Razpis ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni za letošnje leto je zaprt. Država je za podporo slovenskemu športu ter stabilno delovanje nacionalnih športnih organizacij in izvajanje programov na vseh ravneh (od športa otrok in mladine do vrhunskega športa) letos namenila rekordnih več kot 20 milijonov evrov, razpis, katerega rok za prijave se je iztekel včeraj, 10. aprila, pa je prinesel tudi dobrodošle novosti na področju zagotavljanja varnosti v športu (safeguardinga).
Tudi v luči lani razkritih domnevnih zlorab v judu in ob osveženem pravilniku o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa na državni ravni je ministrstvo uvedlo še dodatne pogoje in spodbude za programe športnih zvez na področjih varnosti, integritete, dobrega upravljanja in usposabljanja strokovnih kadrov, za kar je letos predvidenih 100.000 evrov.
»Z novimi pravili jasno sporočamo, da javna sredstva ne bodo namenjena zgolj rezultatom, temveč tudi odgovornemu in varnemu delovanju organizacij. Šport mora biti prostor zaupanja – za otroke, starše, trenerje in vse udeležence,« je ob predstavitvi novosti poudaril državni sekretar mag. Dejan Židan.
Dileme glede poenotenosti in neodvisnosti
Varuh športnikovih pravic dr. Rožle Prezelj meni, da gre za pomemben in pozitiven korak v pravo smer, za katerega si je sam aktivno prizadeval vrsto let. »To je začetek sistemskega razvoja safeguardinga pri nas in je verjetno v prihodnje pričakovati izboljšave. Čas bo pokazal, ali je to dovolj ali pa bodo potrebne nadgradnje sistema v smislu neodvisne institucije, ki bo celovito pokrivala to področje,« je poudaril Prezelj.
Safeguarding naj bi, kot je pojasnil varuh, poudarjal ključne značilnosti, ki opredeljujejo ukrepe, kot so ocena tveganja, preventiva, izobraževanje in pravno utemeljeni postopki, pri čemer se opira na mednarodne pravne vire, kot sta evropska konvencija o človekovih pravicah in konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah.
Na vprašanje, ali imamo v naši državi dovolj usposobljenega kadra, ki bo športne delavce izobraževal o safeguardingu, in kdo bo sploh nadzoroval športne zveze glede tega, je sogovornik pojasnil, da se s tem izredno multidisciplinarnim področjem pri nas za zdaj resneje ukvarjajo zgolj redki posamezniki. Meni tudi, da v Sloveniji nimamo kadra, ki bi imel izkušnje z vodenjem in odločanjem v konkretnih primerih safeguardinga.
»Kar zadeva izobraževanja, bo ključno to, kot sem že večkrat poudaril, da bodo predavali in športne delavce izobraževali usposobljeni predavatelji s poenoteno vsebino predavanj,« je izpostavil Rožle Prezelj.
Preveč prostora za manipulacijo storilcev
Predsednica društva društva PEND Slovenija, ki se na sistemski ravni ukvarja s problematiko nasilja v športu, Pia Barbara Hrovat po pregledu spletnih strani nacionalnih panožnih športnih zvez ugotavlja, da so formalizmu zadostile praktično vse nacionalne panožne športne zveze, vključene v mednarodni olimpijski komite Slovenije.
»Formalne premike pozdravljamo, a bo treba za uspešno implementacijo safeguardinga v šport primarno zelo jasno, natančno in transparentno opredeliti, kaj navedeni izraz sploh pomeni. V nasprotnem primeru bo, kot že velikokrat doslej, prišlo do napačne, drugačne, neustrezne interpretacije mnogoterih strok, ki že v tem trenutku poljubno tolmačijo navedeni izraz, za katerega menim, da bi ga bilo treba prevesti v slovenski jezik,« poudarja predsednica PEND Slovenija.
Začetni korak je storjen, a za zaščito in varnost športnikov to ne bo dovolj, menijo v društvu: »Nadaljnji koraki bi morali biti natančno precizirani. Če potegnemo vzporednico s kazenskim zakonikom in zakonom o kazenskem postopku, ni dovolj, da vemo, kaj pomeni pojem 'spolno nasilje'. Natančno naj bodo vzpostavljeni tudi drugi mehanizmi, ki podpirajo prizadevanja žrtve (tudi) tovrstnega nasilja za zanjo varno okolje. Torej odsotnost stigme, prepoved nadaljnje in sekundarne viktimizacije, preprečevanje mehkih mehanizmov tihega, pa zato nič manj brutalnega sankcioniranja žrtve oziroma prijavitelja oziroma prijaviteljice …«
Hrovatova ocenjuje, da je še vedno puščenega ogromno prostora za manipulacijo storilcev in da koncept umikanja žrtve iz okolja trenažnega procesa pomeni sizifovo (torej neuspešno) delo na področju safeguardinga.
Pred športniki še veliko dela
Pia Barbara Hrovat opozarja, da glede vrst zlorab ne smemo mimo spolnega nasilja v praktično vseh pojavnih oblikah, kot jih opredeljuje kazenski zakonik Republike Slovenije, kot tudi ne mimo uporabe fizične sile pod pretvezo »grobih« prijemov v »grobih« športih, kar koli že to pomeni.
»Nikjer nismo denimo zasledili omembe zlorabe položaja kot mehanizma moči, kot tudi ne mehanizmov za takojšen umik storilca iz okolja, kjer ima storilec dostop do športnikov, ki jih s svojim nezakonitim, nedopustnim ravnanjem ogroža. Seveda pred pravnomočno obsodbo za storjeno (po navadi) kaznivo dejanje z elementi katere koli oblike nasilja,« je jasna sogovornica.
Prepričana je, da »napotitev žrtve na pogovore z osebo, ki ji žrtev zaupa, napotitev na uporabo (po navadi neobstoječih) protokolov, napotitev na iskanje pomoči zunaj športnega okolja in napotitev na iskanje pravne pomoči« ne pomeni vzpostavljeno safeguard okolje, ampak gre še vedno zgolj za »napotitev, ozaveščanje in opolnomočanje«.
»Za vzpostavitev jasne strukture varnega okolja za športnika v okviru celotnega trenažnega procesa je pomembno, kdo bo športne delavce (trenerje, športne funkcionarje) izobraževal. Če bo vsebina izobraževanja ostala na ravni ozaveščanja, napotovanja in opolnomočanja, nismo storili prav veliko,« je sklenila predsednica PEND Slovenija.