V prvem razredu osnovne šole v Ljubljani so ta hip med drugimi otroci z imeni: Dora, Jure, Alea, Naj, Maks, Aljaž, Urban, Luka, Kaja, Eva, Ivona, Leni, Rafael, Gabriel, Tarik, Megi in Ema. Leta 1976 so bili v prvem razredu mame sedanjega prvošolca v neki drugi osnovni šoli v Ljubljani sošolci Boris, Lidija, Robi, dva Boruta, dva Aleša, Jani, dva Andreja, Katja, Barbara, Polona, dve Nataši, Martina, Tadeja, Matej, Mateja, Jernej in Irina. In če gremo še eno generacijo nazaj, so bili v prvem razredu deda današnjega prvošolca v osnovni šoli v Ljubljani otroci z imeni Primož, Zvone, Franc, Jožica, Živa, Meta, Veruška, Brigita, Milena, Nevenka, dva Marka in ena Marija.
Razlika med imeni je več kot očitna. Ni kaj, tudi imena so podvržena modi, in čeprav je še vedno najbolj pogosto slovensko žensko ime Marija, se kaj lahko zgodi, da bo čez nekaj desetletij Marička takšna eksotika, kot je dandanes Leopoldina. Da Ivana in Franca sploh ne omenjamo.
Ob tem se lahko vprašamo, kaj vpliva na izbiro imena. Zdi se, da je tokrat bolj kot kdajkoli prej pomembno, da starši otroku dajo izstopajoče, unikatno, predvsem pa kratko ime. Z izgovorom, da mu bo tako v življenju lažje. Ali smo res tako na ego naravnana družba, da je treba na vsak način poudarjati enkratnost?
»Trenutno živimo v družbi, v kateri je individualizem v ospredju. Skupnost in solidarnost nista visoko na lestvici vrednot. Menim, da je to odraz blaginje, v kateri živimo in ki ne zahteva veliko sodelovanja. Lažje je biti sam svoj in samosvoj ter se tako vzpenjati po družbeni lestvici in tudi zaslužiti,« je željo po enkratnosti imena razložila psihoterapevtka Tina Bončina in dodala, da vzgibi, zakaj sodobni starši otrokom dajejo unikatna imena, predvsem veliko povedo o starših: »Starši želijo poudariti, da je njihov potomec nekaj posebnega. Ali je to zato, ker so posebni oni sami in gre za projekcijo, ali pa zato, da bo njihov otrok zaradi posebnosti izstopal med množico, in menijo, da bo imel zaradi tega boljše izhodišče. Otrok nima možnosti izbire in tako je prepuščen odgovornosti staršev. Nenavadno ime sicer lahko odraža tudi kaj lepega, na primer to, kje je bil otrok spočet, in je kot takšno pečat ljubezni, iz katere je nastal.«
Starši se le redko vprašajo, kaj tako izstopajoče ime pomeni za otroka. Tina Bončina miri, da otroci imena sprejemajo kot dejstva in se s tem ne obremenjujejo preveč, vsaj v času otroštva, ko še nimajo izdelane podobe sveta in s tem referenčnih vrednosti, kaj je v redu in kaj ni. Toda: »Unikatno ime za otroka postane obremenitev posebej v času, ko bi bil rad del družbe, podoben preostalim, in če je ime posebej nenavadno, lahko otrok postane tarča posmeha. Lahko pa je otroku tudi všeč, da je poseben, da izstopa, in se z imenom identificira. Reakcije so precej odvisne od konteksta, torej od družbe in situacije, kjer otrok odrašča. Neko ime bo v kakšnem okolju popolnoma sprejemljivo, drugje pa skrajno nenavadno. Bi na primer v tej napeti situaciji, v kateri smo dandanes, dali otroku ime Mohamed? Bi ga to obremenilo ali utrdilo?«
V letih 2011 do 2016 v Sloveniji ni bil rojen noben Mohamed, sta pa med muslimanskimi imeni zelo priljubljena Omar in Tarik, ki jih je bilo v zadnjih petih letih rojenih več kot sto. Za priljubljenost prvega imena je »kriv« pevec, za popularnost drugega televizijski voditelj.
Trop spletnih eksotov
Na sodobno izbiro otrokovega imena hočeš nočeš vplivajo tudi mediji in še bolj influencerji ali vplivneži, ki pa nikakor niso več pomembni intelektualci ali bog ne daj kolumnisti, temveč zvezdniki spleta. Najbolj vpliven spletni klan Kardashian je obilno poskrbel za naraščaj, ki ima zelo posebna imena. Zadnja pridobitev je hčerka Kylie Jenner, prav te Kylie, ki je z enim tvitom tehnološkemu podjetju pridelala milijardo dolarjev škode, ko je zapisala, da ne bo več uporabljala njihovih storitev. Zato ni dvoma, da ima tudi izbrano ime njene hčerke vpliv na svet in domovino. Ime ji je Stormi, kar bi v najlepšem primeru prevedli kot Nevihtica.
