Kazenska ovadba – strokovni dokument ali sredstvo za diskreditacijo

Javnost in branje ovadb

Funkcije državnih organov so utemeljene v zakonu. Za državne organe velja, da ne morejo izvrševati več pooblastil, kot pa jim jih daje zakon. Nihče si ne sme prilaščati pooblastil mimo zakona in v nasprotju z njim, prav tako nihče ne more samovoljno brez zakonitega pooblastila odločati o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov. Medtem ko je državljanom praviloma dopuščeno vse, kar ustava in zakoni izrecno ne prepovedujejo, je organom oblasti prepovedano vse, kar jim ustava in zakoni izrecno ne dopuščajo. Trenutno je obveščanje javnosti o posameznih kriminalnih dogodkih dobro urejeno in (predvsem) policija korektno in zadovoljivo teši apetite javnosti po teh zgodbah.

Lansko leto sem kot državljan (v soglasju z družino smrtno ponesrečenega kolesarja) na policijsko upravo Kranj in okrožno državno tožilstvo v Kranju poslal pisno kazensko ovadbo zoper sodnega izvedenca prometne stroke, ker obstaja močan sum, da je v zvezi s smrtno prometno nesrečo naklepoma izdelal tako nestrokovno in zavajajoče izvedensko mnenje, ki je razbremenilo storilca, obremenilo pa žrtev – pokojnega kolesarja. To zgodbo sem predstavil aprila 2016 na fakulteti za varnostne vede na posvetu o problematiki sodnega izvedenstva, napisal pa sem tudi članek z naslovom Razsodnost in pristranost – resnična zgodba o sodnem izvedencu, sodni kalvariji, pokvarjenosti in pravičnosti, objavljen 24. junija 2016 v Dnevnikovi sobotni prilogi Objektiv.

Čez nekaj mesecev sem šefa kranjskih kriminalistov zaprosil za informacijo, ali so glede moje ovadbe že ukrepali. Odgovoril mi je pritrdilno in pojasnil, da so svoje delo opisali v tako imenovanem poročilu k (moji) kazenski ovadbi, ki so ga že poslali na tožilstvo. Ker me je kot ovaditelja zanimalo, kaj je osumljencu kriminalistom uspelo dokazati, sem želel njihov pisni izdelek tudi videti, vendar me je šef kriminalistov kratko in korektno odpravil z besedami, da policija svojih pisanj, povezanih s kazenskimi ovadbami, ne daje na vpogled državljanom oziroma javnosti in naj se za informacije obrnem na kranjsko tožilstvo. To sem tudi storil, pa sem tudi tam dobil enako »košarico«. Ne glede na to, da s šefom kranjskih kriminalistov skupaj sediva v upravnem odboru Društva kriminalistov Slovenije in da vodjo kranjskega tožilstva poznam že 25 let (tako njej kot mnogim mladim pravnikom, ki so v okviru pravosodnega izpita prihajali na prakso na kranjsko kriminalistično policijo, ki sem jo kar nekaj let vodil, sem skupaj z odličnimi sodelavci odstiral prve tančice skrivnosti delovanja kriminalistične policije), nisem imel nobenih privilegijev pri pridobivanju podatkov iz policijske ovadbe.

Zato je treba verjeti Dragu Menegaliji z generalne policijske uprave, ki je za Dnevnik 12. avgusta 2017 izjavil: »Glede na razpoložljive informacije do zdaj v postopkih pridobivanja dokumentov po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja nismo posredovali kazenskih ovadb.« Prav gotovo je dejanje tožilke v primeru ovadb proti ljubljanskemu županu precedens. Njenih nagibov za javno objavo policijskih ovadb ne poznam in nočem ugibati o njih, lahko pa mirno zapišem, da je njeno dejanje sila nenavadno in do zdaj tako rekoč enkratno. Prav tako mi ni znano, ali se je pred svojo odločitvijo posvetovala s policijo, ker so ovadbe njen produkt, čeprav drži, da je tožilec gospodar predkazenskega postopka. Od zdaj naprej lahko pričakujemo močno povečanje števila novinarskih zahtev po kopiranju ovadb. Predvsem tistih, ki imajo žgečkljivo vsebino in v katerih nastopajo medijsko prepoznavni ljudje. Najbrž bodo pri tem vodilno vlogo prevzeli rumeni mediji. In kje se bo to ustavilo?

