Državna volilna komisija (DVK) je za referendumsko kampanjo o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prejela več kot trideset prijav različnih organizatorjev – od političnih strank in civilnodružbenih skupin do posameznikov. Natančneje, DVK je za organizatorje referendumske kampanje prejela prijave 12 političnih strank, 13 pravnih oseb in osmih fizičnih oseb. Je to veliko, nadpovprečno zanimanje? Niti ne. Res je sicer, da je bilo za referendum o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti prijavljenih »le« 12 organizatorjev kampanj, je pa bilo na primer pri referendumu o zakonu o vodah organizatorjev 32, za referendum o drugem tiru iz leta 2018 pa se jih je recimo prijavilo 30. Dejstvo je tudi, da je bilo v mandatu trenutne vlade razpisanih največ referendumov v zgodovini doslej.
Zanimivo je sicer, da je na seznamu organizatorjev za tokratni referendum na strani nasprotnikov zakona mogoče najti tudi posameznika, ki se na seznamu odgovornih oseb organizatorjev referendumske kampanje pojavi kar dvakrat. To je Aleš Primc, eden najglasnejših nasprotnikov zakona, ki se na seznamu odgovornih oseb organizatorjev referendumske kampanje pojavi prvič kot odgovorna oseba za organizatorja Združenje Gibanje za otroke in družine, drugič pa še kot samostojni organizator Aleš Primc. Na vprašanje, zakaj se je prijavil tako z združenjem kot samostojno, je odgovoril: »Ker hočem narediti vse, da bolnike, invalide in upokojence zaščitimo pred zastrupitvijo, zlorabami in siljenjem v smrt.«
Naj spomnimo, da smo takšne navedbe nasprotnikov zakona v Dnevniku že demantirali. Pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne pomeni zastrupljanja bolnikov. Prav tako ne gre za siljenje ljudi v zastrupitev. Posameznik bi namreč odločitev, ali bo ob neznosnem trpljenju zaprosil za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, sprejemal sam, v skladu z zakonom pa bi si lahko na kateri koli točki premislil. Zakon ne omogoča, da bi učinkovino v pacientovo telo vnesel kdo drug, v pravico do zdravljenja, oskrbe in lajšanja bolečin pa ne posega.
S tem se strinja tudi najbolj »neobičajen« organizator kampanje Ekološka zadruga, ki se praviloma ukvarja s trajnostnim kmetijstvom, in ne z zakonodajnimi vprašanji s področja zdravstva. Vendar, kot so pojasnili, so v zadrugi prišli do sklepa, da je »včasih treba stopiti skupaj in se boriti za pravo stvar«. Zagovarjajo namreč stališče, da zakon nikogar ne sili v samousmrtitev, temveč omogoča izbiro. »Zdi se nam nerazumno, da nekdo neki osebi prepoveduje možnost pomoči do samousmrtitve. Gre za lastno izbiro, ki je nihče nima pravice prepovedovati,« so povedali in dodali, da so se zato prvič vključili v kampanjo za referendum.
Kako soočiti vse glasove?
Z vsemi temi organizatorji, ki jih omenjamo, se bo soočala tudi Radiotelevizija Slovenija, ki mora v času kampanje zagotavljati uravnoteženost, pluralnost in pravico javnosti do obveščenosti. Zakon o RTV določa, da mora javni zavod v času volilnih kampanj del programskega časa brezplačno nameniti predstavitvam kandidatk in kandidatov ter političnih strank, pri čemer morajo biti pogoji zanje enaki. Pri referendumskih kampanjah pa zakon RTV Slovenija nalaga zgolj, da mora vnaprej sprejeti in objaviti jasna pravila ter v njihovem okviru zagotoviti enakopravne pogoje – ne pa tudi, da bi moral vsak posamezni organizator kampanje nujno dobiti svoj termin ali nastop v soočenjih.
V praksi to pomeni, da je breme selekcije pri referendumu še večje kot pri volitvah, ob tem pa se poraja vprašanje, kako doseči, da bi bili vsi organizatorji enakovredno zastopani v soočenju na javni radioteleviziji. Uredništvo RTV ima na voljo več različnih formatov oddaj ter kombinacijo krajših izjav in večjih soočenj, ob tem pa mora oblikovati tudi merila, po katerih razporedi organizatorje med oddaje – pri tem pa paziti, da ne daje neupravičene prednosti večjim ali politično vplivnejšim akterjem. RTV Slovenija smo zato vprašali, kako se bodo soočenj lotili tokrat.
»V referendumsko oddajo o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bomo povabili vse organizatorje referendumske kampanje, ki so se za sodelovanje v oddaji prijavili. Čas za razpravo bo razdeljen na dva enaka dela, polovica razpoložljivega časa bo namenjena zagovornikom zakona, druga polovica nasprotnikom. Čas bomo merili tudi znotraj obeh polovic. Oddaja bo dolga 90 minut. Takšna razdelitev časa je veljala tudi v preteklih referendumskih oddajah, med drugim tudi pri treh referendumih leta 2024. Soočenje bo vodil Igor E. Bergant.«
Zakaj tolikšen interes za kampanjo?
Zakonodaja sicer omogoča, da je organizator kampanje lahko praktično vsak, tako politična stranka kot društvo, podjetje ali fizična oseba. Iz tega izhaja, da je vstopni prag za organizatorje izredno nizek. Ali morda država organizatorjem kampanj povrne kakršnekoli stroške? Ne, 25. člen zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) je jasen: organizatorju referendumske kampanje ne pripada pravica do povračila stroškov. Financiranje referendumske kampanje s strani države oziroma oseb javnega prava ni dovoljeno. Obstajajo pa določene izjeme od splošne prepovedi financiranja referendumske oziroma volilne kampanje s strani oseb javnega prava. »Da se zagotovi osnovno informiranje volilcev o kandidatih in o referendumskem vprašanju, zagotavlja ZVRK enakopravnost listam kandidatov oziroma njihovim organizatorjem pri predstavitvi, zato v 8. členu občinam nalaga, da del svojih plakatnih mest namenijo organizatorjem kampanj brezplačno in pod enakimi pogoji,« so pojasnili na ministrstvu za javno upravo.
O tem, kje tiči razlog za tolikšno zanimanje za aktualno referendumsko kampanjo ter kako se križata družbena debata o pomoči pri samomoru na eni strani in politični predvolilni moment na drugi strani, smo se sicer pogovarjali s sociologom dr. Gorazdom Kovačičem. »V kampanji pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se krešeta liberalni in konservativni pogled na človekovo dostojanstvo in avtonomijo. Liberalni želi ljudem, ki doživljajo hudo trpljenje, pri katerem paliativna oskrba ne pomaga, omogočiti avtonomijo, da se odločijo o končanju svojega trpljenja. Konservativni pogled zavrača takšno avtonomijo posameznika. Izraža ga prek trditve, da je človekovo življenje nedotakljivo tudi v primeru, ko nekdo hudo in nesmiselno trpi,« je dejal sogovornik z ljubljanske filozofske fakultete.
In dodal: »Dejansko pa gre cerkvam in zdravniškim organizacijam za pokroviteljstvo nad ljudmi. Temu nasprotuje pisana množica ljudi, še zlasti takih, ki so pri svojih bližnjih že doživeli agonijo mučnega umiranja in želijo imeti zase in za druge opcijo mirnejšega odhoda. Kot vse teme v Sloveniji, zlasti pa ideološke, je tudi ta spolitizirana. Politizacijo so sprožili populistični nasprotniki zakona s strašenjem ljudi, da zakon prinaša prisilno zastrupljanje babic in dedkov.«
