Po končanem študiju v ZDA in Veliki Britaniji je bil zaposlen na transportnem raziskovalnem inštitutu v Londonu, največjem transportnem inštitutu v Evropi, Transport Reasearch Laboratory. Po vrnitvi domov je leta 2008 prevzel vodenje Centra za obnovljive vire energije in varstvo okolja Pivka. Pozneje je bil zaposlen v službi vlade za podnebne spremembe, kratek čas tudi na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. Za tem je kot pomočnik predsednika uprave Hotelov Bernardin skrbel za prihranke energije za 42 hotelov verige Life Class.
Na ministrski stolček je sedel glasno, ni skrival svoje ambicioznosti, in na začetku mandata odprl serijo front z vplivnimi igralci, med katerimi je kot nekdanji košarkar znal suvereno manevrirati. »To so mi dale izkušnje iz tujine. Tam mladost ni tabu, takoj po nastopu dela te vržejo v velike projekte. S prakso se učimo,« je razmišljal pred časom.
Pa vendar so ga kot ministra presenetile afere, za katere se je zdelo, da so že pozabljene. Tako se v zadnjem mesecu ukvarja predvsem z grehi iz preteklosti in z urejanjem področij, ki so jih njegovi predhodniki zanemarili. Na pogovor je prihitel s seje vlade, na kateri so zavrnili spremembe zakona o Magni.
Zakaj ste zavrnili spremembe lex Magna?To se mi zdi edino prav. Najti moramo sistemsko zakonsko ureditev, ki bo enaka za vse investitorje in za vse državljane. V tem trenutku kot okoljski minister predvsem skrbim za to, da bo Magna izvajala tiste ukrepe, ki so predvideni v njenem okoljevarstvenem soglasju in okoljevarstvenem dovoljenju. To velja tudi za druge tovarne.
Toda s temi spremembami zakona je bila zadovoljna tudi okoljevarstvena organizacija Rovo. Zakaj okoljski minister ni?Že na sestanku s predstavniki društva Rovo se je izkazalo, da je ta del okoljske zakonodaje nedosleden in nepopoln. V Sloveniji je 21 velikih podjetij, denimo Pivovarna Union, Krka, Talum in druga, ki so dobila dovoljenja na podoben način kot Magna. To ni bilo protizakonito, ker je zakon napisan tako, da so take rešitve dopustne. Člen 69 določa, da se na okoljevarstvenih območjih ne sme graditi nič, hkrati pa isti zakon v 74. členu pravi, da na podlagi vodovarstvene uredbe veljajo izjeme. To je anomalija, ki jo mora država popravit. Letos bom odprl zakon o vodah in ga spremenil na tak način, da bo vsak investitor točno vedel, kaj sme in česa ne, kje lahko gradi in kje ne. Ne bo več pravnih sivih lis.
Toda odločitev na vladi, taka ali drugačna, za Magno ne bi spremenila ničesar. To so bile mrtve črke na papirju.Drži, odločitev vlade ne spremeni ničesar. Predstavniki društva Rovo so že na sestanku povedali, da želijo zgolj to, da gre ta proces na vlado, in da se ne bodo pritožili, ne glede na to, kakšna bo odločitev. Te spremembe so bile zadnji joker v rokavu ministra Počivalška.
Je ta odločitev o sistemskih spremembah tudi posledica vašega sestanka s predstavniki Magne? Že v sredini oktobra so bili pri vas, ker je občina Hoče izvedla novo študijo vodnih virov, ki kaže, da so se tokovi podtalnice toliko spremenili, da bi bilo treba spremeniti uredbo o vodovarstvenih območjih. Opozarjali so tudi na vse možne razlage 69. člena zakona o vodah, ki bi lahko postavil pod vprašaj njihovo okoljevarstveno dovoljenje, pa tudi dovoljenja 21 drugih družb.Ne, odpiranje zakona o vodah sem napovedal že na ministrskem zaslišanju.