Kdaj prestopimo mejo zakonitosti

Kazenska ovadba, ki jo poda državni organ, pomeni uradno naznanilo državnemu tožilstvu, da je nekdo osumljen kaznivega dejanja, torej da je domnevno in zgolj šele po mnenju državnega organa prestopil mejo zakonitosti, kot jo formalno določa kazenski zakonik. Iz tega lahko sklepamo, da je namen delovanja državnega organa (policije, finančne uprave, različnih inšpekcij in agencij…) omogočiti državnemu tožilcu, da odloči, ali obstajajo zakonski pogoji za vložitev obtožbe oziroma zahteve za uvedbo preiskave, ali da ravna kako drugače, kot ga pooblašča zakon. Zato preuranjeno javno publiciranje kar kopij kazenskih ovadb (tudi če so medijem razdeljene pod krinko zakona o dostopu do informacij javnega značaja) in posledično prehitro sklepanje o izvršenem kaznivem dejanju ter krivdi ne škoduje samo državljanom kot potencialnim osumljencem, temveč celotnemu nadaljnjemu poteku predkazenskega in kazenskega postopka.

Pomenljiv je podatek, da državni tožilci vsako leto zavržejo več kot 20 odstotkov kazenskih ovadb, ki so jim jih posredovali državni organi (največji delež odpade na policijo). Konkretno: iz poročila vrhovnega državnega tožilstva za leto 2016 je razvidno, da so tožilstva po vsej državi iz različnih razlogov zavrgla kar 16.820 (!) kazenskih ovadb zoper polnoletne storilce in 1185 ovadb zoper pravne osebe. Razlogi so različni, pogosto pa gre za nezadostno dokazan sum in, kar je še huje, za to, da kazenska ovadba sploh ne vsebuje temeljnih znakov kaznivega dejanja. Bodo tudi te ovadbe postale zanimive za medije? Praktično to pomeni, da gre čez več tisoč državljanov vsako leto državna represija kot valjar, obtežena z različnimi pooblastili, od priporov, hišnih in osebnih preiskav do zaslišanj, informativnih pogovorov in drugih »zakonitih« ukrepov ter šikaniranj.

Ne smemo pozabiti, da se v policijskih ovadbah poleg izjemno strokovnih in zakonitih opisov dogodkov in policijskih ukrepov skrivajo tudi šlamparije, netočnosti, različna bolj ali manj utemeljena sklepanja, pikantnosti iz zasebnega, poslovnega, spolnega… življenja, ki ne »preživijo« do konca sojenja. Policija niti ni dolžna osumljenca seznaniti z dejstvom, da je zoper njega podala kazensko ovadbo. Moje mnenje je sicer drugačno: ko policija spelje vse postopke in zbere dovolj dokazov za kazensko ovadbo, bi morali policisti tudi osumljencu jasno in glasno povedati, da so postopek zaključili in da so zbrali dovolj dokazov, da ga sumijo tega in tega kaznivega dejanja, zato so proti njemu na tožilstvo podali kazensko ovadbo. Tako smo včasih priča začudenim javnim izjavam posameznikov, ko jih novinarji vprašajo, kako komentirajo navedbe v ovadbi, za katero sploh ne vedo, da jo je policija zoper njih poslala na tožilstvo.

