Po vložitvi kandidatne liste ministrov četrte vlade Janeza Janše se vrstijo odzivi na predlagana imena. V Svobodi so kritični, da se bolj kot strokovnost in preverjenost ceni lojalnost, Socialni demokrati ocenjujejo, da predlagana ekipa kaže predvsem na utrjevanje političnega nadzora nad ključnimi sistemi države, v Levici opozarjajo na to, da poleg strankarske pripadnost bodejo v oči afere nekaterih kandidatov, v Resnici pa pravijo, da razdeljevanje resorjev prepuščajo koaliciji.
Čeprav je Janšev stari sopotnik, je veliko presenečenje kandidatura odvetnika Francija Matoza, odmeva tudi to, da so brez ministrskega stolčka ostali v SLS, kjer so na volitve šli skupaj z NSi in Fokusom. Kandidati in kandidatke za ministrske funkcije se bodo pred pristojnimi delovnimi telesi DZ predstavili v ponedeljek in torek.
Andrej Šircelj (SDS), kandidat za ministra za finance
»Ne komentiram,« je dvakrat dejal Andrej Šircelj, ko smo ga pred časom klicali glede njegove ministrske kandidature in nedavno sprejetega interventnega zakona, ki tehta proračunsko milijardo. Še preden bo zagovarjal kandidaturo pred poslanci, je ekonomistu z magisterijem pravne fakultete lahko jasno, da bo imel še težje delo kot v tretji Janševi vladi, ko je bil v času epidemije že finančni minister. Na mizi pisarne ga bo pričakal rebalans proračuna, prav tako bo moral v luči stanja javnih financ, katerih primanjkljaj niha na meji dovoljenih treh odstotkov BDP, dodatno pa jih obremenjujeta omenjeni zakon in napovedi iz koalicijske pogodbe, računati, kje in kako se bo krčila javna poraba. Svojo delovno pot je sicer začel kot učitelj na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani, nadaljeval v Iskri, gospodarski zbornici, v letih 2008 do 2009 je bil član sveta direktorjev pri Evropski investicijski banki, v prvi Janševi vladi državni sekretar v kabinetu premierja, med letoma 2009 in 2011 pa svetovalec predsednika uprave v Gorenjski banki Kranj. Od leta 2011 do 2020 je nato sedel v poslanskih klopeh.
Franci Matoz (SDS), kandidat za ministra za notranje zadeve, javno upravo in digitalizacijo
»Dokazal sem, da sem upravičen do te kandidature,« je o svoji presenetljivi ministrski kandidaturi novinarjem na televiziji povedal Franci Matoz, dolgoletni Janšev in hišni odvetnik stranke SDS. Zavrnil je tudi že očitke, da gre za nagrado za zastopanje Janše v zadevah Trenta in Patria. Po končani policijski šoli je sicer šel za miličnika v Divačo in napredoval do položaja komandirja prometne policije v Kopru. Ob delu je doštudiral pravo in po pripravništvu odprl odvetniško pisarno, kjer ga je javnost, katere pozornost ima rad, spoznala po odmevnih primerih, v katerih je zastopal številna vidna politična in gospodarska imena. Pa tudi po domišljiji v manevrih zavlačevanja postopkov. Na listi SDS je v preteklosti tudi kandidiral za poslanca, a ni bil izvoljen. V času tretje Janševe vlade je sedel v nadzornih svetih Slovenskih železnic in Luke Koper, julija 2021 je postal tudi neizvršni direktor in predsednik upravnega odbora DUTB.
Borut Rončević (SDS), kandidat za ministra za izobraževanje, znanost in mladino
Dr. Borut Rončević je profesor in visokošolski menedžer, doktoriral je iz sociologije na Univerzi v Ljubljani. Bil je dekan Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Fakultete za medije v Ljubljani. Med letoma 2012 in 2013 je bil državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje v drugi vladi Janeze Janše, v mandatu tretje Janševe vlade pa predsednik strokovne komisije ministrstva za kulturo za programske vsebine medijev in član nadzornega sveta RTV Slovenija. Javnosti pa je znan tudi in predvsem kot Janšev ideolog, ki je politične zamisli popisal tudi v kolumni »Politična tehnologija za drugo republiko«. Iz katere je jasno, da ministrstvo za izobraževanje prevzema nekdo, ki šolstvo razume kot instrument politike, ki naj proizvaja »vladi zveste kadre«. Državo pa kot politični plen, kjer je treba vsepovsod nastaviti »vodji vdane domoljube, kristjane in fanatične antikomuniste«, katerih naloga »je zavzeti vrtce, šole, univerze, disciplinirati medije, gospodarstvo in javno mnenje«.