So zakoni v naši državi bolj prijazni do investitorjev in je okolje tisto, ki potegne kratko?V Sloveniji je bilo vse od ministra Pavleta Gantarja okoljsko ministrstvo politično, kadrovsko in finančno zanemarjeno. Pač nujen nebodigratreba in tak odnos je prevzela tudi družba. Dovoljeno je bilo vse, kar ni bilo izrecno prepovedano. Okolje je tako potegnilo kratko. Tega v zgolj petih mesecih delovanja ni mogoče spremeniti, še zlasti če vemo, da smo se od nastopa funkcije do danes ukvarjali bolj ko ne s smetmi. Okoljsko zakonodajo je treba spremeniti tako, da bosta na prvem mestu varstvo okolja in zdravje ljudi, ter ob tem ne pozabiti na sočasen razvoj tudi gospodarstva, vendar ne samo njega.
V zadnjem času ste na tnalu predvsem zaradi stvari, ki z vašim področjem niso več povezane. Recimo v primeru makete. Seveda boste morali, če ste bili odgovorni za napake, zanje odgovarjati. Vi odgovornost za nepravilnosti zavračate, pa vendar, kje v tej zgodbi vidite vaš del odgovornosti?Potem, ko smo na drugi tir čakali desetletja, smo ga v zgolj nekaj letih prerinili z mrtve točke. Vloženega je bilo veliko dela, pogajali smo se s šestimi državami, z Evropsko investicijsko banko, z evropsko komisijo. Ni bilo lahko in treba je bilo sprejeti veliko odločitev. Absurdno se mi zdi, da smo tisti, ki sprejemamo odločitve, potem krivi za vse. Tisti, ki v pisarni čaka, da bo ura pet popoldan, pa na položaju dočaka penzijo. Imam čisto vest, na funkciji državnega sekretarja sem odgovorno delal, k odgovornosti spadajo tudi jasne usmeritve…
… če se s tem ne vmešavate v potek razpisov.In v same odločitve, se strinjam. Čas bo pokazal, da se nisem.
V teh dneh smo bili novinarji ponovno opozorjeni, da naj bi se kot državni sekretar vmešavali tudi v razpis za svetovalca za razvoj Aerodroma Maribor. Za ta projekt ste bili odgovorni, drži?V času, ko sem bil državni sekretar, je ministrstvo za infrastrukturo dalo pobudo za državni prostorski načrt za razvoj mariborskega letališča. Takrat so naše službe sestavile različne razpise za strokovne podlage in na neki točki so ugotovili, da tisto, kar bi bilo naročeno, ne bi bilo ustrezno in koristno. Zato so skupaj z ministrstvom za finance ponovno pogledali projektno nalogo in ponovili razpis.
Nazadnje je bil izbran dražji izvajalec, in ne najcenejši.Teh informacij nimam.
Komu ste se zamerili, da nekaj let kasneje prihajajo na dan denimo elektronska sporočila z vašo komunikacijo o maketi, anonimke o odločitvah, ki ste jih sprejemali na prejšnji funkciji?Mislim, da je odgovor v okoljskih temah, s katerimi se zdaj ukvarjam. Stanje na našem ministrstvu, kakršno je bilo takrat, ko sem nastopil funkcijo ministra, je ustrezalo vsem. Predvsem pa kapitalu. V sistemu ravnanja z odpadki se vsako leto obrne 100 milijonov evrov. Po novi zakonodaji, ki jo pripravljamo, bodo morala vsa podjetja redno poročati, koliko odpadkov dajo na trg. Vse, kar bodo dali na trg, bodo morali plačati. Javno sem tudi povedal, da sem proti projektom, kot so Petišovci. Take stvari kapitalu niso všeč. Po meni bo padalo cel mandat.
Mimogrede, poskusi nedovoljenega vplivanja so z mesta direktorja Agencije za okolje odnesli Joška Kneza. Toda hidravlično vrtanje v Petišovcih še ni ad acta?Ne, dva postopka še tečeta na Agenciji za okolje, ampak ju ne morem komentirati.
