Prvič po volitvah bomo videli, ali in kako se na novo mešajo politične in družbene karte. V tem pogledu gre tudi za uverturo v lokalne volitve. Posebnost tokratnega glasovanja je, da bodo volilci hkrati odločali o treh posvetovalnih referendumih, ki jih je razpisala vladna koalicija, in o enem zakonodajnem referendumu. Kot opozarja politolog dr. Marko Hočevar, bodo izidi zaradi različne politične teže omogočali precej različne interpretacije.
»Pri zakonodajnem referendumu bo med drugim ključno, ali bo dosežen zavrnitveni kvorum. Posvetovalni referendumi po drugi strani vlade ne zavezujejo k spremembi politike, zato bi bil morebitni neuspeh zanjo manjši politični udarec. Razpis treh posvetovalnih referendumov gre sicer razumeti kot poskus mobilizacije vladne volilne baze,« poudarja sogovornik s katedre za teoretsko analitsko politologijo na FDV. Prejšnja Golobova vlada se je tega premalo zavedala in na ta račun kakšen referendum tudi izgubila, dodaja. »Janševa vlada skupaj z Resnico te napake ne namerava ponoviti, o čemer priča tudi vsebina referendumov, ki gradi na klasičnih temah desnice, to je na antimigrantskem sentimentu, konstantnem refleksu proti RTV in na skrajno populistični predstavi, da kdor ne dela, naj ne je.«
Sogovornik ob tem opozarja, da so v Sloveniji že več let značilne rekordno nizka brezposelnost, visoka zaposlenost in rast števila delovno aktivnega prebivalstva. Po njegovem mnenju so zato takšne teme očitno predvsem »nabiranje precej enostavnih političnih točk in kazanje s prstom na grešne kozle«, ki so dimna zavesa za to, da tudi velikemu delu ljudi, ki delajo, ne gre tako dobro, kot bi si želeli. »Tujci, lenuhi in klika, ki naj bi ugrabila RTV, v tem desnem imaginariju služijo za mobilizacijo in kanaliziranje jeze volilne baze.«
Čustva pred dejstvi
V kampanji bo tako tudi ali še zlasti pomemben način, kako bosta svoje volilce nagovarjali obe strani. »Desnica na splošno poskuša bolj igrati na čustveni element, liberalci in leva politika pa bolj na razumski del, kar velja tudi širše in zgodovinsko,« pravi. Pri tem opozarja, da racionalna razlaga in dejstva v političnih kampanjah, kot se je pokazalo tudi v Sloveniji v zadnjih primerih, ne prevladajo nujno nad »drugačnimi interpretacijami, izmišljotinami in strašenjem ljudi«. »Nad tem se ne gre zgražati, ampak je to treba razumeti kot eno od oblik političnega delovanja za doseganje političnih ciljev,« poudarja.
Za opozicijo bo referendum hkrati tudi preizkus njene sposobnosti skupnega nastopa. Njeno izhodišče je po oceni politologa šibko: »Poskus oblikovanja širše vlade v senci je propadel.« Med opozicijskimi strankami je po njegovih besedah veliko razdorov in neodkritih odnosov, vendar jih povezuje pričakovanje njihovega volilnega telesa, da bodo delovale proti Janševi vladi.
Po drugi strani glede odnosa med SDS in Resnico Hočevar večjih razlogov za razkol ne vidi. Stranki po njegovih besedah povezuje veliko skupnih interesov predvsem na področju notranje, socialne in gospodarske politike, medtem ko ostajajo razlike pri zunanji politiki. S tega vidika kot ključno vidi tudi, kaj se bo zgodilo z Resnico na lokalnih volitvah. Če se ji po padcu podpore, ki ga politolog povezuje s sodelovanjem z Janševo vlado, ne bo uspelo pobrati, se bo njen manevrski prostor še zmanjšal. »Težje igraš 'spielverderberja', če te ankete ne zaznavajo,« je jasen.
Referendumi kot politični smerokaz
Bistveno pomembnejši kazalnik nadaljnje smeri vlade pa bi bil po oceni politologa morebitni peti referendum – o interventnem zakonu. Ta po njegovem mnenju vsebuje »vse ključne elemente gospodarskih in socialnih predlogov, ki jih najdemo v programih koalicijskih strank in Resnice«, pri čemer je »najbolj usklajen z interesi predstavnikov slovenskega kapitala, menedžerjev in lastnikov podjetij«. Hkrati meni, da je zakon izrazito manj ugoden za druge družbene skupine. Če bi bil na referendumu potrjen, bi to po njegovem mnenju lahko kazalo na premik volilnega telesa v »desno neoliberalno smer« in na odmik od tradicionalne slovenske egalitarnosti. »Če bi bil zakon zavrnjen, pa bo to velika strateška napaka Janševe vlade, saj je bil zakon še pred formiranjem vlade sprejet zelo hitro in je bilo v njem združenih veliko različnih ukrepov.«
Tudi referendum o RTV-prispevku ima širši politični pomen. Po besedah politologa gre pri njem za vprašanje političnega vpliva nad javnim servisom, saj »kdor ima vpliv nad informacijami in kako se sporočajo, ima tudi veliko večjo možnost političnega preživetja ali realizacije lastnih političnih interesov«. Pri tem opozarja, da boj za RTV ni nov in da logika desne politike ni zgolj prevzem obstoječih institucij, temveč tudi »zgraditev vzporednih mrež, vzporednih kanalov obveščanja«.
Jasno je torej, da so referendumi ob vsebinskem odločanju o posameznih vprašanjih tudi širšega političnega pomena: »Pokazali bi lahko, ali se slovenska družba, ki je bila po dosedanjih raziskavah razmeroma egalitarna in liberalna, vendarle premika v bolj konservativno in prokapitalsko oziroma neoliberalno smer. Referendumski izidi bodo tako lahko eden od kazalnikov tega, ali spremembe, nakazane na zadnjih volitvah in v javnomnenjskih raziskavah, predstavljajo trajnejši premik ali zgolj trenutni zasuk političnega vetra,« podčrta Hočevar.