Anže Logar (Demokrati), kandidat za ministra za gospodarstvo, delo in šport
Karierni politik, ki je svojo politično kariero četrt stoletja gradil v SDS, bo kot predsednik Demokratov predvidoma prevzel zahteven resor za gospodarstvo, delo in šport. Anže Logar je bil v prvih vladah premierja Janeza Janše direktor vladnega urada za komuniciranje, leta 2014 je prvič sedel v poslanske klopi, kjer je med drugim predsedoval preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu. Leta 2018 je neuspešno kandidiral za ljubljanskega župana, dve leti pozneje je v kvoti SDS postal minister za zunanje zadeve, leta 2022 pa v drugem krogu predsedniških volitev izgubil proti Nataši Pirc Musar. Predlani je nato v Mariboru ustanovil svojo politično stranko. Na zadnjih volitvah ni bil izvoljen v DZ, v četrti Janševi vladi pa bi vodil resor, ki združuje področji, ki ju večina držav EU ločuje, saj to omogoča ohranjanje ravnotežja med interesom zaposlenih in interesi kapitala.
Polona Rifelj (SDS), kandidatka za ministrico za okolje in prostor
Polona Rifelj naj bi prevzela okolje in prostor – resor, za katerega njena dosedanja pot ni najbolj samoumevna. Je magistra politologije in diplomirana komunikologinja, nekdanja direktorica Osrednje knjižnice Celje, pred tem zaposlena na celjski občini, v lokalnih medijih in na ministrstvu za kmetijstvo. V tretji Janševi vladi je postala državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade. Zanimiva je predvsem zaradi obrata: leta 2020 je kot slavnostna govornica ob kulturnem prazniku v Celju ostro govorila o oblasti, klientelizmu, nepotizmu in nekompetentnih kadrih, nato pa sama vstopila v Janšev oblastni aparat. Brez velike osebne afere, a z lepim paradoksom: kritičarka oblasti zdaj postaja ministrica.
Ignacija Fridl Jarc (SDS), kandidatka za ministrico za kulturo
Kot naslednika Aste Vrečko se je omenjalo tudi Aleša Novaka, ki je že v okviru svojih Demokratov pripravil obsežen dokument o prenovi slovenske kulturne politike, a je nazadnje v pogajanjih resor pripadel Janševim, ki na čelu resorja vidijo nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za kulturo ter predsednico kulturnega foruma SDS dr. Ignacijo Fridl Jarc, ki velja za visoko izobražen in ideološko močan kader stranke. Na filozofski fakulteti je študirala primerjalno književnost in filozofijo ter se izpopolnjevala v stari grščini. V svoji poklicni karieri je delovala na področju literarne zgodovine in antične filozofije ter kot publicistka in literarna ter gledališka kritičarka. Za svoje kritiško delo je leta 2000 prejela Stritarjevo nagrado, doktorirala pa iz antične filozofije na temo Platonov nauk o resnici z vidika lepega in umetnosti. Je tudi glavna urednica in tajnica Slovenske matice ter nekdanja dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. V javnih nastopih pogosto poudarja slovensko identiteto, lani se je javno zelo angažirala kot podpornica referendumske zavrnitve zakona o dodatkih k pokojninam umetnikov.
