Konec januarja bodo minili trije meseci in pol od dramatičnega primera odvzema otrok na območju severne Primorske. Kot smo poročali, so staršem zaradi opuščanja zagotavljanja osnovnošolskega izobraževanja in potrebne zdravstvene oskrbe začasno prepovedani vsakršni stiki z otrokoma, na sodišču pa proti njim vodijo postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja.
Starši, ki z enajstletnim sinom in trinajstletno hčerko od lanskega decembra ne smejo komunicirati niti preko videopovezave, očitke še naprej zavračajo. Prepričani, da so jim otroka ugrabili, pristojne vseskozi opominjajo, da so jim kršene pravice, nedavno pa so se z nekaj deset somišljeniki udeležili celo shoda pred ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ).
Kot nam je zaupal oče odvzetih otrok, učinka ni bilo: »Od pristojnih smo prejeli le neki dokument, na katerem ni nič pametnega. Vsi se izgovarjajo, da niso pristojni za to, kar se nam je zgodilo. Z ženo ne smeva videti otrok, ker naju obtožujejo, da ne sodelujeva s centrom za socialno delo. Tam menijo, da sva narobe živela in se tako tudi obnašava.«
Oče bo, kot je dejal, še naprej bil bitko za vrnitev otrok. Prepričan je, da gre pri njunem odvzemu za kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah, moti pa ga tudi vmešavanje države v družinsko življenje oziroma v komunikacijo med njima z ženo in otrokoma. »Te ne bi smel nihče presojati,« je zatrdil.
V pripravi osvežena mreža služb
Na MDDSZ že vrsto let opažajo, da se veliko staršev sooča s težavami pri vzgoji otrok zaradi neprimernih vzgojnih metod in vzorcev vedenja, zasvojenosti ter pomanjkanja ustrezne moči in znanja pri vzgoji. Poudarili so, da je odvzem otroka vedno skrajen ukrep, ki ga center za socialno delo predlaga sodišču šele, ko so druge možnosti izčrpane in so otrokovo zdravje, varnost in razvoj ogroženi do te mere, da je potrebna zaščita.
Sodišče in center za socialno delo, so izpostavili na ministrstvu, morata delovati s ciljem, da se otrok čim prej vrne v družino, saj je namen ukrepa (začasna) nujna zaščita otroka, obenem pa pomoč družini, da se stabilizira in odpravi razloge, ki so do ukrepa privedli. Strokovni delavci CSD ob upoštevanju otrokovih potreb in možnosti predlagajo namestitev otroka v rejniško družino, k sorodnikom, v krizni center, strokovni center ali druge ustrezne oblike varstva, to pa za ministrstvo predstavlja velik izziv.
Zaradi pomanjkanja namestitev so namreč otroci včasih dalj časa nameščeni v krizne centre, ki po zakonu o socialnem varstvu omogočajo zgolj krizno namestitev. Na ministrstvu opažajo tudi potrebe po novih oblikah namestitev za otroke, ki jih je treba umakniti iz družine, saj določenih potreb otrok (ki so denimo vezane na dolgotrajno terapevtsko in rehabilitacijsko obravnavo) v sklopu obstoječih zavodskih namestitev in rejniških družin ne morejo ustrezno nasloviti. Za ta namen, so povedali, je bilo vzpostavljenih več fokalnih skupin, ki pripravljajo posodobljeni predlog mreže služb za obravnavo mladoletnikov.
Na ministrstvu so zadovoljni, da je lanska posodobitev rejniške dejavnosti, ki je sicer v veljavi šele dobra dva meseca, prinesla porast rejnikov, ki se odločajo za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic, za približno 20 odstotkov in ustavila trend upadanja števila rejniških družin.
Predlani odvzetih 178 ogroženih otrok
Po podatkih socialne inšpekcije so sodišča v letu 2024 (za lansko leto še niso zbrani vsi podatki) v 120 primerih izdala sklep o odvzemu otrok, pri čemer je bilo skupaj odvzetih 178 otrok. Kot so povedali na ministrstvu, je bila povprečna starost otrok 10,4 leta, najpogostejši razlogi pri oceni ogroženosti pa so bili fizično in psihično nasilje, zanemarjanje, zloraba alkohola ali drog pri starših in nezmožnost izvajanja starševske skrbi (zaporna kazen, hospitalizacija ob nesreči …). Vzroki so se velikokrat tudi prepletali, so izpostavili na MDDSZ in dodali, da sta bila ob zaznavi nasilja v družini pogosto prisotna tudi zloraba alkohola in zanemarjanje otrok.
Največ (23) odvzemov otrok je bilo na območju CSD Ljubljana, ki obenem šteje tudi največ prebivalcev. Na MDDSZ zato menijo, da so bolj merodajni podatki o deležu primerov na 100.000 prebivalcev. Za CSD Ljubljana ta znaša 5,7 primera, medtem ko je bil najvišji delež primerov odvzetih otrok na območju CSD osrednja Slovenija zahod (12,9 primera). Na drugem mestu je območje CSD Zasavje (11,1 primera), na tretjem pa območje CSD Primorsko-Notranjska (10 primerov).
Na ministrstvu so spomnili še, da so lani z namenom večje učinkovitosti, dostopnosti in kakovosti storitev za vključenost ciljnih skupin začeli projekt Posodobitev sistema socialnega varstva ter varstva otrok in družin, ki ga sofinancirajo z evropskimi kohezijskimi sredstvi. V sklopu projekta, ki je v prvi vrsti usmerjen v krepitev strokovnih delavcev CSD pri njihovem neposrednem delu z družinami, bodo do leta 2029 tudi z namenom večje terenske prisotnosti zaposlili 103 strokovne delavce.
Krizni centri so prepogosto zasedeni
V CSD Ljubljana, enota Center, so imeli lani dva primera odvzema otrok in namestitve v zavod, pri čemer je šlo za namestitev skupno štirih otrok.
Po besedah pomočnika direktorja Gregorja Lapajneta je to število primerljivo z letom 2023 in 2024. Sogovornik je opomnil, da strokovne delavke kot največji problem, še posebno pri nujnem odvzemu otrok, izpostavljajo dejstvo, da sta predvsem oba krizna centra za otroke, Palčica in Palček, kjer se namešča najmlajše otroke, prepogosto zasedena in otrok ni mogoče nameščati, pogosto pa da so zasedeni tudi krizni centri za mlade, ki lahko zaradi specifike že nameščenih otrok zavrnejo sprejem otroka.
»Posebna težava se kaže tudi v tem, da so krizni centri za mlade namenjeni otrokom med 7. in 18. letom starosti, kar je prevelika starostna razlika, zato bi bilo nujno razmišljati tudi o kriznem centru za otroke, kjer bi bili nameščeni zgolj otroci nižje starosti, denimo od 7 do 12 let,« meni Gregor Lapajne.
Dodal je še, da se težave z nameščenjem otrok z namestitvijo v krizni center začnejo tudi zaradi pogosto daljše čakalne dobe (tudi več mesecev in do leto dni, saj so sprejemi pogosto vezani na šolsko leto), to pa da velja tudi za sprejeme otrok v strokovne centre. »Čeprav naj bi bila namestitev otrok v krizni center zgolj kratkotrajne narave, lahko tam otroci bivajo tudi več mesecev, dokler niso sprejeti v določen strokovni center. Posebna težava je tudi nameščanje otrok v rejniške družine, saj je teh še vedno premalo za vse potrebe, ki jih zaznavamo.«
Dva (začasna) odvzema otrok so imeli lani tudi v CSD Osrednja Slovenija – zahod, enota Kočevje. »Število odvzemov otrok je v naši regiji v zadnjih letih konstantno in se ne spreminja veliko. Veliko ukrepov odvzemov nam uspe preprečiti, če izvemo za težave v družini pravočasno oziroma dovolj hitro in družino nemudoma vključimo v svoje obravnave ter socialnovarstvene storitve. Pri preprečevanju smo uspešni tudi, kadar v družine posežemo s preventivnim delom,« je pojasnila direktorica Natalija Janeš.
Število odvzemov otrok po epidemiji upada
Pod okriljem CSD Gorenjska so lani izvedli 17 odvzemov otrok. Kot je pojasnila direktorica Urška Repar Justin, so bili razlogi za to nasilje v družini s strani staršev, zanemarjanje, razvojna ogroženost, nezadostna skrb za otroka na področju zdravja, šolanja, čustvenega in osebnega razvoja, neurejeni bivanjski pogoji, vzgojna nemoč in nesodelovanje staršev kljub ponujanju različnih oblik pomoči.
Direktorico veseli, da je začelo število odvzemov otrok v CSD Gorenjska v obdobju po epidemiji upadati. V tem obdobju so namreč začeli vzpostavljati mobilno službo za zgodnjo pomoč družinam CSD Gorenjska. Število odvzemov otrok se v zadnjih letih giblje med 13 in 17 otrok na leto, kar je približno 40 odstotkov manj kot v obdobju pred epidemijo.
»Naša želja je, da se tovrsten sistem dela prenese na raven vseh CSD v Sloveniji. Za vzpostavitev projekta smo se odločili zaradi vse večjih stisk družin, saj smo na terenu po koncu epidemije opažali porast zasvojenosti, nasilja ter duševnih, finančnih in čustvenih stisk v vseh generacijah,« je izpostavila Urška Repar Justin.
Povedala je, da v državi nimamo podpornih mrež in programov za družine oziroma ti niso dostopni ter da se oblike družin in kriza vrednot spreminjajo, kar od pristojnih institucij zahteva bolj fleksibilne in odnosne pristope.