Dramatični dogodki na energetskem trgu so letos močno vplivali na poslovanje elektroenergetskih družb v Evropi. A medtem ko bi slovenska energetska skupina brez polmilijardne državne injekcije shirala, je morala avstrijska le popraviti napoved pričakovanega dobička. Kaj so v HSE naredili narobe in kdo je za to odgovoren?
Vojna v Ukrajini, rekordna inflacija in pričakovan dvig obrestnih mer so vplivali na skokovito povišanje in nestanovitnost cen energentov, še zlasti plina. Dobavne verige so se spremenile, struktura porabe energije se je ob zmanjšanem dotoku ruskega plina spremenila. Cene električne energije so letos dosegle rekordne vrednosti. Vse to je močno vplivalo na poslovanje energetskih družb.
Enake razmere, drugačen izkupiček
»Verbund je premagal ta izziv brez negativnih učinkov, zahvaljujoč svojemu premišljenemu finančnemu načrtovanju, odlični kreditni sposobnosti in pravočasnemu povečanju kreditnih linij,« so sporočili iz največjega avstrijskega energetskega koncerna. Tudi njih sta hkrati prizadela še sušno poletje in slaba hidrologija. Hidroelektrarne skupine so letos do novembra ustvarile 15 odstotkov manj energije od povprečnega leta. Najslabše je bilo julija in avgusta, zato so morali v Verbundu dokupovati velike količine elektrike na trgu – elektrike, ki so jo prej mnogo ceneje vnaprej prodali. V zadnjem četrtletju tega leta so zato morali prilagoditi pričakovani dobiček za proračunsko leto 2022: po novem napovedujejo EBITDA med približno 2,8 in 3,2 milijarde evrov in dobiček med približno 1,5 in 1,8 milijarde evrov. Pred naravnimi nesrečami so pričakovali EBITDA med približno 3 in 3,5 milijarde evrov ter dobiček med 1,68 in 2 milijardama evrov.
Povsem drugače od avstrijske je zahtevne razmere prenesla glavna domača energetska skupina Holding Slovenske elektrarne.
V zadnjih dneh so iz skupine Holding Slovenske elektrarne (HSE) skupaj s Slovenskim državnim holdingom (SDH) javnosti sporočili, da brez polmilijardne državne dokapitalizacije ne bodo zmogli. V HSE so za likvidnostne težave izpostavili (deloma) enake vzroke kot Verbund: njihove hidroelektrarne so proizvedle za tretjino manj elektrike, kot so načrtovali. Tudi izkop lignita v Premogovniku Velenje je zaradi delovnih nesreč drastično nižji od načrtovanega, posledično je proizvodnja v TEŠ za petino nižja od načrtovane. Manjkajoči del elektrike so morali kupovati na trgu po izjemno visokih cenah. Zato so pridelali 460 milijonov evrov primanjkljaja, česar ni rešila niti deloma ugodna prodaja elektrike na trgu, ki je za 50 milijonov evrov presegla načrte. Mimogrede, HSE je v začetku lanskega leta na račun prejel tudi 130 milijonov evrov iz naslova sklenjene poravnave z General Electric, pravno naslednico Alstoma, zaradi nepravilnosti pri gradnji TEŠ 6. Kljub tej finančni okrepitvi je skupina danes tako zadolžena, da ji banke celo ob državnemu jamstvu za 800 milijonov evrov posojil niso želele izdati več kot za 186 milijonov evrov posojil. Brez polmilijardne državne dokapitalizacije družba, ki jo je minuli dve leti vodil Viktor Vračar, od novembra pa na položaju generalnega direktorja sedi Tomaž Štokelj, ne bi preživela.
Kaj so v HSE naredili narobe?
V čem se poslovanje slovenske energetske skupine razlikuje od poslovanja avstrijske, ki je ob soočenju z enakimi težavami napovedala le nekoliko nižji dobiček kot marca? »V ničemer,« odgovori nekdanji finančni in generalni direktor HSE Stojan Nikolić, ki mu je edinemu uspelo znižati izgubo TEŠ na 20 milijonov evrov, HSE pa je v njegovem obdobju posloval z dobičkom. »Na podlagi napovedi rezultatov energetskih družb po Evropi in svetu ugotovimo, da se večini proizvodnega portfelja stroškovna cena ni bistveno zvišala. Zato ob rasti cen električne energije in drugih energentov te družbe ustvarjajo izjemne dobičke,« spomni in doda, da je prav v tem tudi razlog za napovedi držav članic EU o izrednem obdavčenju teh energetskih dobičkov (tako imenovani windfall tax).
