»A je tisto granata?« sem nedolžno vprašal učiteljico Adrijano, ki je bila zaradi nepredvidljivega obnašanja do mene strogo razpoložena tudi v bolj normalnih situacijah. Z roko sem otipal, koliko je velika.
»A si prav moral?« me je obtožujoče potegnila nazaj, kot da sem česa kriv. Tudi sam sem se takoj počuti krivega. Odkar sem shodil, so mi zabičevali, da se rjavih kosov kovine okroglih oblik, ki tičijo v grmih, ne sme dotikati. Tudi videti jih nisi smel. Že pogled nanje je bil smrtonosen. Pokazati nanje v grmu v bližini šole je bilo katastrofalno. Odrasli so vedeli, da so nekaj naredili hudo narobe, in so krivdo valili na otroke.
V Soški dolini je bila to sicer stara in častitljiva tradicija. Šel si v hrib, da bi našel bombo. Pot je bila dejanje prehoda iz obdobja otroštva, ko še nisi vedel, kaj delaš, v obdobje, ko si vedel, kaj delaš, in si tudi dobro vedel, da delaš narobe. Da se tega res ne sme delati. Tu pa tam si slišal, da so znanca iz sosednje šole pokopali, ker je naletel na neeksplodirano granato in se mu je zdelo, da ji bo lahko odvil detonator, zato jo je nesel v dolino. Ker s seboj ni imel klešč ali kakšnega drugega orodja, se je detonatorja lotil kar s kamnom. Nekateri znanci so bili slepi in so imeli moder obraz od smodnika. Ali pa so imeli samo eno roko. Zanje je bil v veljavi tudi ustrezno birokratski strokovni izraz. Invalidi po vojnem materialu.
»Našel je bombo,« je bilo edino pojasnilo, ki ga je bilo mogoče slišati, skupaj s strogim pogledom, ki je govoril, da naj ti kaj takega ne pade na pamet. Pa vendar si jo šel iskat.
Najti bombo je bil nujen trenutek odraščanja, ko si se prvič znašel pred usodnimi odločitvami o življenju in smrti. Uradno je bil interes komercialen. Neeksplodirane topovske granate so imele na spodnjem robu obroček iz bakra, ki je veljal za dragocenega. Pripovedovali so se celi romani o ljudeh, ki so obogateli, ker so znali snemati obročke in jih prodajati. Vendar želja po hitrem bogatenju ni bila tisto, kar je zares gnalo mularijo, da je skakala z enega hriba na drugega in brskala med kamenjem. Zares privlačen je bil srhljiv občutek, da si se končno približal resničnemu življenju, kjer so dejanja tvegana in kjer se na koncu vedno za las umakneš pred smrtno nevarnostjo.
Tam so zgodbe starih ljudi postale resnične
»Da ne boste stikali po kavernah,« so starejši žugali otrokom, ko so jih videli, kako odločno marširajo v hribe, kjer je bila med prvo svetovno vojno soška fronta. Seveda smo vsi stikali po kavernah. Fronta je bila vertikalna. Vojske na Krnu niso kopale rovov, ampak so v gore vrtale globoke hodnike, ki so zavili levo ali desno in varovali vojake pred direktnim topovskim ognjem. Od Škabrijela in Svete gore nad Novo Gorico do Predela in globoko v hribe, od koder se je videl Triglav, so bile gore preluknjane. Kaverne so bile tako pogoste kot obcestni kamni. Na stotine ljudi jih je pregledalo že leta 1918, ko se je vojna končala. Z vozovi in tovornjaki so odvažali železje, ki so ga vojske pustile za seboj. Odnesli so vse. S trdnjav so sneli topove in tudi v beton vpete jeklene obroče, na katerih so se topovi vrteli. Vse je končalo kot staro železo v italijanskih železarnah.
Odnesli so žičnice, ki so jih maršbataljoni zgradili zato, da so na vrhove gora vozile municijo in hrano. Cevi za stisnjen zrak, s katerim so visoko zgoraj vrtali hodnike v kamen. Zaboje s topovskimi granatami, podstavke za strojnice, lafete, odvržene puške in štedilnike. Vse so stopili kot staro železo. Desetletja so s hribov odvažali, kar je ostalo od vojne, pa si kljub temu na vsakem koraku kaj našel.
Tam so zgodbe starih ljudi postale resnične.
»Moj brat Ivan je padel v Galiciji,« je tu pa tam povedala nona Angela, ki se je spomnila, da ji je dal en centezim, ko mu je očistila vojaške škornje. Kaj bi lahko pomenilo to, da je nekdo leta 1914 padel v Galiciji? Kam je padel? Zgodba je bila preprosta. S svojim polkom, v katerem so bili fantje iz Trsta, Gorice, Gradiške in Brd, je Ivan šel v Ukrajino in se tam boril en cel dan. Ko so vojaki na zadnji postaji stopili z vlaka in šli proti položajem, je ruska artilerija začela ofenzivo in prvi dan vojne je bil likvidiran cel polk. Vojna je bila hkrati blizu in popolnoma nerazumljiva.