Tudi Kim Kardashian, prvakinja njihove spletne slave, ima otroke z zanimivimi imeni. Vsi se po očetu pišejo West, k temu pa so dodana osebna imena North za prvorojeno hčerko, Saint za sina in Chicago za hčerko, ki jo je paru letos rodila nadomestna mati. Od vseh teh imen seveda najbolj izstopa North West, kar pomeni severozahod. K neverjetni izbiri imen Kardashianov nove generacije je svoje dodal še brat Rob Kardashian, ki ima posvojenca King Caira in hčerko Dream Renee.
Ob tem pa naši spletni vplivneži prav nič ne zaostajajo. Zadnje čase tako zelo priljubljena vlogerja, ki spletu razkazujeta svoje družinsko življenje in ob tem reklamirata vse, od blazin do televizijskih oddaj in trgovin, Jani Jugovic in Teja Perjet, imata tudi otroke z zelo vpadljivimi imeni: hčerko Sio, fantka Inaja in iz prvega Janijevega zakona sina Taja. Če vas zanima: v obdobju med letoma 2011–2016 je bilo v Sloveniji 49 deklic poimenovanih z žensko obliko imena Inaj: Inaja. Z imenom Sia, ki je izpeljanka iz imena Anastazija, pa v istem obdobju 48 deklic. Sia je ime tudi hčerki letošnje zmagovalke Eme Leje Sirk. Njeni drugi hčerki je ime Ael. Kar pa se tiče imena Taj, se jih je v letih 2011 do 2016 rodilo 284, pred tem pa od leta 2001 do 2010 še 302.
Med imeni otrok slavnih Slovencev je seveda treba omeniti tudi pevca Wernerja, ki je svoji hčerki dal ime Kanenas, kot je originalen grški naslov velike uspešnice Saše Landero Ne grem na kolena. Sicer pa kanenas v grščini pomeni nihče.
Seveda je težko dokazati neposredno vzročno-posledično povezavo med imeni spletnih vplivnežev in imeni, ki jih svojim otrokom dajejo navadni smrtniki. A če nekdo v medijih nenehno zaznava ime Inej, se bo nanj verjetno spomnil tudi takrat, ko bo iskal ime za svojega otoka.
Pa vendar ta unikatnost imen ni tako razširjena, kot se zdi na prvi pogled. »Najpogostejša unikatna imena so tista, ki so sestavljena iz dveh imen. Takih je 61 odstotkov vseh unikatnih imen. Med Slovenci se 9127 imen pojavi dvakrat, trikrat ali štirikrat. Imena, ki se pojavijo manj kot petkrat v deležu prebivalcev, zajemajo majhen delež, le 2,9 odstotka prebivalcev,« je razložila Tina Žnidaršič z oddelka za demografske statistike in življenjsko raven Statističnega urada Republike Slovenije. Tako je po podatkih Statističnega urada dve tretjini Slovencev še vedno poimenovanih z enim izmed petdesetih najpogostejših imen, z enim od dvajsetih najpogostejših imen pa 28 odstotkov Slovencev.
Res pa je, da se število unikatnih imen vsako leto poveča – lani recimo za 713 imen, v zadnjih desetih letih pa za skoraj 10.000 imen. Statistični zavod kot vzrok navaja naraščanje priseljevanja tujih državljanov, ki tudi na svoje potomce prenašajo tuja imena, pa tudi naše prevzemanje tujih imen in njihovo slovenjenje.
Vsako desetletje ima svoja najljubša imena
Naj se za hip vrnemo k imenom sošolcev prvih razredov treh generacij. Opazimo, da se imena krajšajo, še posebno v zadnjih desetih letih.
»Moda kratkih imen se je začela v osemdesetih letih 20. stoletja med dekliškimi imeni, potem pa se je trend prenesel na fantovska imena,« opaža Tina Žnidaršič. Statistični podatki nam povedo, da so trenutno ženska imena povprečno za dve črki krajša kot pred 85 leti – tedaj so imela povprečno 6,5 črke, zdaj 4,5.
Moška imena so se skrajšala nekoliko manj, le za eno črko. Zato ni presenetljivo, da sta najkrajši imeni v Sloveniji ta hip ženski imeni Li in Lu. In še en statistični ocvirek: najdaljše ime v Sloveniji je žensko ime, ki ima 13 črk – Maksimilijana.
So se pa modna imena menjavala po desetletjih. V šestdesetih letih je bilo denimo zelo priljubljeno ime Irena. Statistični zavod navaja podatek, da je bila v tem obdobju rojena tretjina vseh Slovenk s tem imenom. In Irena ni bila nikoli več tako priljubljena.
Prvi resen preskok v poimenovanju novorojencev pa se je zgodil v sedemdesetih letih. Tedaj je Marija, ki je bila od povojnih let najpogostejše slovensko žensko ime, zdrsnila na 22. mesto glede na pogostost. Na prvo mesto se je med ženskimi imeni zavihtela Nataša, ki pa je že v naslednjem desetletju izginila iz deseterice najbolj priljubljenih. Menda je bila za priljubljenost imena Nataša kriva nadaljevanka Vojna in mir iz tistega časa. In ko smo že pri nadaljevankah: vsaj še dve sta vplivali na imena otrok. V letih 1990 do 2000 je bilo v Sloveniji 12 deklic poimenovanih Esmeralda, po junakinji južnoameriške telenovele, ki so jo tedaj predvajali na televiziji. V letih 2011 in 2016 pa je bilo v Sloveniji 10 deklic imenovanih Arya, po junakinji Igre prestolov.
Vrnimo se nazaj k modnim imenom po desetletjih. V sedemdesetih letih in kasneje ni bilo nič presenetljivega, če sta bili v razredu dve Mateji, Mojci ali Petri, ki so bila drugo, tretje in četrto najpogostejše ime. Med moškimi imeni pa je bilo v sedemdesetih letih strahovito priljubljeno ime Boštjan, saj je bilo tako poimenovano največ dečkov, rojenih v tem obdobju. Za njim pa so bili še Andrej, Robert, Marko in Aleš.
V osemdesetih letih so se že začela pojavljati kratka imena in deklice so najpogosteje dobile ime Maja, nato pa Nina, Mateja, Petra in Anja. Med dečki je bilo to desetletje Matejev, saj je bilo tako ime vsakemu 33. prebivalcu, rojenemu med leti 1981 in 1990. Za njim pa je bilo še eno biblijsko ime – Marko.
Desetletje kasneje, v prvem letu samostojnosti, je med dečki prevladovalo prav tako biblijsko ime Luka. V resnici je še vedno med najbolj priljubljenimi, saj je vsako leto okoli 3,3 odstotka novorojenih dečkov poimenovanih Luka. Tedaj sta na deško imensko sceno stopili tudi imeni Žan in Jan, ki sta zakoličili kratka poimenovanja tudi med dečki, tudi v najbolj priljubljeni dvoimenski različici Žan Luka. Kar se tiče deklic, so bile v zadnjem desetletju 20. stoletja zelo priljubljene Anje, Nine, Sare in Ane.
Od leta 2000 dalje pa so imena še krajša. Pred dvema letoma, torej v letu, za katero so še na voljo obdelani statistični podatki, je bilo najpogostejše deško ime Luka, nato pa Filip, Nik, Jan, Jakob, Leon ali Lan. Med deklicami so kraljevale Zale, ki so ji sledile Eva, Hana, Ema, Klara in Mia.
Med imeni, ki so izginila, pa so Vilko, Karol, Radoslav, pa tudi Hilda, Leopoldina in Božica. Zanimivo pa je, da je med imeni, ki se po letu 2000 ne pojavljajo več, veliko imen jugoslovanskih narodov, denimo Božena ali Radivoj.
Kako se sklanja Gaia?
Se pa od leta 2000 pojavlja veliko imen, ki se zapišejo s tujimi črkami. V začetku leta 2017 je bilo denimo v Sloveniji 293 imen, ki so se začela na Y, 192 se jih je začelo na X, 116 na W in 64 na Q. Med moškimi imeni je bilo tako najbolj priljubljeno ime Walter, med ženskimi Yuliya.
In s tem se postavi tudi vprašanje jezika. »V spletno Jezikovno svetovalnico Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU smo dobili kar nekaj vprašanj, ne le staršev, tudi učiteljev, šolskih delavcev, ki se soočajo s problemi rabe unikatnih poimenovanj,« je povedala Helena Dobrovoljc, raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Med vprašanji so bila denimo ta, kako se sklanja dvojno moško ime Neo Noel, ženska imena Abi, Rea, Gaia, moško ime Zei ali Anei.
