V uredništvu smo pridobili zapisnik policijske postaje Velenje o ustni ovadbi, ki jo je jahačica podala 31. avgusta. Jahačica, stara nekaj čez dvajset let, Robiju Skazi očita fizični napad ter zadržanje konja in njegovega potnega lista. Po njenem pripovedovanju je bil incident vrhunec več kot desetletje dolgega odnosa, ki naj bi ga vse bolj zaznamovali nadzor, poniževanje in nasilje. Njeno ime zaradi varovanja zasebnosti hranimo v uredništvu, s policijske uprave pa so nam potrdili, da je bila prijava podana ter da primer preiskujejo.

Skaza naj bi jo večkrat boksnil v roko, tako da je imela modrice, jo potisnil v grmovje ali na tla ter jo močneje udaril po zadnjici ali drugih delih telesa. Ker naj bi bila takšna ravnanja predstavljena kot šala, z izgovorom, da gre za njeno dobro, jih takrat ni razumela kot nasilje ali nadlegovanje.

Od dolgoletnega zaupanja do občutka nadzorovanja

Jahačica je pri Skazi začela trenirati, ko je bila stara deset let. Večino odraščanja je bila tesno povezana z njim in s Konjeniškim klubom Velenje. Skazo opisuje kot človeka, ki jo je naučil jahati, ji veliko omogočil in ji pomagal tudi zunaj športa. »Ne morem reči, da mi ni stal ob strani. Veliko mi je omogočil in mi pomagal tudi doma,« pripoveduje. Dolgo ga je imela za vzornika in skoraj družinskega člana. Z odraščanjem pa je njun odnos začela doživljati drugače. »Sčasoma sem dobila občutek, da ima vse dobro, kar je naredil zame, svojo ceno.« Po njenih navedbah je želel Skaza postopoma vplivati tudi na druge vidike njenega življenja, med drugim na to, s kom se druži. Od nje naj bi zahteval popolno prilagajanje, kadar se mu je uprla ali se z njim ni strinjala, naj bi ji prenehal določati treninge, nato pa naj bi ga morala prositi, da jo znova sprejme. »Ko pri nekom treniraš tako dolgo in je odnos poln čustvene manipulacije, začneš verjeti, da brez njega v konjeništvu ne moreš ničesar doseči,« jahačica opisuje občutek odvisnosti. Nekatera pretekla fizična ravnanja danes razume drugače kot nekoč.

Skaza naj bi jo večkrat boksnil v roko, tako da je imela modrice, jo potisnil v grmovje ali na tla ter jo močneje udaril po zadnjici ali drugih delih telesa. Ker naj bi bila takšna ravnanja predstavljena kot šala, z izgovorom, da gre za njeno dobro, jih takrat ni razumela kot nasilje ali nadlegovanje. Bolj kot fizični stiki pa so jo prizadeli kričanje, žaljenje in poniževanje. »Verbalno nasilje je bilo zame hujše od fizičnega in izredno močno. Vedno je znal udariti točno tja, kjer najbolj boli,« pravi. Trdi, da naj bi Skaza podobno ravnal tudi z drugimi tekmovalkami, kar sta nam potrdili še dve nekdanji jahačici istega kluba.

Prijel me je za vrat in me dobre štiri metre potiskal proti steni. Tudi tam me ni izpustil in začel vse močneje pritiskati na vrat. Zelo sem se ustrašila in ga prosila, naj me izpusti, ker me boli, vendar prijema ni popustil.

Jahačica

Od spora na tekmovanju do odhoda iz kluba

Odnos naj bi se dokončno zaostril po sporu na tekmovanju. Skaza naj bi ji določal treninge med njenim delovnim časom ter se nehal odzivati na njene klice in sporočila. Nazadnje ji je sporočil, naj si poišče drugega trenerja in hlev. Odločila se je oditi in preseliti konja, s čimer se je spor še zaostril.