Nonin brat je bil ubit kot vojak avstro-ogrske vojske nekje daleč na meji z Rusijo. Njen sin Edi je bil dvajset let kasneje ubit kot mornar na italijanski križarki Alberto da Giussano. Skupaj z ladjo Alberico da Barbiano sta bili najhitrejši veliki ladji italijanske mornarice. Leta 1942 je Rommel zaradi britanskega monopola v Sredozemlju ostal brez goriva. Britanci so z letali z Malte in ladijskimi patruljami z Gibraltarja uspešno potapljale konvoje, ki so iz Italije vozili opremo in gorivo v Tripoli in Bengazi. Rommlu je zmanjkalo goriva za tanke, brez goriva pa tudi spodobnega umika ni mogel organizirati. Italijani so na obe križarki naložili gorivo. Sodi so bili v podpalubju in visoko naloženi na palubah. Načrt je bil tak, da bosta hitri križarki ponoči smuknili v Tripoli in Rommlu omogočili, da nadaljuje vojno. Britanski rušilci so ju prestregli pred Tobrukom in potopili. Zaradi izlitega goriva se je zdelo, da se je morje vžgalo.
Vojna je bila velika reč. In bila je zelo blizu. Galicija in Tobruk sta bili lisi na zemljevidih, ki jih je človek šel pogledat mnogo let kasneje. Ampak vojna je bila blizu in tako zelo velika, da so bili še petdeset let po koncu prve svetovne vojne hribi polni njenega železja. Otroci v Soški dolini smo se igrali partizane in Nemce z bajoneti, ki smo jih našli za hišo. Zelo cenjena pištola je bil mauser. Šaržer je bil navpično montiran pred sprožilcem. Lesen ročaj je bil običajno že preperel in mehanizem zarjavel, vendar je bila to resnična pištola, ki jo je oficir še leta 1918 nosil za pasom. Luger je bil boljše in modernejše orožje, vendar se po spektakularnosti ni mogel primerjati z mauserjem. Z nekaj sreče si s hriba privlekel puško, ki je še vedno imela leseno kopito, čeprav so bile zelo redke. Tu pa tam je sprožilni mehanizem na kateri še kolikor toliko deloval. Končala je privezana za drevo s patronom v cevi in vrvico, privezano na sprožilec. Ker je bila cev zarjavela, je lepo eksplodirala in razcefrala lubje. Strelivo pa se je za hec nosilo po žepih. Kroglo si lahko odstranil in drobne cilindre smodnika vrgel na ploščo štedilnika, da so prskali in strašili starejše. Klofuta, ki je priletela iz niča, je udarila močneje kot vse železje, ki so si ga izmislili v svetovnih vojnah. Ljudje, ki so vojno videli od blizu, je zares niso marali in jih je bilo groza bližine orožja. Z veliko sumničavosti so gledali tudi na vaze iz tulcev topovskih granat, ki so jih rokodelci umetelno predelali v okrasne predmete. »Kaj pa veš, koga je ubila.«
Priljubljene italijanske čelade in greznice
Za to, da si se dobro oborožil, ni bilo treba po mulatjerah lesti na Krn. Ko so gradili Novo Gorico, so buldožerji pri današnji avtobusni postaji iz ilovnate zemlje dvigovali krste, ker je bilo tam staro goriško pokopališče še izpred prve svetovne vojne. Celotno mesto, vključno s Travnikom, Gradom in katedralo, pa je bilo del fronte, ki je šla do Doberdoba. Pri kopanju temeljev so se na naši strani meje našle zarjavele puške, municija in granate. Te neme priče so v zemlji desetletja čakale na to, da povedo, kako je imel nekdo na začetku stoletja tam, kjer zdaj teče Kidričeva cesta, smolo in je obležal na svoji puški, dokler ni v obdobju izgradnje socializma, ko se je končala že neka druga svetovna vojna, nanj naletel rovokopač.
Orožje, ki še danes leži po dolini, je še vedno privlačno kot strela. Od Nove Gorice do Drežnice so posejani hišni muzeji, v katerih so kot eksponati razstavljeni kosi, ki so včasih otrokom služili kot igrače. Svoje vitrine so našli menažke, verižice in obeski, ki so jih vojaki nosili za srečo, drobni uporabni predmeti, ki so jih na položajih izdelovali iz konzerv, daljnogledi, odlikovanja in kozmetični pribor v kovinskih škatlah.
Ko smo se otroci vračali z nabiralniških pohodov, smo skrbno skrivali italijanske in nemške čelade. Še posebej italijanske so bile potrebne zaščite. Če so kmetje videli, da kdo s seboj vleče čelado italijanske vojske iz druge svetovne vojne, so mu jo takoj vzeli. Na enem koncu so vanjo naredili dve luknji in jo z žeblji pribili na dolgo palico. Ko je prišel čas za čiščenje greznic, so nekdanje vojaške čelade zaživele svoje drugo življenje. V vsej Soški dolini nisem nikoli videl nikogar, ki bi za čiščenje greznic tja do osemdesetih let uporabljal kaj drugega kot italijansko čelado. Tu pa tam tudi nemško, ki je imela zaradi ščitnika vratu boljši nastavek. Vendar so bile italijanske čelade veliko bolj priljubljene. To je bila edina uporabna vrednost vsega vojaškega železja.
Zdravko Duša, ki je odraščal v zgornjem koncu doline, je ob neki priložnosti, ko so ljudje navdušeno govorili o sodelovanju v vojni v Afganistanu, opozoril, kako se te zgodbe končajo. »Seveda bi bilo treba obrniti optiko in poveljnik vsake od vpletenih strani bi moral na začetku povedati: toliko in toliko od vas lahko računa na to, da vas bodo čez nekaj deset let izkopavali z bagri. Zdaj pa izbirajte: če vam je to prav, ostanite, sicer pa raje pojdite domov.«
Topovi bodo končali v muzejih, čelade pa pribite na kol kot opomin, da boš drago plačal, tudi če zmagaš. Če boš izgubil, pa bo zares drago.