Prej ste omenili kapital; govorite o teh petih družbah, ki obvladujejo področje ravnanja z odpadki?Med drugim. To je zgolj en primer. Prejšnji teden sem na posvetu v državnem zboru povedal, da je ena izmed idej ena družba za ravnanje z odpadno embalažo. To bi rad z deležniki šele predebatiral in nihče ne bi smel po tem enem posvetu zaključiti, da se sam zavzemam za določeno rešitev. Sam moram predvsem zagotoviti, da bo sistem ravnanja z odpadki učinkovit in da bo to javni sistem za vsakega državljana. Kljub temu so že na posvetu nekateri komentirali, da so proti eni družbi in da bodo v svojem nasprotovanju šli do konca.
Kdo od teh družb, deležnikov?Ključna ideja novega zakona je obveznost plačevanja za vsa podjetja, ki dajejo na trg embalažo, in poročanje štirikrat letno, kar pomeni, da bom jaz kot minister v vsakem trenutku vedel, koliko embalaže je na trgu. Iz petih družb bo nastala ena družba, iz petih direktorjev eden, iz petih zaslužkov eden… to nekaterim ni všeč.
Kam v to zgodbo o zamerah pri urejanju smeti pade ministrica Alenka Bratušek?Med nama se želi ustvariti neki umeten konflikt…
... ona je v zvezi z maketo zelo jasno pokazala na vas.To so njene besede. Sam lahko le rečem, da na dnevni bazi, na presečnih projektih obeh ministrstev, sodelujeva dobro in tak odnos želim ohraniti. Nenazadnje sem podprl njen predlog investicijskega programa za projekt drugi tir.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi odstopili zaradi afere z maketo?Izgubiti bi moral zaupanje predsednika vlade, saj njegovo mnenje zelo spoštujem.
Z ureditvijo področja odpadkov ste marsikomu stopili na prste, pravite. Največja težava sistema je sicer nepreglednost; ne vemo, koliko odpadkov je na trgu, za koliko od teh je pobrana embalažnina in kje ti odpadki, ki so zaželena surovina, končajo. Kako boste naredili red? Ali zagotovo vemo, da je trg velik 100 milijonov evrov, da ni večji?Ne, pri odpadkih ničesar ne vemo zagotovo. To je ta absurd, ki je Slovenijo konec prejšnjega leta pripeljal do roba ekološke katastrofe. Zato moramo uvesti ukrepe poročanja, razširjanja obveznosti na vse družbe, ki dajejo embalažo na trg, in tako bomo končno dobili podatek, koliko te embalaže je sploh na trgu in koliko denarja gre za to. Mislim, da prav ta obveznost marsikomu ne ustreza.
Iz sistema bo izšla ena družba. Bo zasebna ali državna?Moja ideja je, da država poskrbi za pravično ceno, ta pa mora biti fleksibilna zaradi letne rasti cen nekaterih dobrin, denimo goriva. Lahko vam opišem zgovoren primer: ko smo lani začeli razmišljati o interventnem zakonu, smo sprožili neformalno povpraševanje in prejeli ponudbe, ki so se gibale med 120 in 130 evri na tono odvoza odpadkov. Ko smo nato javno povedali, da bomo embalažni kaos rešili z interventnim zakonom in da bomo hkrati zagotovili dodaten denar za to, smo slaba dva tedna kasneje prejeli formalne ponudbe za 200 evrov na tono. To so te anomalije, s katerimi se mora ministrstvo začeti ukvarjati. Sistem ravnanja z odpadki sestavljajo komunale, družbe za ravnanje z odpadki, regijski centri… Vse to moramo zapakirati v neko smiselno celoto.
Zakon odpira tudi možnost sežigalnice. Zakaj se je nenadoma pojavila ta ideja?Ta ideja se je pojavila že pred nekaj leti, ampak zaradi njene družbene nesprejemljivosti nihče ni šel dlje od naročanja študij. Prvi korak je v tem, da damo na police proizvode z bolj okoljsko prijazno embalažo, tisto, kar lahko recikliramo, pa ponovno uporabimo. Toda nekaj odpadka bo kljub recikliranju ostalo in to vprašanje moramo začeti reševati.