Ob enem od naslednjih srečanj naj bi jo poklical v pisarno, začel kričati nanjo in vanjo vrgel potni list konja. Hkrati naj bi začel navajati različne dolgove in zatrjevati, da konja ne sme preseliti, dokler jih ne poravna. Jahačica večino zahtevanega zneska zavrača, priznava pa, da ni plačala oskrbnine za zadnje štiri mesece, to pa zato, ker od spora s Skazo na tekmovanju nikakor ni mogla dobiti obračuna stroškov za treninge in oskrbo konja, na podlagi katerega bi lahko dolg poravnala.

Jahačica se je nato odločila, da bo klub zapustila in konja preselila drugam. Prav ob poskusu, da bi uredila razmere pred odhodom, naj bi se zgodil incident, ki ga je še isti večer prijavila policiji.

»Prosila sem ga, naj me spusti, vendar prijema ni popustil«

Jahačica je 31. avgusta sama prišla v Konjeniški klub Velenje. Zagotavlja, da konja tisti dan še ni nameravala odpeljati. S seboj ni imela prikolice, hotela ga je le oskrbeti. Konja je napotila v avtomatsko sprehajalnico, sama pa se je usedla na bližnjo klop. Nenadoma naj bi se v sprehajalnici pojavil Robi Skaza in z vso silo brcnil v klop, da je padla z nje. Nato naj bi zahteval, da gre z njim v pisarno. Trikrat ga je zavrnila, saj ni hotela ostati sama z njim.

Po njenih navedbah jo je nato prijel za roko in jo poskušal odpeljati, vendar se mu je iztrgala. Nato naj bi vzel njenega konja iz sprehajalne naprave in ga poskušal odpeljati. »Ko sem mu to poskušala preprečiti, me je večkrat udaril po roki, tako da mi je padel telefon iz rok,« pripoveduje. Ko ga je spomnila, da je konj po dokumentih njen in da mu ničesar ne dolguje, naj bi jo zgrabil za vrat.

Prijateljica je jahačico še isti večer pospremila na Policijsko postajo Velenje, kjer je podala ovadbo in poiskala zdravniško pomoč.

»Prijel me je za vrat in me dobre štiri metre potiskal proti steni. Tudi tam me ni izpustil in začel je vse močneje pritiskati na vrat. Zelo sem se ustrašila in ga prosila, naj me izpusti, ker me boli, vendar prijema ni popustil,« opisuje napad. Skaza naj bi v drugi roki ves čas držal konja, žival se je po njenih besedah prestrašila in začela vleči stran, pri čemer je za seboj potegnila tudi Skazo, s čimer je prijem okoli vratu popustil. Konj je pobegnil, tako Skaza kot jahačica pa sta ga začela loviti.

Ko je poskušala prijeti žival, naj bi jo Skaza udaril še po obrazu. »Bila sem povsem pretresena,« pravi. Obstala naj bi in se nehala upirati. Skaza naj bi konja odpeljal, ona pa mu v strahu zase in za žival ni sledila.

Prijateljica je jahačico še isti večer pospremila na policijsko postajo Velenje, kjer je podala ovadbo in poiskala zdravniško pomoč. V zdravniškem izvidu, ki smo ga pridobili v uredništvu, so navedeni pordelo in toplejše desno lice ter rdečina in bolečina v predelu leve lopatice oziroma rame. Med diagnozami so zapisane akutna stresna reakcija, površinska poškodba glave in vratu ter udarnina rame in nadlakti. V anamnezi je zabeležen opis domnevnega napada.

Konja so ji odpeljali neznano kam

Po domnevnem napadu jo je najbolj skrbelo, kaj se bo zgodilo s konjem. Naslednji večer se je zato z organiziranim prevozom vrnila v Konjeniški klub Velenje, da bi žival odpeljala v drug hlev. Toda konja ni bilo več tam. »Nisem vedela, kje je. Ali je živ ali ne,« opisuje svojo stisko.

Po njenih navedbah jo je nato kontaktiral oče Robija Skaze in ji sporočil, da bo konja dobila takoj, če umakne ovadbo. Na to ni pristala. Po več sporočilih je zagrozila, »da bom policiji prijavila še krajo konja. