Povprečno slovensko gospodinjstvo ima doma več kot 500 kilogramov električne in elektronske opreme, kar znese 170 kilogramov na posameznika. »Vsako leto na trg pride dodatnih 16 kilogramov na prebivalca, zbere pa se le dobrih 6 kilogramov,« podatke Združenih narodov iz leta 2016 navajajo v podjetju Zeos. Opozarjajo, da je izrabljena električna in elektronska oprema (OEEO ali tako imenovana e-oprema) najhitreje rastoči odpadek na svetu, ki nastaja kar trikrat hitreje kot vsi drugi odpadki. Podatki za Slovenijo kažejo, da ti odpadki ne končajo tam, kjer bi morali.
Dele prodajajo kot staro železo
Zeos je ena od petih družb, ki so v Sloveniji pooblaščene za ravnanje z odpadno e-opremo. Toda družba skupaj z Interserohom, Slopakom, Trigano in Reciklom tudi po podatkih Agencije RS za okolje (Arso) vsako leto prevzame manj kot polovico (natančneje slabih 40 odstotkov) letnih količin, ki jih proizvajalci in distributerji e-opreme dajo na slovenski trg. Eden ključnih razlogov za to so po pojasnilih družb ilegalni zbiralci, ki iz odsluženih naprav poberejo donosne dele in materiale, še preden preostanek konča pri komunalah in drugih pooblaščenih prevzemnikih.
Tržno zanimivi so predvsem deli pralnih strojev, hladilnikov in drugih velikih gospodinjskih aparatov, kot so kompresorji, motorji in kabli, pogosto pa izginejo tudi računalniška oprema in deli katodnih monitorjev. »V Sloveniji večinoma zberemo odpadno e-opremo, s katero je strošek ravnanja najvišji, to so sijalke, televizijski sprejemniki in monitorji. Opreme, ki jo lahko prekvalificiramo v odpadno železo – te je 26 odstotkov količin, danih na trg – zberemo in recikliramo zelo malo,« pojasnjuje Darja Figelj iz Interseroha.
V komunalah porast razstavljanja odslužene e-opreme po besedah predsednika Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS Sebastijana Zupanca opažajo od lanskega sprejema uredbe o zbiranju komunalnih odpadkov, ki je legalizirala drobni odkup materialov. »Od takrat dalje je porasla tudi kriminaliteta pri odtujevanju bakrenih strešnih žlebov s stavb, pokrovov cestnih jaškov, bronastih spomenikov…, skratka vsega, kar je mogoče prodati trgovcem s sekundarnimi surovinami,« pojasnjuje Zupanc.
Stare naprave hranijo »za rezervo«
Očitno pa cvetoča nezakonita trgovina z odsluženo e-opremo ni edini razlog za slabše rezultate zbiranja OEEO pri nas. »Specifično za Slovenijo je, da imetniki velikih gospodinjskih aparatov in hladilnikov starih naprav po nakupu novih ne zavržejo, temveč shranijo 'za vsak slučaj', saj znajo velikokrat staro napravo popraviti,« pripoveduje Darja Figelj. V Zeosu podobno hranjenje »za rezervo, če se novi aparat pokvari«, opažajo tudi pri manjših napravah, še posebej prenosnih telefonih. »Če se jih že znebijo, jih velikokrat odvržejo kar med mešane odpadke, saj imajo največkrat ta zabojnik najbližje. Tam končajo tudi marsikatere odpadne baterije in sijalke. Marsikdaj pa e-odpadki ostajajo doma tudi zato, ker njihovi lastniki nimajo časa, da bi jih odnesli na zbirno mesto, oziroma kdaj celo ne vedo, kam naj jih odnesejo,« razloge za slabšo stopnjo ločenega zbiranja odpadne e-opreme naštevajo v Zeosu.
Hranjenje starih naprav »na zalogo« in hkratno kupovanje novih sicer ni slovenska posebnost. Figljeva podobno nakupno vedenje opaža pri sosednjih Madžarih, obe državi »pa sta na repu zbiranja odpadne električne in elektronske opreme v EU«.
To ni problematično le zaradi slabšega izkoriščanja surovin, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti oziroma reciklirati, ali zaradi nevarnih snovi v nekaterih elektronskih oziroma električnih aparatih, ki imajo lahko ob nepravilnem ravnanju z njimi škodljiv vpliv na zdravje ljudi oziroma okolje. Če Slovenija ne bo vzpostavila preglednega in poštenega sistema zbiranja in predelave e-odpadkov, tudi evropskega cilja ne bo izpolnila, je prepričana Figljeva. Naša država se je namreč zavezala, da bo do leta 2021 ločeno zbrala najmanj 65 odstotkov povprečne mase e-opreme, ki je bila v zadnjem triletju letno dana na trg, oziroma najmanj 85 odstotkov povprečne mase odpadne e-opreme, ki letno nastane na območju države. Kot že omenjeno smo lani zbrali slabih 40 odstotkov e-opreme glede na triletno obdobje.
Ministrstvo ne namerava posredovati
Na resornem ministrstvu za okolje in prostor se tega zavedajo, a ocenjujejo, da postavljen vseevropski cilj predstavlja velik izziv za večino držav članic EU, še posebej pa to velja za »nove članice«, kjer trg z e-opremo ni zasičen in zato ob nakupu novega izdelka stara naprava za končnega uporabnika ni odpadek. Optimalni cilji so lahko tako po njihovih pojasnilih ustrezno določeni le ob upoštevanju gospodarstva in socialnoekonomskih dejavnikov v posamezni državi, potrošniških navad pa tudi tega, kako dolgo so določeni sistemi ločenega zbiranja že uveljavljeni. Novih zakonodajnih ukrepov zato ne načrtujejo, bodo pa še naprej vsebinsko in finančno podpirali projekte ozaveščanja in informiranja gospodinjstev o ravnanju z odpadno e-opremo.
