A poleg gibanja je njen vsakdan še vedno prepleten tudi z glasbo. Sestra pokojnega dirigenta Antona Nanuta se rada usede za klavir in zaigra Beethovna, Bacha ali Chopina, takrat se ji zdi, kot da je v nebesih. »Glasba je moja duhovna hrana,« reče. Na noge je postavila dva pevska zbora in še vedno vodi ženski pevski zbor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, trikrat na teden igra orgle v cerkvi.
Lužnik-Nanutova je pokojnino dočakala nedaleč stran od svojega doma, kot rentgenologinja v slovenjgraški bolnišnici, vzgojila štiri otroke, 62 let si življenje deli z možem Milošem, zdravnikom, ki je tudi njen stalni spremljevalec na tekih. A svojih malih velikih strasti ni gospa zanemarila niti v času, ko se ženske za pomanjkanje aktivnosti še kako rade izgovarjajo na družinsko življenje in otroke.
Vsak dan hoja
»Z možem sva narazen enajst let, 95 jih šteje, in kar dobro nama gre,« reče Kazimira Lužnik Nanut, preden začne pripovedovati, kako poteka njen polni vsakdan. »Imam neki redni program in skrbim, da ga tudi opravim. Sicer nikoli ne opravim vsega, kar si naložim, a kljub temu najdem vsak dan čas za hojo. Danes sva na primer z možem bolj zgodaj vstala in ravno ko sva hotela začeti hoditi, sva opazila rdeče polže okoli hiše. Potem sva jih pol ure pobirala. Ker če jih ne, ti vse pojedo, posebej rože, ki jih imam tako rada in mi lepo cvetijo na vrtu,« razkrije Lužnik-Nanutova še eno svojo strast.
Okoli dve uri na dan namenita hoji, a pred tem vsako jutro še malo potelovadita. V dnevnem prostoru imata shranjene večje in manjše uteži, od enega pa vse tja do štiri kilograme so težke, s slednjimi si krepi mišice na rokah Kazimira Lužnik Nanut. Po hoji sledi zajtrk, nato si njen mož vzame čas za branje časopisov, Kazimira pa jo ubere v vrt, kjer je vedno polno dela.
»A tudi jaz rada kaj preberem in potem je že čas za kosilo. Zadnjih nekaj let sem začela še sama kuhati, ker nama bolj ustreza zdrava hrana. Popoldne malce počijeva, velikokrat naju pokličejo vnučki in otroci, saj je treba kaj podebatirati, rada se usedem za klavir in dan kar mine,« navdušeno pravi Lužnik-Nanutova.
Na kupe medalj in pokalov
Tudi letos drobna, a žilava gospa teče za Štajersko-koroški pokal, na katerem se skozi leto zvrsti 19 tekov. Kazimira Lužnik Nanut se udeleži skoraj vsakega, lani ji je manjkal le eden, letos jih je morala resda že nekaj izpustiti, saj so bili tisti dan na sporedu kakšni drugi teki. Vsak vikend je na kakšnem teku in vedno nastopi tudi na ljubljanskem maratonu. Nič drugače ne bo letos, ko bo ponovno odtekla 21 kilometrov.
Kakšnih deset let je minilo, odkar je odtekla zadnji maraton. »Saj ne, da jih ne bi zmogla 42, toda sedaj sem že toliko počasnejša, da ne pridem več v okvir časa, ki ga organizatorji omejijo za maraton. A sem zadovoljna tudi z enaindvajsetico,« reče Kazimira, ki je letos pretekla že 21 kilometrov na Istrskem maratonu in v Radencih. Tam se je pred 38 leti udeležila svojega prvega teka in od takrat se jih je zvrstilo toliko, da še sama ne pozna števila. In to po vsem svetu, tekla je v Avstriji, Italiji, na Češkem in Poljskem, desetkrat na newyorškem maratonu, kjer je bila nekajkrat med prvimi desetimi, enkrat celo na četrtem mestu. Na kupe medalj, zlate, srebrne, bronaste, in pokalov v njeni vrtni uti – to so spomini na vse kilometre, ki so jih premagale njene noge. »Ah, ne, težav s sklepi in koleni pa res nisem imela nikoli. Morda tudi zato, ker sem vseskozi aktivna,« samoumevno doda.
