Nedopusten dogodek s tragičnim koncem na treningu vožnje s kajakom na deroči reki se je v bližini Šobca zgodil 30. aprila pred dvema letoma. S Kajakaške zveze Slovenije so takrat javnost obvestili, »da je mladega kajakaša iz Kajak kanu kluba Ljubljana potegnilo pod odlomljeno vejo, od koder so ga potegnili blejski potapljači in gasilci ter ga oživljali do prihoda reševalcev«.
Hudo poškodovanega dečka so odpeljali v ljubljanski klinični center, njegovo življenje je viselo na nitki. »Kljub hitremu posredovanju je mlad športnik v bolnišnici žal izgubil najpomembnejšo tekmo – tekmo življenja,« je bilo navedeno na spletni strani zveze. Pristojni so tam zapisali tudi, da bo kajakaški klub pri preiskavi za razjasnitev vseh okoliščin dogodka aktivno sodeloval s preiskovalnimi organi, a tega po besedah Urbanove mame Polone Franko v klubu ne počnejo.
»Od tistega dne ne mine dan, da se ne bi spraševali, zakaj je moral Urban umreti. Pričakovali bi, da nas bodo odgovorni v klubu seznanili z lastnimi ugotovitvami o poteku treninga, na katerem je bilo ukradeno življenje našega Urbana, a se to do danes ni zgodilo,« je skrušena Urbanova mama.
Ker tudi preiskovalni organi še niso razjasnili vseh okoliščin dogodka, dobri dve leti po izgubi dečka njegovi bližnji še vedno zaman čakajo, kdo bo odgovarjal za njegovo smrt. Po besedah mame so se usodnega dne namreč trije trenerji, ki naj bi na organiziranem treningu skrbeli za varnost mladih kajakašev na vodi, zadrževali na parkirišču na območju cilja šest kilometrov dolge kajakaške proge.
Žrtev kaznivega dejanja?
To, da so številni mediji dogodek sprva povzemali kot tragično nesrečo, pri čemer so poročali, da se je »neuradno organizirana skupina mladoletnih, a izkušenih kajakašev pripravljala na tekmovanje, ko je enemu izmed otrok obrnilo kajak«, je Urbanovo mamo globoko prizadelo. Kot nam je namreč zaupala, Urban ni bil izkušen kajakaš, ampak se je poleg drugih aktivnosti ukvarjal tudi s kajakaštvom, predvsem na mirnih vodah.
»Organizirana skupina mladoletnikov so bili člani kluba, ki so se udeležili treninga, ki so ga zanje organizirali trenerji,« je poudarila Polona Franko. Povedala je, da so informacije kajakaške zveze in kluba o nedopustnem dogodku na treningu delno neresnične, pomanjkljive in zavajajoče ter da namerno vzbujajo vtis, da so trenerji na treningu ravnali strokovno in poskrbeli za varnost svojih varovancev.
»Ni bilo tako. S policije so nas obvestili, da so dokumentacijo predali tožilstvu, ker so prišli do zaključka, da je bil Urban žrtev kaznivega dejanja, ki so ga storili njegovi trenerji, njegovi vzorniki. Osebe, ki jih je občudoval, spoštoval in jim zaupal. Osebe, ki sem jim zaupala tudi sama,« pojasnjuje Polona Franko. Povedala je, da so ji policisti zaupali, da je za pomoč na telefonski številki 112 prosila oseba, ki je bila v času dogodka slučajno na spustu na jeklenici nad reko in je zaznala, kaj se dogaja v vodi.
Navedbe kluba, da so Urbanu nudili hitro pomoč, Polona Franko zato označuje za neresnične. Policisti so ji povedali tudi, je dejala, daj naj bi trenerji izvedeli, da Urban in še trije otroci potrebujejo nujno pomoč, šele po klicu enega od staršev oziroma šele po tistem, ko je enemu od kajakašev nižje po reki uspelo priti do brega in najti osebo s telefonom.
Tiščanje glave v pesek
»Pomoči Urbanu niso nudili trenerji, ki so mu jo bili dolžni nuditi. Med treningom so za varnost in reševanje pred utopitvijo zadolženi prav oni. To seveda terja njihovo prisotnost ob varovancih, opravljeno strokovno izobraževanje in potrebno opremo. Urban se je med spustom iz neznanega razloga znašel v ledeni reki, kjer je zaradi podhladitve (voda je imela tistega dne le 8,6 stopinje Celzija) izgubil zavest in potonil. V vodi naj bi bil uro dolgo. Umrl je nepoškodovan, ker mu ni bila nudena pravočasna pomoč,« poudarja Polona Franko.
Sogovornica opozarja, da bi se morali trenerji zavedati, v kakšnem okolju je potekal trening, in bi morali biti ob otrocih prisotni, a da so v življenjsko ogrožajočem okolju, kar mrzla reka je, malomarno in neodgovorno pustili svoje varovance same.