Tadej Ostrc (Demokrati), kandidat za ministra za zdravje
Nad kandidatom za naslednjega zdravstvenega ministra, Tadejem Ostrcem, naj Janša neuradno ne bi bil pretirano navdušen, a naj bi bila (tudi) na to funkcijo vezana podpora Demokratov. Ostrc je marca prvič postal poslanec, sicer pa je zobozdravnik, predavatelj in politolog ter nekdanji državni sekretar na ministrstvu za zdravje, ko je tega v Golobovi vladi še vodil Danijel Bešič Loredan. Je tudi podpredsednik stranke Demokrati. Neuspešno se je potegoval za mesto generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Glede na koalicijsko pogodbo gre pričakovati, da se bodo v naslednjem mandatu v zdravstvu na stežaj odprla vrata zasebnim interesom. Napoveduje se odprava reforme prejšnje vlade, pa tudi odprava sistema koncesij, saj bi se lahko za denar zdravstvene blagajne po novem potegovali tudi čisti zasebniki.
Valentin Hajdinjak (NSi, SLS in Fokus), kandidat za ministra za obrambo
Tudi Valentin Hajdinjak, ki je diplomiral na ljubljanski ekonomski fakulteti, je eden izmed tistih, ki so odraščali v politiki. Zasedal je različne položaje v imenu Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) oziroma njihove naslednice, Nove Slovenije (NSi). Politično pot je začel kot član in potem predsednik Mladih krščanskih demokratov, bil je njen tiskovni predstavnik, pa recimo predstavnik za stike z javnostjo prve vlade Janeza Janše. V njegovi drugi vladi je nato vodil kabinet ministra za obrambo Aleša Hojsa. Bil je tudi podpredsednik NSi, kamor ga je izbral Matej Tonin, dokler ni v tretji Janševi vladi prevzel vodenja Darsa. Leta 2023 je s čela Darsa odstopil, potem ko se je znašel pod plazom kritik zaradi domnevnega pobiranja podkupnin za posle z Darsom in suma kartelnega dogovarjanja pri poslu avtovleke, kar je sicer Hajdinjak mnogokrat zanikal.
Tone Kajzer (SDS), kandidat za ministra za zunanje in evropske zadeve
Tone Kajzer naj bi prevzel zunanje in evropske zadeve. Je karierni diplomat, nekdanji veleposlanik na Finskem, Danskem in v ZDA, pa tudi nekdanji državni sekretar na MZZ in v Janševem kabinetu. Njegova biografija bi lahko zvenela suho diplomatsko, če je ne bi politično prežgala afera Depeša. Leta 2022 se je znašel v zgodbi z zaupno depešo MZZ, ki jo je na omrežju X objavil Janez Janša; očitali so mu nepooblaščeno ravnanje z diplomatskim dokumentom, sledil je odpoklic iz Washingtona. Za nekatere je postal simbol zlorabe diplomatskega aparata, za SDS žrtev političnega obračuna – zato je zdaj tudi politično zelo uporaben zunanji minister.
Suzana Lep Šimenko (SDS), kandidatka za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu
Suzana Lep Šimenko naj bi prevzela urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ministrstvo brez listnice. Je eden tistih kadrov SDS, ki niso nastali čez noč: ekonomistka, nekdanja asistentka na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti, nato človek iz gospodarstva, Ajpesa, Zavarovalnice Sava in Janševega kabineta, kjer je bila svetovalka za gospodarstvo. V DZ sedi od leta 2014, največkrat ob financah, gospodarstvu in zamejcih. Ni političarka velikih nastopov, ampak odborov, procedur in strankarske vztrajnosti. Velike osebne afere se je niso prijele, zato je pri njej zgodba predvsem kontinuiteta Janševega aparata: zanesljiva, disciplinirana in dovolj dolgo v sistemu, da ve, kako ta diha.
Mihael Zupančič (Demokrati), kandidat za ministra za pravosodje
Na resor pravosodja Janševa vladna koalicija veže tudi boj proti korupciji, kar je bil eden glavnih poudarkov pred volitvami in po njih. Ministrstvo, zadolženo za to, bo vodil pravnik Mihael Zupančič, ki je leta 1998 magistriral na pravni fakulteti Univerze Sorbonne v Parizu. Istega leta se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je leta 2010 postal vodja sektorja za mednarodno pravo. Med letoma 2015 in 2019 je bil veleposlanik Slovenije v Romuniji, v času tretje vlade Janeza Janše pa je postal vodja kabineta takratnega ministra za zunanje zadeve, svojega današnjega strankarskega šefa Anžeta Logarja. Še pred zamenjavo oblasti leta 2022 je bil imenovan za veleposlanika na Danskem. Zupančič je na letošnjih parlamentarnih volitvah kandidiral za poslanca, a v DZ ni bil izvoljen.