Tudi hude konkurence nima zadnja leta, trenutno je edina tekačica, starejša od 80 let, prihodnje leto pa se ji bo v tej kategoriji pridružila še Lojzka Bratuša iz Maribora. »Ona je zelo dobra, in če bo kategorija na tekmah samo nad 80 let, bom vesela tudi, če dobim srebrno medaljo.«
Ko je bila Kazimira v službi, je bila še bolj aktivna. »Pred službo sem hitro odtekla svoj tek. Seveda sem morala bolj zgodaj vstati in marsikdo se je čudil, ko me je zjutraj srečal. Danes pa mi mož reče, saj se ti ne mudi tako zgodaj teči, delaj mi še malo družbo. In sem se malo polenila.«
Kazimira je pravzaprav začela trenirati, ko je otroke vozila na smučarske treninge. Najprej na snegu, nato po suhem in mož jo je vozil na vse njene tekme. »Tudi njega sem navdušila za tek, tekmoval je in dosegel nekaj medalj. Ko pa je imel okoli 90 let, je rekel, da ne bo več tekel, a hodil, to pa še bo,« pravi Kazimira, ki se spominja tudi, kako ji je kakšna kolegica kdaj rekla, češ pa kaj ti toliko tečeš, pridi raje meni pomagat likati.
»Takim sem odvrnila: 'Veš kaj, jaz grem zdaj teč, potem pa bom še z večjim veseljem vse polikala in pospravila.'«
Doma se je prepevalo
Gibanje resda ohranja Kazimiro Lužnik Nanut zdravo, vitalno in polno energije, kar se zrcali tudi v njeni pozitivni naravnanosti, toda druga njena strast je glasba. Od nekdaj, saj se je že kot otrok srečala s petjem in igranjem. Njen oče je bil organist v Kanalu ob Soči in je vodil prosvetno petje, mama je bila zelo dobra pevka. »Doma se je prepevalo ves čas. Tudi moja sestra je zelo dobro pela, ob osamosvojitvi Slovenije je pela v New Yorku, ko so imeli tam živeči Slovenci proslavo. Moj najmlajši brat vodi pevski zbor v Kanalu, tudi on je organist,« razlaga Kazimira Lužnik Nanut.
Kako se spominja svojega najslavnejšega brata Antona Nanuta? »Veliko je vadil klavir in seveda sem komaj čakala, da je šel od njega in sem lahko tudi jaz malo povadila,« smeje odvrne Lužnik-Nanutova.
Tako kot brat je tudi ona nadaljevala šolanje v Ljubljani. Končala je šolo za rentgenskega tehnika in srednjo glasbeno šolo, slednjo dva tedna pred tem, ko je rodila drugega otroka. Tako je poklicno pot najprej začela v glasbi in dve leti poučevala na glasbeni šoli v Slovenj Gradcu, a se kasneje zaposlila v bolnišnici, kjer je bil kot predstojnik otroškega oddelka zaposlen njen mož. A čeprav je bila v zdravstvu, glasbe ni dala na stranski tir. Na noge je postavila najprej mešani pevski zbor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, nato ženskega, ki mu ostaja zvesta še danes. »Praznovali smo 30. obletnico, aktivni smo enkrat na teden, pred nastopi se seveda dobimo večkrat. Tudi orgle še igram trikrat na teden, prej sem jih skoraj vsak dan, a so na srečo želeli igrati še drugi, kar me veseli,« pravi sogovornica.
Važno je veselje
Moža je spoznala v Ljubljani, ona je bila še študentka, on že specializant na ljubljanski pediatriji. »Moj nečak je zbolel za otroško paralizo in sem ga šla pogledat na otroško kliniko, kjer sem spoznala moža.« Ji je bilo kaj težko zapustiti Kanal in se preseliti na Koroško? »Tukaj mi je bilo vedno všeč, ker imam zelo rada sneg. Veste, ko sem začela smučati, sem si najprej zlomila levo nogo. Takrat so bile smuči še take, da če si padel, si si hitro kaj zlomil,« smeje reče. Na vprašanje, kako ji je uspevalo biti ves čas tako aktivna, pa odvrne: »Včasih še sama ne vem, kako mi je vse skupaj uspevalo. Še sedaj moram biti kar organizirana, če hočem vse opraviti. Toda če ima človek veselje, mu gre vse bolje od rok,« reče.
Kazimiri Lužnik Nanut veselja nikakor ne manjka. Do ničesar pravzaprav. Tek ji pomeni le preizkušnjo, ali ima še dovolj moči, da postori vsakdanje stvari. »Če lahko tečem, sem tudi še zdrava,« si reče. Z možem sta poročena 62 let, a se ji zdi, kot da sta se poročila včeraj. »Zdi se mi, kot da sva vedno enaka. Veste, vsak dan se vidiva in potem drugače ne more biti. Najino počutje je dobro; človek se spreminja, kakšno gubico več tudi imam. Če sem utrujena, jih je več, po teku pa se mi zdi, da sem kar dobro videti.«