Kaj recimo? Evropska navodila so jasna; od tetrapaka moramo reciklirati plastiko, zamašek in aluminij, ostalo naj ne bi nič. Vse je torej treba reciklirati, če tega ne skurimo.V teoriji res, praksa je drugačna. V Sloveniji imamo polna usta krožnega gospodarstva, popolnoma drugo vprašanje pa je, koliko podjetij se dejansko s tem ukvarja. Zato smo šli v pregled stanja. Izkazalo se je, da imamo 50 podjetij, nekaj občin in nekaj združenj, ki krožno gospodarstvo živijo. V praksi nikoli ne bomo mogli reciklirati vsega. Navsezadnje tudi vsi regijski centri za ravnanje z odpadki niso enaki. Nekateri imajo samo suho in mokro frakcijo, drugje imajo več opreme… Gledano s tega vidika ni realno pričakovati, da bomo vse reciklirali. Toda zakon ne bo določil, ali sežigalnica bo ali ne, vpeljal bo zgolj varovalke v zvezi s tem, kako bi potekal proces v primeru termične obdelave odpadkov, določil bo, kaj konkretno je dovoljeno sežigati, kako to spremljati in kako zagotoviti neprofitnost; ves prihodek, ki presega stroške za plače, mora iti nazaj v postrojenje, da bomo imeli najboljšo tehnologijo. Mislim tudi, da bi morali to izvajati v katerem od obstoječih objektov.
Teh objektov je v Sloveniji zelo malo; toplarni v Mariboru in Celju, Te-Tol Ljubljana, pa tudi TEŠ6. Je to način, kako z razširitvijo proizvodnih zmožnosti TEŠ6 narediti rentabilen?Najprej se moramo odločiti, kaj in kako s spornimi ugotovitvami v poročilu preiskovalne komisije o tem projektu, potem pa bo čas za strokoven razmislek, za kaj bi se objekt še lahko uporabil.
Bo TEŠ6 obratoval do konca svoje življenjske dobe leta 2054?Če hočemo doseči ambiciozne cilje do leta 2050, se moramo v vladi hitro začeti pogovarjati o tem, kakšna bo naša strategija glede kurjenja premoga. Porajajo se ideje o uvozu premoga iz tujine, zato me zanima predvsem to, kaj je s tistimi zadostnimi količinami v Velenju, ki so jih opevali ob nastajanju investicije. To bo še zanimivo.
Kar se sežigalnice tiče, menim, da je od obstoječih objektov najbolj realna toplarna v Celju, ker tam že poteka termična obdelava lahke frakcije. Tako bi ji lahko zgolj povečali kapaciteto s 30.000 na 40.000 ton mesečno. Ni pa to nujno. Ničesar nočem napovedati, ker nočem v lokalnem okolju vzbuditi slabe volje, saj zadeve še niso tako daleč. Dobro se zavedam tudi vprašanja družbene sprejemljivosti in z glavo skozi zid ne bom šel. Če ne bo politične in širše podpore, sam kot minister tega ne morem speljati.
S premierjem Marjanom Šarcem ste že govorili o tej ideji?Ne. Predsedniku vlade jo bom predstavil, ko se bom pogovoril z drugimi deležniki in ko bom videl, kako razmišljajo.
Imate že kakšne študije o tem, ali je lastna sežigalnica rentabilna, ali pa bi bilo ceneje odpadke odvažati denimo kam na sever?Z odvozom nevarnih odpadkov, zdravil in podobnega letno izgubimo skoraj 100 milijonov evrov. Vemo tudi to, da se trgi zapirajo, denimo Azija, tudi na Dunaju so vse štiri sežigalnice polne. Zakaj bi torej toliko denarja šlo v tujino, ko bi lahko ostal doma? Znanja imamo dovolj. Ampak najprej moramo narediti miselni preskok.
Ko je ministrstvo začelo interventno reševati vsakoleten problem z nakopičeno odpadno embalažo, kar je državo stalo 3,5 milijona evrov, ste napovedali, da boste denar poskušali izterjati od povzročiteljev. Kako potekajo odvažanje in izterjave?Razpis je v teku, nato bodo šele podpisane pogodbe za odvoz. Potem se bom sestal s pravniki, ki bodo povedali, kje, koliko in na kakšen način lahko izterjamo stroške.