Družbe pod okriljem HSE lahko razdelimo na problematične in neproblematične: hidroelektrarne Dravskih elektrarn Maribor, Soških elektrarn Nova Gorica in sončne elektrarne ter trgovska dejavnost so neproblematične, načeloma visoko dobičkonosne dejavnosti – in tudi izgubo zadnjega leta bodo zlahka nadomestile v prihodnjih letih. Problematičen del skupine sta Premogovnik Velenje in Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ), izpostavljata tako Nikolić kot član sveta za razvoj pri Sazu in energetski strokovnjak Drago Babič.
Delovanje TEŠ je stabilno, če je tudi izkop premoga v Premogovniku Velenje stabilen. »Zato je ključna naloga vodstva HSE zagotavljati varen in stabilen odkop,« je jasen Nikolić. »Po mojih informacijah so se resne težave zaradi neustreznega vodenja v Premogovniku Velenje začele že jeseni lani in se zaradi forsiranja izkopov letos samo še stopnjevale do jesenskega kolapsa, ki se ob strokovnem upravljanju rudnika ne bi smel zgoditi,« je prepričan Nikolić.
TEŠ bi lahko letos, računa Nikolić, ob proizvodni ceni okoli 120 evrov na megavatno uro (vključno z emisijskimi kuponi) in povprečni ceni elektrike 350 evrov za megavatno uro ter proizvodnji 3000 megavatnih ur ustvaril 690 milijonov evrov denarnega toka (EBITDA). To pomeni, da bi bil TEŠ 6 lahko poplačan v dveh letih. »Tudi če so večino elektrike iz TEŠ prodali že lani, bi moral EBITDA TEŠ in premogovnika letos znašati vsaj 150 milijonov evrov. Namesto tega pa je vsa skupina v zadnjem letu pokurila vsaj za TEŠ 6 denarja,« ocenjuje sogovornik.
Prestrukturiranje skupine
Babič omeni še grehe iz preteklosti: neustrezno investicijsko zasnovo Premogovnika Velenje in TEŠ, ki je temeljila na precenjenih zalogah lignita in podcenjeni ceni izkopa ter na prevelikem in predragem TEŠ 6. Svoje so prispevale še izjemno nizke cene elektrike in visoke cene emisijskih kuponov od zagona TEŠ 6 do lani ter evropska komisija, ki je do lani spodbujala pospešen izhod iz premoga. Tako se je tudi Slovenija odločila, da TEŠ zapre do leta 2033. »Zato so se razmere v TEŠ in Premogovniku Velenje začele rušiti; bolj so se pripravljali na zaprtje kot na obratovanje,« je dejal Babič. Danes smo tako v situaciji, ko veleprodajne cene elektrike presegajo 400 evrov na megavatno uro, TEŠ pa več stoji, kot dela, HSE je pred stečajem. »Najslabše bi bilo spustiti HSE v stečaj, saj bi izgubili še Dravske elektrarne, ki so kronski dragulj slovenske energetike. Zato je na mestu dokapitalizacija,« vendarle sklene Babič, ki je prepričan, da bi bilo v prihodnje najbolje razdvojiti HSE ter problematični del reševati posebej, pod neposrednim nadzorom države, ločene hidroelektrarne pa s tem rešiti pred morebitno prisilno prodajo v primeru stečaja.
Delovanje hidroelektrarn je medtem res odvisno od zunanjih dejavnikov, ki pa so na krajši rok napovedljivi in obvladljivi, je prepričan Nikolić. »Zato je ključno obvladovanje prodaje. V mojem mandatu smo ločili prodajo elektrike iz termoelektrarne, kjer je proizvodnja stabilna, in se je električna energija prodajala v povprečju vsaj eno leto vnaprej, in proizvodnjo hidroelektrarn, kjer smo ravno zaradi volatilnosti proizvodnje sprejeli pravilo, da ne prodajamo več kot polovice predvidene proizvodnje za določen mesec, dokler hidrologije ne moremo natančno oceniti. Po mojih informacijah zdaj tega ne upoštevajo več,« pojasnjuje Nikolić.
»Poslovanje HSE ni odvisno le od zunanjih dejavnikov, ampak predvsem od delovanja vodstva. Sicer res ne vem, zakaj so po mojem odhodu v vseh družbah skupine vzpostavili veččlanske uprave in nadzorne svete. Glede na rezultate lahko domnevam, da so te spremembe privedle do neustreznega upravljanja ključnih delov skupine HSE. Sočasno me tudi čudi odsotnost kakršnega koli upravljanja tveganj, tako pri proizvodnji kot prodaji električne energije, za kar je odgovorno vodstvo HSE,« je kritičen Nikolić. Ob tem se sprašuje, »kaj je šlo narobe, da HSE potrebuje dokapitalizacijo, če lahko ob zmerni proizvodnji elektrike, ki znaša okrog 6 teravatnih ur, in današnji ceni električne energije za leto 2023, to je okoli 400 evrov na megavatno uro, v prihodnjem letu ustvari 1,8 milijarde evrov denarnega toka«.