»Unikatna imena so pogosto sestavljena iz nenavadnega glasovja oziroma zvez, tako da na pogled pogosto težko ugotovimo, katerega spola so na primer Fazile, Jing, Noa, Ute, Uzejr ali Vebi. Težave niso pogojene zgolj z eksotično, tudi izmišljeno podobo imena, temveč so pogosto odraz pravorečnih in pravopisnih nedorečenosti. Posebno problematična je skupina dvojnih imen, kjer danes srečujemo nenavadne kombinacije in zato tudi zadrege,« je dodala jezikoslovka.
Jezikovne težave rešujejo sproti: »Otroci se seveda srečujejo s tovrstnimi imeni v bližnjem stiku, vrtcu, šoli in tvorijo oblike po najbližji domači besedi. Zato je res najlažje, če imenu poiščemo znano vzporednico, na primer Noah sklanjamo kot Zola,« svetuje.
Prepovedana slovanska imena
Nova imena torej vplivajo na jezik. Kaj pa na narodovo substanco? Janez Keber, starosta slovenskega imenoslovja, je v razpravi Osebna imena kot dokazila slovenske identitete zapisal, da so »pri dokazovanju, potrjevanju oziroma odkrivanju identitete kateregakoli naroda med najpomembnejšimi in najbolj prvotnimi dokazili osebna oziroma lastna imena na sploh«. Torej, če bi bilo pri nas preveč Omarjev ali Johnov, bi to lahko ogrozilo temelj slovenstva, saj »imena vseh Slovencev in Slovenk predstavljajo tisto najosnovnejšo identiteto, kar smo Slovenci kot narod«.
Problem je tudi v tem, da so bila osebna imena skozi zgodovino podvržena najrazličnejšim, tudi političnim vplivom. Po tridentinskem koncilu v 16. stoletju so uvedli krščanska svetniška imena neslovanskega izvora. Tako so iz naših krajev izginili Vitislavi, Borani in Borini, Koclji, Maligoji in Dobrovlaste ter druga od okoli 200 staroslovanskih imen, ki jih listine opisujejo tudi na naših tleh. Cerkev je to izpeljala zelo perfidno – do tedaj so bili krsti novorojencev navadno dvakrat letno, za veliko noč in na binkošti, duhovniki pa se niso ukvarjali z izbiro imena. Potem pa so uvedli individualne krste, tako da so imeli duhovniki dovolj časa staršem svetovati, kakšno ime naj izberejo. Pri tem pa ni bilo veliko možnosti izbire, saj je veljala zapoved, da je novorojenec poimenovan po svetniku, ki je godoval na dan rojstva, vsa druga nesvetniška imena – vključno s staroslovanskimi imeni – pa so bila prepovedana.
»Čeprav ta navada ne velja več, je še vedno opazno, da je denimo največ Jožefov rojenih maja, ko ima ta svetnik god,« je pridala Tina Žnidaršič. Slovenska imena so se vrnila šele konec 19. stoletja, z narodnim preporodom. A tudi po drugi svetovni vojni je Cerkev še vedno preferirala imena svetnikov.
»Naša, skozi desetletja v Slovencih udomačena imena so za nas najlepša in zaeno tudi značilna. Do tega spoznanja so prišli zlasti slovenski izobraženci, ki dajejo svojim otrokom spet krepka stara imena: Peter, Miklavž, Majda, Meta, Špela, Janez, Marko, Vid itd. Če pa bi kdo le želel dati posebno ime, velja za katoličane tale zapoved: Želja svete Cerkve je, ne stroga zapoved, da starši dajejo otrokom imena svetnikov. Če pa starši izrecno žele dati drugo ime, naj se doda krščencu še ime kakega svetnika in se obe imeni zapišeta v krstno knjigo. Dolžnost katoličanov je, da se ravnajo po tej odredbi,« so leta 1947 zapisali v Koledar Družbe svetega Mohorja. A kot je ugotovil Janez Keber, »navodilo ni imelo kakega opaznega učinka, saj je praksa v dajanju imen v Sloveniji šla v naslednjih desetletjih svojo, dokaj svobodnejšo pot«.
Precej bolj svobodno kot v nekaterih drugih državah, saj pri nas denimo ni prepovedanih imen, kot so na primer na Islandiji, kjer imajo celo seznam dovoljenih imen, s katerega lahko starši izbirajo imena za novorojence. Na islandskih uradih dejansko zavrnejo skoraj polovico izbranih imen. Podoben seznam imata tudi Danska in Portugalska.
Pri nas o kakšnih takih seznamih ne razmišljajo. In tako se je na seznamu deških imen pojavil tudi Tito, ki je bil v času Jugoslavije bolj ali manj tabu. V letih 2011 do 2016 pa je bilo v Sloveniji rojenih 15 Titov, a nobenega Josipa, tako da nam kljub 78 ljudem s priimkom Broz še vedno manjka Josip Broz.
