Minister za zdravje Samo Fakin je pred dnevi dejal, da bomo imeli letos v glavnem debato o dvigu prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje, hkrati pa, tako ga je vsaj povzela Televizija Slovenija, da si ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) za zdaj ne moremo privoščiti. To izjavo so mnogi razumeli kot napoved, da bi lahko državljani za zdravstvo kmalu plačevali več, zato je razumljivo povzročila kar nekaj razburjenja.
Sindikalisti, upokojenci in tudi nekatere koalicijske stranke so začudeni, saj so pričakovali, da bo dopolnilno zavarovanje ukinjeno v najkrajšem možnem času. Predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije Janez Sušnik je Fakina zaradi tega že prosil za sestanek. Pozorne so postale tudi opozicijske politične stranke, ki se čudijo nad napovedmi dviga prispevkov za obvezno zavarovanje. »Dokler ni optimalno urejeno vodenje bolnišnic, dokler sam minister pravi, da iz bolnišnic odteka denar, dokler ni znižanja cen materialov,« je v oddaji Odmevi na TV Slovenija naštevala poslanka SDS Jelka Godec, »skratka, dokler ni reda v zdravstvu, dvigu prispevne stopnje nasprotujemo.«
Več za obvezno samo, če bo ukinjeno dopolnilno
Na ministrstvu za zdravje so nam pojasnili, da so bile ministrove izjave razumljene narobe. Zahvaljujoč gospodarski rasti se zvišujejo plače in zmanjšuje brezposelnost, zato je denarja v zdravstveni blagajni letos toliko, kot ga ni bilo še nikoli. O dvigu prispevne stopnje za obvezno zavarovanje na ministrstvu razmišljajo samo kot eni od možnosti, da se nadomesti denar, ki ga zdaj zdravstvo dobi prek dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To bo ukinjeno, zagotavljajo na ministrstvu, in prav zato je potrebna razprava o povečanju prispevkov za obvezno zavarovanje.
Vsem, ki zagovarjajo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je jasno, da ukinitev sama ne bi bila dovolj. Če bi izgubil skoraj pol milijarde evrov na leto, bi moral zdravstveni sistem bistveno znižati standard storitev, ki jih ponuja zavarovancem. Ljudje bi se morali dodatno zavarovati na kakšen drug način ali pa plačevati visoke račune ob obisku zdravnika. Prav zato Fakin poudarja, da je ključen dogovor o tem, od kod bo prišel denar, s katerimi bomo nadomestili tistega, ki zdaj prihaja prek dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
V koalicijski pogodbi piše, da se bodo ob ukinitvi dopolnilnega zavarovanja povišale premije obveznega zdravstvenega zavarovanja, in to tako, da bodo pacienti obdržali enako raven pravic. Iz ministrovih izjav je razumeti, da bo to prva možnost, o kateri želi slišati mnenja, vendar je hkrati napovedal, da bodo izhajali iz zakonskega predloga, ki ga je pripravila njegova predhodnica Milojka Kolar Celarc in je bil februarja lani usklajen s sindikati ter zvezo društev upokojencev. Za dogovor z ministrstvom za finance je zmanjkalo časa, saj je predsednik vlade Miro Cerar marca lani odstopil.
Milojka Kolar Celarc je sprva res razmišljala o tem, da bi dopolnilno zavarovanje nadomestila s progresivnim povečanjem obveznega zavarovanja. Ta rešitev je najenostavnejša, saj bi pomenila samo, da bi zasebne zavarovalnice nehale pobirati in nakazovati denar, zavod za zdravstveno zavarovanje pa bi ga pobiral in nakazoval nekaj več. Vendar bi to s seboj prineslo veliko neželenih posledic, na primer za prihodke iz dohodnine, predvsem pa bi bilo financiranje zdravstva še bolj občutljivo za krize. Če bi se še večji del zdravstvenega denarja zbral iz prispevkov iz plač, bi bil izpad prihodkov zdravstvene blagajne ob povečani brezposelnosti še večji. Dopolnilno zavarovanje zdaj plačujemo vsi enako ne glede na to, ali smo zaposleni ali ne.
