Ministrstvo za zdravje je v medresorsko usklajevanje poslalo predlog uredbe, ki določa, v katerih psihoterapevtskih pristopih se lahko izvaja obravnava pacienta. Na seznamu je 13 smeri, od psihoanalitične in psihodinamske psihoterapije do geštalt terapije, logoterapije, psihodrame, transakcijske analize in vedenjsko-kognitivne terapije. V obrazložitvi predloga uredbe ministrstvo navaja, da vsi navedeni pristopi temeljijo na znanstvenoraziskovalnih ugotovitvah in naj bi zagotavljali varno ter kakovostno obravnavo pacientov.
Toda prav ta seznam je sprožil oster odziv dela stroke. Zbornica kliničnih psihologov Slovenije in razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo (RSK) opozarjata, da uredba pod isto streho združuje pristope, ki so dokazno podprti, in tiste, ki po njihovem mnenju teh standardov ne dosegajo. Nekateri naj se sploh ne bi pojavljali v mednarodnih smernicah za zdravljenje duševnih motenj, pri drugih pa naj bi bila dokazna podlaga nezadostna ali predvsem teoretična.
Jedro razhajanja tako ni zgolj seznam metod, temveč razumevanje same psihoterapije. Klinična stroka opozarja, da se v zakonodaji in zdaj tudi v uredbi briše ključna razlika med psihoterapijo kot obliko zdravljenja in psihosocialnim svetovanjem. Psihoterapija v zdravstvenem sistemu pomeni zdravljenje ljudi z duševnimi motnjami, pogosto kompleksnimi in težkimi, zato zahteva poglobljeno znanje diagnostike, psihopatologije in večletno klinično usposabljanje. Na drugi strani svetovanje pomeni pomoč ljudem v življenjskih stiskah ali pri osebnostni rasti, kar po njihovem mnenju ne sodi v zdravstveni sistem.
Zdravljenje ali pomoč v stiski
»Ob pregledu uredbe ugotavljamo, da pri predlaganih smereh niso navedene študije, ki bi ustrezale standardom z dokazi podprtih metod zdravljenja. Navedena literatura večinoma opisuje teoretične predpostavke, mehanizmi zdravljenja pa niso empirično opredeljeni in utemeljeni. Prav tako se del pristopov sploh ne pojavlja v mednarodnih smernicah za obravnavo duševnih bolezni (npr. NICE). Posledično je opredelitev teh smeri vsebinsko bližje svetovanju kot psihoterapiji,« so pojasnili pri Zbornici kliničnih psihologov Slovenije. Če se v zdravstveni sistem uvrstijo tudi pristopi brez zadostne empirične podlage, to pomeni, da pacienti lahko dobijo obravnavo, katere učinkovitost ni preverjena, v skrajnem primeru pa lahko takšni pristopi vodijo tudi v poslabšanje njihovega stanja. V pripombah zato predlagajo jasno ločitev obeh področij: zdravljenje naj ostane v domeni zdravstvenih strokovnjakov in dokazno podprtih metod, svetovanje pa naj se ureja ločeno.
Podobno kritično, a še ostreje, se odziva Združenje psihoterapevtov Slovenije. Opozarjajo, da je ministrstvo v predlogu »premešalo« pristope, ki jih stroka priznava kot učinkovite, z drugimi, ki jih sami ne prepoznavajo kot ustreznih za zdravljenje duševnih motenj. Tak nabor se jim zdi »skrajno nestrokoven in za bolnike nevaren«.
Pri tem posebej izpostavljajo vprašanje usposobljenosti izvajalcev. Po njihovem mnenju ureditev omogoča, da bi zdravljenje izvajali tudi posamezniki brez zadostnega znanja o psihopatologiji, diagnostiki in brez kliničnih izkušenj. Takšno izvajanje pomeni tveganje za poslabšanje stanja pacientov. Za mnenje o predlaganih psihoterapevtskih pristopih smo se obrnili tudi na Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo, eno bolj gorečih zagovornic zakona o psihoterapiji, vendar odgovorov do zaključka redakcije nismo prejeli.
Kdo je pripravljal uredbo?
Vprašanja smo naslovili tudi na ministrstvo za zdravje, kjer smo želeli izvedeti, kdo je sodeloval pri pripravi seznama dovoljenih pristopov in po kakšnih kriterijih so bili ti izbrani. Odgovore še čakamo. Neuradno pa smo izvedeli, da naj bi bile za pripravo uredbe zadolžene tri osebe, med njimi naj bi bil tudi Aleš Živkovič.
Spomnimo, Živkovič je kot posebni svetovalec ministrice za zdravje sodeloval pri pripravi zakona o psihoterapiji. V istem času pa je ustanovil podjetje Intraego, ki ponuja psihoterapevtske in izobraževalne storitve. Sodeloval je torej pri oblikovanju pravil za področje, na katerem tudi sam deluje. Zakon namreč predvideva širitev in sistemsko ureditev psihoterapije, vključno z možnostjo financiranja iz javnega zdravstva, kar lahko pomembno vpliva na trg, tudi na položaj zasebnih izvajalcev, kot je njegovo podjetje, ustanovljeno tik pred uveljavitvijo zakona. Ministrstvo se do očitkov o morebitnem konfliktu interesov ob sprejemanju zakona ni jasno opredelilo. Če je ob sprejemanju zakona o psihoterapiji veljalo pričakovanje, da bo področje s tem dokončno urejeno, aktualna razprava kaže nasprotno, da se ključna vprašanja o standardih, odgovornosti in vlogi psihoterapije v zdravstvu šele zares odpirajo. Od tega pa je odvisno, kakšno obravnavo bodo dobili pacienti.