Obremenjenost zaradi zgoščenega pridobivanja ocen je poleg padca motivacije, porasta naveličanosti in nemira med šolarji okrepila tudi njihove nespoštljive vzorce vedenja in pomanjkanje samokontrole. »To so žal tudi pogosti vzroki, da pridejo na plan nestrpnosti do sočloveka in druge kulture, ugotavlja specialna pedagoginja Petra Guček Tomšič.
Petra Guček Tomšič, ki je tudi posvojiteljica temnopolte deklice iz Gane in avtorica knjige Po svoje, ki razkriva vpogled v svet posvojenih otrok in njihovih družin, ne skriva, da se tudi njena hči, ki je zdaj sedmošolka, še vedno srečuje z rasizmom: »Ker se je postavila v bran sošolki, ki jo je sošolec dlje časa zbadal in ji nagajal, ji je ta zabrusil, naj se vrne v Afriko. Kljub temu da se je na omenjeno izjavo tudi hčer odzvala z neprimerno opazko sošolcu, so jo njegove besede globoko prizadele.«
Sogovornica je povedala, da lahko tovrstna rasistična dejanja v smislu rasnega razlikovanja močno vplivajo na samopodobo in identiteto otroka, zato je treba o tem opolnomočiti tako otroke in njihove starše kot pedagoge: »Posvojeni otroci so namreč pogosto zaznamovani tudi z različnimi travmami in vedenjskimi težavami ter so zato pogosto še občutljivejši. Otrokova identiteta je močno odvisna tudi od tega, da se počuti varnega, razumljenega, sprejetega, ljubljenega in spoštovanega,« opozarja Petra Guček Tomšič.
Brazgotine za vse življenje
V Amnesty International Slovenije, kjer se že vrsto let posvečajo pravicam romskega prebivalstva, migrantov, beguncev in izbrisanih, poudarjajo, da je vsak primer rasizma v šolskem okolju preveč in je v celoti nesprejemljiv. »Šole morajo imeti kot vzgojno-izobraževalne institucije ničelno stopnjo tolerance do vseh oblik rasizma in bi morale imeti vzpostavljene tudi sisteme ter postopke odzivanja in ukrepanja za primere, ko do rasističnih ravnanj pride – in do teh nedvomno prihaja,« pojasnjujejo v nevladni organizaciji.
Povedali so, da na sistemski ravni žal ni urejeno zbiranje in analiziranje primerov rasističnih incidentov, na kar našo državo opozarjajo tudi mednarodne institucije, saj ne izpolnjuje svojih obveznosti zagotavljanja in spoštovanja človekovih pravic. V organizaciji so nam opisali situacijo v razredu ene od osnovnih šol v državi, kjer je bil tudi otrok, ki ni bil belopolt: »Učiteljica je razlagala o belih in črnih štorkljah, nato pa vprašala učence, katera štorklja je boljša mama, bela ali črna. Nekaj otrok ji je odgovorilo, da seveda bela, ker so take barve tudi angelčki.«
V luči omenjenega primera so v organizaciji pojasnili, da gre za morda na videz nedolžne stvari, ki pa lahko na otrocih pustijo sledi in brazgotine za vse življenje: »Vsi moramo narediti vse, kar lahko, da tudi taka prikrita sporočila o barvni ali drugačni večvrednosti preprečimo ali jih, če so izrečena, jasno obsodimo oziroma jim odvzamemo vsakršno veljavo.«
Žrtve lahko tudi zaposleni
Kako pa je v šolah glede rasističnega nasilja, ali to lahko ostane nevidno? »Nasilje nikoli ni nevidno, težava je, da kot družba določene oblike nasilja še vedno dojemamo kot manj hude ali sprejemljive,« opozarjajo v organizaciji. Opozorili so, da nasilje vedno pusti vidne posledice na žrtvah, a se lahko te posledice kažejo na zelo različne načine, tudi skozi vseživljenjske občutke nesprejetosti, manjvrednosti ali krivde. »Zato je odgovornost vseh nas, predvsem pa odraslih oziroma v šolskih okoljih pedagoških delavcev, da se na rasizem odzovemo, ga obsodimo in po potrebi sankcioniramo,« so povedali v Amnesty International Slovenije. Šolsko okolje pri tem nikakor ni edino pomembno, so izpostavili in dodali, da so žrtve rasizma ne nazadnje lahko tudi pedagoški delavci.
Zaradi večje vidnosti in prisotnosti rasističnih sporočil ter ravnanj v zadnjih letih so v organizaciji svoje delovanje na področju antirasizma še okrepili. V okviru tega na svoji spletni strani zbirajo in objavljajo pričevanja, saj v naši državi obstaja več oblik rasizma, tudi kulturnega in etničnega. S pričevanji želijo prebivalstvo opremiti z znanjem, da prepozna, spregovori in se odzove tako na drobni rasizem kot na rasistična kazniva dejanja.
»Antirasizem ne more biti nič manj kot vsakodnevna praksa,« poudarjajo nevladniki. Zaupali so še, da gre na podlagi pričevanj, ki so jih zbrali do zdaj, v najštevilnejših primerih za romske otroke in za mlade, ki so v Slovenijo prišli v iskanju boljšega in varnejšega doma ali prihajajo iz rasno ali etnično mešanih družin, so morda posvojeni ali drugače izstopajo iz okolja.