Koliko vam bo po vaših pričakovanjih realno uspelo izterjati?Moja dolžnost do davkoplačevalcev je, da poskušam izterjati čim več. Je pa trenutna zakonodaja na tem področju zelo ohlapna.
Tudi z odvozom zapuščenih plovil iz Jernejevega kanala je nastal strošek in tudi v tem primeru ste rekli, da ga bodo morali plačati lastniki plovil. Šestnajst ste jih identificirali. Bodo plačali?V tem primeru bo lažje. Direkcija za vode bo skupaj z inšpekcijo kmalu speljala te postopke. Za to potezo se je, mimogrede, država odločila že pred petnajstimi leti, samo narejena ni bila.
Tudi sanacija po požaru na odlagališču družbe Ekosistemi je za zdaj državni problem, drži?Drži. Razpis je v zaključni fazi, upam, da bodo marca začeli delati, razgrinjati kontaminiran material in da bo do konca poletja stanje sanirano. Nato bomo morali narediti monitoring, pogledati, kako je s stanjem tal, in se skupaj z občino odločiti, kako naprej.
Okoljska bremena so nazadnje vselej strošek države in kršitelji ne plačajo nič. Kako boste ta problem sistemsko rešili?Prav zato spreminjamo tudi zakon o varstvu okolja, spremembe pa se nanašajo na dve področji: na stečaje in degradirana območja. Ideja je, da bi podjetja s specifično dejavnostjo – katere so te dejavnosti, bo opredeljeno – plačevala na neki račun, in iz tega vira bi nato črpali sredstva za sanacijo povzročene okoljske škode, tudi če podjetje vmes pristane v stečaju. Pri degradiranih območjih bi prav tako radi ustanovili sklad, vanj bi se stekal delež iz okoljske dajatve, s temi sredstvi pa bi območja sanirali. S posveti o tej temi še nismo začeli, spremembe pa imamo že pripravljene in jih bomo uskladili z ministrstvom za pravosodje.
Na ministrstvu si že nekaj časa podajate žogico z upravnim sodiščem, ali je bilo pri obnovi tovarne Kemis brez gradbenega dovoljenja vse v redu. Recimo, da se izkaže, da bi Kemis potreboval novo gradbeno dovoljenje za popravilo v požaru nastale škode. Bo potem moral podreti del tovarne, ki jo je obnovil brez gradbenega dovoljenja?Postopek je v teku in odločitve nočem prejudicirati. Mislim pa, da je najprej treba znova vzpostaviti zaupanje, kot pri Ekosistemih. Razumem, zakaj so občani in civilne iniciative zaskrbljeni. Predlagal sem, da bi moral Kemis odpreti vrata, občanom v vsakem trenutku dovoliti dostop do informacij ter hkrati pridobiti certifikate, kot jih imajo podobna podjetja v tujini. Pričakujem tudi poostren monitoring.
Ste že dobili rezultate analize, ki bo pokazala, ali so tla v Moravčah res zastrupljena z nevarnimi odpadki iz Termita in Kemisa? Boste zoper župana vložili odškodninsko tožbo?V tem tednu sem podpisal oddajo javnega naročila podjetju, ki bo izvajalo analize tal. Pri vzorčenju bo sodelovala civilna iniciativa. Rezultati bodo znani aprila ali maja. Na podoben način smo vzorčenje izvedli tudi v Ekosistemih.
Minister Bertoncelj je v intervjuju za Objektiv dejal, da je eden glavnih problemov pri uvedbi nepremičninskega davka neurejena evidenca. Za to v sklopu množičnega vrednotenja nepremičnin skrbi Geodetska uprava, organ v sestavi vašega ministrstva. Kdaj boste uredili evidence?Evidence so v veliki meri že usklajene, manjkajo še podatki o železnicah in občinskih cestah ter nekaterih daljnovodih. Se pa z ministrom Bertoncljem strinjava – dokler evidence niso popolne, davka ne moremo uvesti.
