred vložitvijo prošnje ne sme biti zunaj Slovenije več kot 60 dni. Na zaslišanjih je tudi zelo jasna drža uradnikov, da predvidevajo, da ljudje goljufajo. Ni pozitivnega pristopa, ki bi omogočal, ampak je le nezaupanje in želja preprečiti, ubraniti.« Opisuje podobna primera dveh mladih žensk – prve, ki si je v Sloveniji ustvarila življenje in družino, ter druge, ki je znanstvenica. Medtem ko je morala prva skozi dolge postopke birokracije in dokazovanj, je druga dobila državljanstvo mnogo preprosteje v imenu izrednega pomena za slovensko državo.
Država namreč omogoča izredno naturalizacijo za osebe, ki bi državi prinesle koristi na določenem področju družbenega življenja – zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov. Ta oseba mora pred tem eno leto živeti v Sloveniji, ni pa se ji treba odreči dosedanjemu državljanstvu niti dokazovati znanja slovenskega jezika. Izredna naturalizacija je mogoča tudi za slovenske potomce po svetu do drugega kolena, aktivne na področju slovenske manjšine, ki jim je med drugim spregledana tudi zahteva po neprekinjenem življenju v Sloveniji ter poravnanih davčnih obveznostih, prav tako jim ni treba dokazovati, da so se sposobni sami preživljati. Izkazati morajo le svojo večletno vez z državo Slovenijo ali aktivnost v slovenskih društvih in organizacijah.
Ministrstvo za notranje zadeve ne vodi javno podatkov o tem, koliko državljanstev in prek katerih poti je bilo podeljenih od leta 1991 dalje. Podatki so dostopni le v poročilu za leto 2012: tistega leta je bilo podeljenih 338 izrednih naturalizacij, vseh ugodenih prošenj za državljanstvo je bilo 1440, ugodenih prošenj za prenehanje slovenskega državljanstva pa 32.
Mlada družina iz Ljubljane pripoveduje o neskončno dolgih postopkih za naturalizacijo in o jezi, ko se uradni organi ne držijo zakonsko predpisanih rokov. »Težava so tudi nejasne in netočne informacije. Veš, da je veliko odvisno od uslužbenca, na katerega naletiš na upravni enoti in med intervjujem: ali si mu simpatičen in ti verjame ali pa je sumničav do vsega,« pripoveduje mama in žena, ki prav zaradi arbitrarnosti postopkov ne želi govoriti javno, dokler ne bo njihova zadeva rešena. Opisuje vsiljiva in intimna vprašanja, s katerimi želijo uradniki preveriti, da je življenje prosilca za državljanstvo res v celoti vezano na Slovenijo. »Problem je, da so pogoji za pridobitev državljanstva nerealni glede na ekonomsko-socialno situacijo, v kateri živimo. Od prosilca za državljanstvo se zahteva izpolnjevanje pogojev, ki jih marsikateri slovenski državljan ali državljanka ne izpolnjujeta. Lahko rečem, da je sistem postavljen tako, da a priori diskriminira ljudi glede na njihov socialno-ekonomski status,« pripoveduje družboslovka, ki zase pravi, da se počuti kot državljanka sveta. Poudarja naključnost, ki določi, na kateri strani meje ali znotraj katerih meja se posameznik rodi. A vendar jo sistem sili, da izpolnjuje pogoje, ki temeljijo na prepričanju, da se ljudje rodijo različni. »Sama govorim vsaj štiri jezike, poznam in živela sem v vsaj treh različnih kulturnih okoljih. Vse to so stvari, ki se jih posameznik nauči in se nanje privadi. Državljanstvo je politična kategorija in v njej ni ničesar, kar bi lahko bilo vezano na biološki izvor. A se vseeno se poudarja predvsem pomen etnije in 'prave' krvi,« zmaje z glavo.
Na državljanstvo je vezana pravica do kandidiranja za socialna stanovanja ali za subvencijo k plačilu tržne najemnine, čeprav gre tu za vprašanja, vezana na temeljno pravico ljudi do strehe nad glavo, opozarjajo sogovorniki. Tudi zakon o javnih uslužbencih med pogoji za zaposlitev oziroma imenovanje v naziv zahteva slovensko državljanstvo.
»Državljanstvo da posamezniku občutek varnosti,« opozarja na ne nujno vselej oprijemljive vidike državljanstva Katarina Vučko. »Da mu občutek, da pripada okolju, v katerem živi. In nenazadnje, četudi državljanstva ni med formalnimi pogoji, se v vsakodnevnih situacijah pogosto izkaže, da je nekatere stvari lažje urediti, če si državljan,« opisuje raziskovalka pomen državljanstva onkraj najbolj očitnih političnih pravic in svobode gibanja ter potovanja.
V času, ko so potekali najbolj razosebljeni postopki izbrisa, pa je v slovenskem umetniškem prostoru nastala tudi država NSK. Njene ustanoviteljice so bile skupine umetniškega kolektiva NSK: Laibach, Irwin, Kozmokinetični kabinet Noordung, Novi kolektivizem ter Oddelek za čisto in praktično filozofijo. Danes ima država NSK okoli 15 tisoč državljanov in Miran Mohar pripoveduje, kako je tudi »zaradi radikalizacije neoliberalnih držav, ki so začele opuščati socialno državo, interes za državo NSK zrasel, četudi od državljanstva ljudje ne morejo imeti konkretnih koristi. Pomembno je simbolno. Nekateri državljani NSK pravijo, da so s tem, ko so postali državljani države NSK, ukinili prisilno izbiro, kdo so, ali jo vsaj razrahljali. Simbolično so ušli ozki kategorizaciji. To je za ljudi pomembno. Hkrati je v državi NSK veliko elementov, ki so prevzeti iz socializma, od kolektivnega dela, direktne demokracije do samoupravljanja. Naši državljani v svojih projektih uporabljajo modele egalitarnosti, ki je zelo pomemben element države NSK. Okoli nje obstaja skupnost, njeni državljani niso atomizirani, sami se organizirajo, pripravljajo dogodke, srečanja, razstave...« Dušan Mandić opiše zadnji projekt, ko so državljani NSK iz Amerike natisnili denar NSK z rokom uporabe. »Razumejo, da mora denar krožiti,« razlaga in tudi sam opiše državo NSK kot možnost »razbremenitve od nacionalnega«.
Dr. Tomaž Deželan je prepričan, da čas državljanstva prihaja. »Nanj lahko gledamo z dveh zornih kotov: kot na status ali kot na položaj posameznika v razmerju do celotne politične skupnosti. Slednje je zadnjih dvajset let v ospredju razprav o demokraciji in vse bolj prisotno zaradi demokratičnega primanjkljaja, ki ga občutimo v sodobnih političnih sistemih ter pri liberalno demokratičnih institucijah,« opozarja sodelavec Centra za politološke raziskave. »Po drugi strani je državljanstvo kot status po drugi svetovni vojni prehajalo iz klasičnega državljanstva nacionalnih držav v obliko postnacionalnega članstva. Na to so pomembno vplivale vse večja veljava človekovih pravic, vse intenzivnejše migracije ter nenazadnje EU s konceptom evropskega državljanstva.