Različni državni upravni organi so operativni organi s konkretnimi nalogami odkrivanja in preprečevanja prekrškov ter kaznivih dejanj. Vloga preiskovalcev v predkazenskem postopku se konča z vložitvijo ovadbe. Niso odgovorni za končni cilj postopka in tudi nimajo (ali imajo slabe) povratne informacije o končnem izidu postopkov, v katerih so preiskovali. Policija tudi ne more izhajati iz domneve nedolžnosti, kot velja za sodišče, ker mora iskati kršilce zakonov; če pa jih mora iskati, mora v njih videti potencialne osumljence. Domnevo nedolžnosti pa morajo preiskovalci upoštevati na začetku pisanja kazenske ovadbe, ko s tehtanjem zbranega gradiva že lahko ocenijo dokazno vrednost zbranih informacij, ne pa zaradi osebnih ambicij, maščevalnosti in drugih neprimernih nagibov sestavljati invalidne kazenske ovadbe, ne ozirajoč se na ekonomsko škodo postopka in na nepopravljivo škodo za državljane, ki lahko postane predmet visokega odškodninskega zahtevka, uperjenega proti državi. Kajti prav pod krinko pravnosti se državljanom v različnih postopkih stori veliko materialne in moralne škode. K sreči so take zgodbe prej izjema kot pravilo.

Da bi se izognili nestrokovnim, površnim, dokazno pomanjkljivim ali celo namerno potvorjenim vsebinam v obtožnici, je za državno tožilstvo podrobno predpisan postopek vlaganja obtožnic, ki temelji na ustrezni sodni kontroli in tehtanju dokazov. Državni organ si za sestavljanje ovadbe mora vzeti čas in tožilstvu dostaviti tak izdelek, ki bo pravno korekten in ki bo zdržal temeljne pravne ter dokazne preizkuse. Enako velja za graditev in vložitev obtožnice. Domneva nedolžnosti tudi od tožilstva zahteva odgovorno zbiranje in ocenjevanje dokazov, v skladu z dokaznimi načeli in metodami kriminalistike ter kazenskega postopka. Zato ne sme in ne more prihajati do pisanja takih kazenskih ovadb in obtožnic, ki so rezultat spletkarjenja in razmišljanja »poštenjakov«, začinjenega z idejami mesijanstva. Zaradi vseh navedenih razlogov lahko ugotovimo, da je podajanje kazenske ovadbe tako subtilna in odgovorna naloga, da je ne moremo prepuščati trenutnim navdihom posameznih državnih uslužbencev, temveč mora za njo stati popolna zakonska in strokovna avtoriteta državnega organa. Ne policist in ne tožilec v skladu z uvodno mislijo ne moreta mirno spati, dokler ne sestavita zadnjega koščka mozaika v ovadbi oziroma obtožnici.

Enakost pred zakonom

Zaradi hudih posegov države v pravice državljanov imamo pravila, postopke in zakone, ki se jih moramo držati. Ne le ko nam to ustreza, temveč vedno. Kajti zakoni zagotavljajo enakost. Morajo jo zagotavljati. In varovanje enakosti je lahko pomembnejše od kakršnegakoli vprašanja krivde. Pa če se zdi še tako absurdno ali nepošteno. In če nas to moti, če nas boli, potem morata politika in pravosodje zagotoviti, da se kaj takega ne bo ponovilo, da izglasujejo jasne zakone in jih tudi nadvse skrbno izvajajo. Zato bo od primera Janković naprej treba stalno gledati pod prste tudi tožilstvu, saj očitno kazenske ovadbe postajajo komercialni izdelek, ki ga je treba tržiti z oglaševalskimi metodami.

Trditev, da kazenska ovadba še ni obsodba, v praksi drži le delno, saj že sama kazenska ovadba državnega organa lahko sproži medijski linč in ljudsko obsodbo. V našem malem geografskem okolju, kjer se vsi poznamo in smo si tako rekoč skoraj vsi v sorodu in kjer smo obremenjeni z zavistjo in pritlehnostjo, postajajo kazenske ovadbe iskano blago, ki se prodaja tudi pod pulti.