Jernej Vrtovec (NSi, SLS in Fokus), kandidat za ministra za infrastrukturo in energetiko
Potem ko je Jernej Vrtovec, po izobrazbi teolog, lani jeseni na mestu prvega človeka NSi zamenjal Mateja Tonina, je stranko po hitrem postopku približal Janševi SDS, v primerjavi s preteklostjo pa zaostril tudi svojo (prokapitalsko) retoriko v javnosti. V obdobjih 2014–2020 in 2022–2026 je bil poslanec državnega zbora, vmes pa je bil v tretji vladi Janeza Janše minister za infrastrukturo. V nahrbtniku iz prejšnjega mandata ima afero Knovs in afero o domnevnem obvodnem financiranju stranke prek Inštituta Janeza Evangelista Kreka. Resor, ki ga bo ob predpostavki uspešnega zagovora prevzel, pozna zelo dobro v infrastrukturnem delu, pripadli mu bodo tudi nemajhni izzivi na področju energetike, pričakujemo lahko nadaljevanje velikih prometnih projektov in drugega bloka Jedrske elektrarne Krško.
Janez Cigler Kralj (NSi, SLS in Fokus), kandidat za ministra za kmetijstvo
Janez Cigler Kralj naj bi prevzel kmetijstvo, čeprav ga javnost pozna predvsem kot ministra za delo iz covidne Janševe vlade. Je politolog, podpredsednik NSi, nekdanji predsedniški kandidat in eden bolj prepoznavnih socialnokonservativnih obrazov stranke. Njegovo prejšnje ministrovanje ima dve težki prtljagi: domove za starejše med epidemijo in afero Zavod Iskreni. Zavod, ki ga je soustanovil in iz katerega se je umaknil tik pred prevzemom ministrske funkcije, je na razpisu njegovega ministrstva prejel več kot 130.000 evrov za pomoč ranljivim skupinam. Sam je vpliv seveda zanikal.
Mateja Ribič (NSi, SLS in Fokus), kandidatka za ministrico za demografijo, družino in socialne zadeve
Mateja Ribič naj bi prevzela demografijo, družino in socialne zadeve, torej resor, ki je politično eden najbolj občutljivih. Prihaja iz domskega sistema: vodila je DSO Trebnje, ki je pod njenim vodstvom dobil priznanje za najtoplejši dom starejših, nato pa je v tretji Janševi vladi postala državna sekretarka na ministrstvu za delo. V javnost je stopila v najtežjem trenutku: med epidemijo, ko so bili domovi za starejše največja rana države. Takrat je branila vladno linijo, zatrjevala pripravljenost domov in pozivala svojce, naj, če lahko, oskrbovance vzamejo domov. Ni ime z afero, je pa ime covidne socialne politike, z vsemi njenimi sencami.
Monika Kirbiš Rojs (NSi, SLS in Fokus), kandidatka za ministrico za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
Medtem ko SLS iz trojčka strank, ki so pred volitvami strnile moči in osvojile devet poslanskih sedežev, na veliko razočaranje članstva kot edina ni dobila mesta v ministrski ekipi, bo stranko Fokus v vladnih klopeh predstavljala generalna sekretarka stranke Monika Kirbiš Rojs. Študirala je na ekonomskih fakultetah v Mariboru in Ljubljani, leta 2024 pa doktorirala na zasebni Fakulteti za državne in evropske študije. Od leta 2003 je bila zaposlena na ministrstvu za finance, v NLB, v službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter na mestni občini Maribor. Bila je tudi državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu, pristojna za vodenje kohezijske politike, v letih 2012 in 2013. Leta 2020 je bila imenovana za državno sekretarko v službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Od leta 2022 opravlja funkcijo sekretarke državnega sveta, ki ga sicer vodi predsednik Fokusa Marko Lotrič.