Juliusz Janusz je Slovenijo ob tem posredno opozoril, da se je leta 2001 z mednarodnim sporazumom zavezala, da bo iskala rešitve za odprta vprašanja in da bo to počela skupaj s partnerjem – Svetim sedežem. A ga je o svojih namerah celo pozabila obvestiti.
Zagotovo ni bilo naključje, da so se te nuncijeve besede znašle v poročilu Radia Vatikan, čez nekaj dni pa še na spletni strani Slovenske škofovske konference. Vse kaže, pravijo naši sogovorniki iz vrst diplomacije, da je Rim presodil, da je stopnja nekredibilnosti slovenske politike taka, da je treba o tem kaj reči tudi javno. In je tiha diplomacija postala glasna. Ni pa mogoče spregledati, da nuncij svojega pogovora s šefom vsaj za slovenske medije ni javno pojasnjeval, da poročilo Radia Vatikan ni objavljeno na spletni strani nunciature in da je brez zavlačevanja sprejel povabilo za srečanje s predsednikom državnega zbora Milana Brgleza, ki se je tako odzval na vse glasnejše očitke, da je nuncij presegel svoja pooblastila. Veleposlaniki morajo namreč budno paziti, da se ne vmešavajo v notranje zadeve države.
A Juliusz Janusz kot spreten diplomat dobro ve, kdaj je treba pripreti oljenko, da duh ne uide iz nje. Zato ne gre dvomiti, da se bodo visoki toni znižali in umirili. Saj je navsezadnje, hm, samo svojega šefa obvestil o dogajanju, ki je pomembno za državo, še posebno če se dotika za obe strani obvezujočega sporazuma. Naloga veleposlanikov je seveda tudi ohranjanje dobrih odnosov, ki so od leta 1992, ko je Vatikan priznal Slovenijo kot ena od prvih desetih držav, zgledni. Odnosi se bodo zato bržkone otoplili, spreminjanje ustave pa zapletlo…
Čistilec največjega škandala slovenske cerkve
Monsinjorja Juliusza Janusza je za veleposlanika Svetega sedeža v Sloveniji februarja 2011 imenoval Benedikt XVI. S kakšno misijo ga je poslal k nam, ni skrivnost. Mariborska cerkvena poslovna zgodba je dobivala vse jasnejše obrise; da bo za »sveti polom« treba poiskati odgovorne in očistiti avgijev hlev, je spoznal tudi Rim. Prav s to nalogo je bil v Slovenijo poslan tedaj 67-letni prekaljeni diplomat poljskega rodu, razgledani intelektualec s svojevrstnim šarmom, a trdih konservativnih pogledov. Liberalce in organizacije LGBT je denimo lani, v enem od redkih intervjujev, obtožil, da napadajo duhovnike in da želijo ustvariti prepričanje, da so samo duhovniki pedofili. Ateistične novinarje pa je ozmerjal za farizeje, ker da hvalijo samo nekatere izjave papeža Frančiška, ko pa Frančišek govori o zločinu splava ali evtanaziji, so tiho. A to, da ga označujejo za »tradicionalista, človeka iz srednjega veka in za človeka, ki ni s tega sveta«, ga niti malo ne moti, je odločno pribil.
Janusz je postal duhovnik pri rosnih triindvajsetih, v diplomatsko službo je stopil pri devetindvajsetih – po diplomi iz kanonskega prava na papeški cerkveni akademiji. Nato je obšel svet. Do leta 1991 se je diplomatsko kalil na veleposlaništvih Svetega sedeža na Tajskem, v skandinavskih državah, Nemčiji, Braziliji, na Nizozemskem in Madžarskem. Kot nuncij je služboval v Ruandi, Mozambiku in na Madžarskem. Povsod se je naučil jezika; vključno s kitajščino jih obvlada kar deset. Slovensko govori in piše odlično.
Naloga, ki jo je moral Juliusz Janusz opraviti v Sloveniji, je bila težka. V minulih šestih letih je moral sprejeti ali izvesti več bolečih odločitev kot v marsikateri večji državi. Hkrati je moral ohranjati ugled Cerkve, čeprav se je ta lomila v krčih enega največjih finančnih škandalov v Evropi. Vodilni v Cerkvi so leta 2011, ko je prišel, že predolgo molčali in se delali, da se bo vse še uredilo. Prikazovanje pornografskih vsebin na kanalih v cerkveni lasti je bilo tudi za Rim kaplja čez rob. Začelo se je eno od največjih kadrovskih čiščenj v zgodovini slovenske cerkve, ki mu je sledilo še iskanje primernih kadrovskih nadomestil.
Juliusz Janusz je čistilni projekt vodil tiho, učinkovito in »po poljsko« – javnost je izvedela le najnujnejše. Maja 2012 je Rim pod njegovo taktirko upokojenima nadškofoma Krambergerju in Uranu naložil, naj opustita vse javne pastoralne funkcije in se umakneta v zasebnost; prvi, je domnevala javnost, zaradi objektivne odgovornosti za mariborsko sramoto, drugi zaradi domnevnih moralnih prestopkov. Uran je pozneje, kot je znano, moral v dolgo izgnanstvo.
Ko so škofi morali v »izgnanstvo«
Junija 2012 je nuncij škofe javno pozval, naj poiščejo in kaznujejo odgovorne. »Škofje so dobili priporočila, zato vedo, kaj bi morali storiti. Bila je apostolska vizitacija iz Rima, kjer so vse videli in preučili. Ljudje se čudijo temu, zakaj se tisti, ki so bili odgovorni za situacijo, ne čutijo odgovorne. To pa morajo rešiti škofje in ne nuncij,« je bil na Radiu Ognjišče oster Janusz, a se spet dolgo ni zgodilo nič. Nato je aprila 2013 le odjeknila vest, da se mora v avstrijski samostan po nalogu Rima umakniti nekdanji ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec. Konec julija 2013 je sledil največji »čistilni« šok. Na novinarski konferenci, na kateri niso bila dovoljena vprašanja, je nuncij povedal, da je papež Frančišek sprejel odstop obeh nadškofov, Marjana Turnška in Antona Stresa. Da sta soodgovorna za mariborsko početje, je tako postalo uradno. A besed kazen, greh, odgovornost… nuncij ni uporabil. Rimske uzance pač.
Po letu dni, ko sta se visoka klerika lahko vrnila, Stres iz tujine, Turnšek iz samostana v Stični, pa so v Cerkvi le priznali, da sta »kanonsko kazen« odslužila. Nuncij je, kot vedno, molčal. Nič drugače ni bilo v primeru nadškofa Urana. Zaradi katerega greha je moral v izgnanstvo in zakaj mu je bilo iz Rima pisno zaukazano, da ne sme več javno govoriti o sebi in (domnevnih) krivicah, je do danes ostala skrivnost. O dolgi roki kardinala Rodeta se je le ugibalo.
Poljski nuncij je bil doslej za medije nedostopen. Ena redkih, če ne celo edina izjema je intervju za Radio Ognjišče ob 50-letnici duhovniškega posvečenja. V tem intervjuju je izrekel misel, v luči katere zapletena pota vatikanske diplomacije dobijo zanimiv vidik. Neki kardinal mu je pred posvečenjem dal podobico Jezusa in na hrbtno stran v latinščini napisal posvetilo: Da bi postal vreden upravljalec božjih skrivnosti.
Glede na to, da je božje in cerkveno praviloma neločljivo prepleteno, ima tisti, ki ju upravlja, na svoji strani vedno tudi Boga. Božja pota pa so, kot vemo, navadnemu človeku nedoumljiva…