V očeh Polone Franko so prav vsi trije trenerji opustili svojo odgovornost ter s svojo odločitvijo storili nedopustno, nepopravljivo in neodpustljivo kaznivo dejanje. »Vsi trije. Dva med njimi sta po tragediji v medijih celo izpostavljala svoje trenerske izkušnje in tekmovalne dosežke, a nista niti z besedico omenila Urbana ali dogodka, ki je Urbanu vzel sanje. Sprašujem se, kakšnim ljudem sem zaupala otroka. Ne samo s pomanjkljivim strokovnim znanjem, ampak predvsem brez poguma in srčnosti, da bi se zmogli opravičiti Urbanu za vse, kar mu je zaradi njihove lahkomiselnosti bilo odvzeto.«
V preiskavi le en trener
Mamo, kot nam je zaupala, močno boli neprimeren in nespoštljiv odnos trenerjev in kluba ter neodzivnost športnih institucij. Poudarila je, da slednje očitno nakazuje, da je Urban nedolžna žrtev malomarno izvedenega treninga profesionalnih trenerjev in kolateralna škoda kapitala v športu. »Urban se ni imel namena ukvarjati s športom zato, da bi postal opomin trenerjem o njihovi odgovornosti, in tudi sama ne bi nikoli dovolila, da bi treniral v pogojih, kot so bili tisti dan na treningu,« je jasna Polona Franko.
Na okrožnem državnem tožilstvu v Kranju so nam potrdili, da so zahtevo za preiskavo v zvezi z dogodkom na kranjsko okrožno sodišče vložili 15. aprila lani, sodišče pa je preiskavo zoper eno osebo zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem, tretjem in petem odstavku 314. člena kazenskega zakonika uvedlo februarja letos.
Trenerji iz Kajak kanu kluba Ljubljana naj bi po besedah Urbanove mame preiskavo zavlačevali z neprevzemanjem pošte in izmikanjem vabilom na sodišča, v klubu pa se za zdaj odgovornosti izogibajo tudi s pojasnilom na svoji spletni strani, da se do razjasnitve okoliščin dogodka ne bodo opredeljevali do navedb v medijih.
»Nesreče se dogajajo«
Na omenjeni klub in kajakaško zvezo smo kljub temu naslovili novinarska vprašanja. V Kajak kanu klubu Ljubljana so se odzvali z besedami, da jih je »tragična nesreča na Savi Dolinki globoko prizadela«. Predsednik kluba Matej Brecelj je pojasnil, da se absolutna varnost v nobenem primeru ne more zagotoviti in da se nesreče dogajajo kljub vsej pazljivosti in znanju, ki ga vlagajo v svoje delo. Poudaril je, da obstaja veliko aktivnosti v naravi, pri katerih trenerji in vodniki ne morejo biti v stalnem kontaktu z varovanci.
Brecelj je zapisal, »da je dgovornost trenerjev, učiteljev in vodnikov, da varovance naučijo varnega sodelovanja pri dejavnosti in jih usposobijo za ravnanje v nepredvidljivih okoliščinah, pri čemer je treba objektivno oceniti, ali je posameznik sposoben za varno udejstvovanje na treningu in mu šele na podlagi izkazanega znanja dovoliti k pristopu na trening«.
Predsednik kluba je zatrdil, da klub sodeluje v preiskavi in da se je iz objektivnih razlogov (priprave v tujini) nekaj članov naknadno udeležilo zaslišanja v preiskovalnem postopku. »Tudi v našem interesu je, da se uradna preiskava zaključi. Zaradi spoštovanja do vseh vpletenih v postopek se glede preiskave do njenega zaključka ne izrekamo,« je pojasnil predsednik kluba.
Navedel je še, »da je takratni predsednik Kajak kanu kluba Ljubljana dan po nesreči obiskal starše Urbana Prevca, jim izrekel sožalje in ponudil vso podporo in pomoč, ki jo lahko klub zagotovi, člani kluba pa so se množično udeležili Urbanovega pogreba ter se od Urbana poslovili tudi s spominskim dogodkom na Ljubljanici in spominskim pohodom klubskih članov, na katerega so povabili Urbanovo družino«. Leto po nesreči so Urbanu v spomin na območju kluba posadili spominsko drevo.
Za zdaj brez pričakovanih ukrepov
Poloni Franko se zdi pomankljiva reakcija oziroma molk športnih organov nameren in nedopusten. Po njenih besedah ni na smrt otroka med klubskim treningom odreagiral niti noben organ, ki je pristojen za sprejemanje ukrepov za varno športno udejstvovanje. »Še vedno se nam ni nihče opravičil ali nas obvestil, da bi zaradi tragedije, ki se je zgodila Urbanu, kar koli preverjali ali ukrepali za povečanje varnosti na treningih – še posebej mladih in tistih, ki šele začenjajo športne aktivnosti,« je ogorčena Urbanova mama.
Sprašuje se, ali je zakonodaja, ki določa, kdaj je trenerjem mogoče izreči prepoved opravljanja trenerskega dela, ustrezna in zakaj v naši državi v športu ni enovitega mehanizma, ki bi od klubov zahteval poročanje, od drugih športnih ustanov pa neodvisno preiskavo, spremljanje, analizo ter tudi poročanje o težkih in smrtnih poškodbah v športu, še zlasti med izvajanjem treningov. To bi lahko, meni Urbanova mama, vodilo k sprejemanju dodatnih varnostnih ukrepov in izboljšanju praks pri delu trenerjev z varovanci.
Za Urbana je žal prepozno, zaradi varnosti drugih otrok pa je Polona Franko na varuha športnikovih pravic naslovila pobudo za sprejetje ukrepov za bolj varno športno okolje, še posebej otrok in mladostnikov. Pričakuje, da se bo z izpostavljanjem primerov slabe prakse delovanja v klubih spodbudilo pristojne, zadolžene za nadzor nad izvajanjem strokovnega dela v športu, k bolj zavzetemu delu.