Zato se je prejšnja ministrica odločila, da bi denar, ki gre zdaj prek dopolnilnega zavarovanja, še vedno plačevali iz neto prihodkov oziroma iz žepa. Spremenilo pa bi se to, da ne bi več plačevali vsi enako, ampak revnejši manj kot bogatejši, in da zasebne zavarovalnice pri tem ne bi bile več udeležene. Denar bi zbiral zavod za zdravstveno zavarovanje, plačevali pa bi mu prek položnic, ki bi jih prejeli na dom. Zneski niso bili dorečeni, saj je ministrstvo za finance želelo manjše razlike med premijami revnih in bogatih kot ministrstvo za zdravje.
Zakaj bi čakali?
Mnogim, ki zagovarjajo ukinitev dopolnilnega zavarovanja, se zastavljajo enaka vprašanja: zakaj Fakin napoveduje, da se bomo letos v glavnem pogovarjali o dvigu prispevne stopnje za obvezno zavarovanje, če pa je njegovo izhodišče zakon, v katerem se ohranja enaka prispevna stopnja, namesto dopolnilnega zavarovanja pa uvaja plačevanje položnic zavodu za zdravstveno zavarovanje? Hkrati si postavljajo tudi vprašanje, zakaj potrebujemo široko razpravo, če se je glede rešitve prejšnje ministrice že poenotilo toliko deležnikov.
Milojka Kolar Celarc res ni dobila privolitve ministrstva za finance ter predstavnikov delodajalcev, ki v pogajanjih sploh niso hoteli sodelovati. Iz obrtne zbornice so ji že februarja 2017 sporočili, da njenega predloga ne morejo obravnavati, ker je nejasen. »V njem ni konkretnih izračunov učinkov za gospodarstvo in za posameznika ter podrobnejših obrazložitev posameznih členov,« so pojasnili.
Delodajalska združenja nam niso poslala svojih stališč do zadnjega predloga prejšnje ministrice in do napovedi sedanjega ministra. Iz njihovih preteklih pojasnil izhaja, da so najbolj zadržani do povečevanja bruto stroškov podjetij oziroma zmanjševanja neto plač. Torej bi se bili najverjetneje prej pripravljeni pogovarjati o predlogu Milojke Kolar Celarc kot o prenosu premije dopolnilnega zavarovanja v obvezno zavarovanje.
Prav zato je začudenje nad Fakinovimi izjavami še večje med tistimi, ki menijo, da bi bilo najbolje, če se dopolnilno zavarovanje čim prej ukine. »Če reforma zdravstvenega zavarovanja ne bo sprejeta v prvih dveh letih, tudi pozneje ne bo,« pravi Janez Sušnik. »Do volitev je še daleč in gospodarstvo še vedno hitro raste. Pozneje bo takšne politične odločitve težje sprejemati.«
Najpomembnejša je politična odločitev, ta pa je že bila sprejeta, pravi Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister, ki je bil v prejšnjem mandatu svetovalec Milojke Kolar Celarc. »Način, kako se bodo sredstva dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nadomestila s solidarno dajatvijo, pa mora biti takšen, da bo omogočal hitro uresničitev te odločitve.« Keber sicer ne zavrača pogovorov z delodajalci, vendar opozarja, da morajo temeljiti na pravih številkah. »Če delodajalci predlagajo drugačen sistem financiranja, morajo prikazati dobre in slabe plati svojega predloga, mednarodno primerjavo in vpliv na univerzalno dostopnost do zdravstvenih storitev. Dokazati bi morali svoje trditve, da bo z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja in njegovim prenosom v prispevek delojemalcev narasla obremenitev plač, kar ne drži, saj ta denar delojemalci že danes plačujejo v obliki premij, po prenosu pa bo več kot tri četrtine ljudi plačevalo manj in se bo njihova kupna moč povečala, kar bo dobro za gospodarstvo,« pravi.