V Sloveniji je 212 občin, večina ima zelo borno kadrovsko sestavo in nemogoče je pričakovati, da bodo vsi ti ljudje vešči vrednotenja nepremičnin po enotnem sistemu, prakse na tem področju pa ni. Jim bo ministrstvo zagotovilo strokovno pomoč? Koordinatorja?Seveda, to je izziv, a ta zadeva je v pristojnosti občin. Mi jih bomo strokovno podprli, verjetno zagotovili tudi dodatna sredstva.
Kdaj bi lahko bil uveden nepremičninski davek?Tega ne morem napovedati, saj bo to odločitev koalicije.
Med prvimi, ki so se na začetku mandata oglasili pri vas, so bili predstavniki Šos-a, Zels-a, nepremičninskega inštituta…, ki si želijo rešitev stanovanjske problematike, predvsem povečati fond neprofitnih stanovanj. Kaj ste jim odgovorili?Stanovanjski zakon bomo spremenili. Koalicija je obljubila 10.000 stanovanj v dveh mandatih. Mislim, da moramo biti realni in da bi stanovanjski sklad skupaj z občinskimi lahko zagotovil 2500 stanovanj v tem mandatu, vključno s temi, ki se že gradijo na Brdu. Zagotoviti moramo več stanovanj za mlade in uzakoniti možnost, da lahko najemnik ob dolgoročnem najemu stanovanje odkupi.
Verjetno bi se s tem strinjal vsak, a o tem, da potrebujemo več stanovanj za mlade, poslušamo že nekaj vlad, premakne pa se nič…Hipnih rešitev ni. Prizadevamo si za to, da jih oblikujemo. Med drugim bomo uredili lastninske pravice, v primerjavi s pravicami upravnika, ena izmed tem bo tudi uvedba stroškovne najemnine oziroma vpeljava sistema, v katerem se bodo stroški pokrili in bo hkrati najemnina dovolj nizka, da si bo posameznik, ki jo bo plačeval, lahko privoščil normalno življenje.
Tudi Airbnb spada pod stanovanjski zakon – boste postopke legalizacije poenostavili?Področje bomo urejali skupaj z ministrstvom za gospodarstvo in lokalnimi skupnostmi, mislim pa, da moramo to dejavnost v Sloveniji omogočiti.
Dejavnost je že tukaj, le da deluje v pravni sivini.Res je.
Področje se je pravzaprav že urejalo, nazadnje pred nekaj leti, ko je bila ustanovljena medresorska delovna skupina. Rešitve niso našli, krivdo pa so preostali člani zvalili predvsem na toge birokrate okoljskega ministrstva, ki so na vse odgovorili, da se »ne da«. Kako shajate s sodelavci, ki ste jih podedovali?Sodelavci me težko prepričajo v to, da se kaj preprosto »ne da«, mislim, da bomo tudi pri Airbnb našli rešitev. Moj način je enak kot prej: delam ekipno, vsak pokriva svoje področje, sam pa jasno povem, kakšen je cilj.
Ampak prav zaradi takega načina ste zdaj deležni očitkov v zvezi z maketo.Na položaju se je treba odločati in zaposlenim jasno povedati, kaj se od njih pričakuje. To je in bo prineslo rezultate. Najlažje in hkrati najslabše se je ne odločati. Zato pa imamo tako okoljsko zakonodajo, ki ni ne tič ne miš.
Predvsem vi sami imate rezultate. Javnomnenjska podpora vam raste, januarja ste kljub aferi z maketo zasedli 10. mesto, februarja pa 14. mesto na lestvici najbolj priljubljenih politikov. Svet stranke SMC vas bo marca predlagal tudi za podpredsednika stranke. Boste funkcijo sprejeli?Ko v Sloveniji štrliš iz povprečja, se zelo hitro pojavi nevoščljivost. Moj fokus je ministrstvo. Izzivov ne zmanjka. Kar zadeva stranko, pa bomo še videli, kaj se bo zgodilo.
Kakšne so vaše dolgoročne politične ambicije?Sem ambiciozen, mlad in v Slovenijo sem se vrnil zgolj zato, da bom začel na področju okolja premikati gore. Vem, da sem sprožil plaz.
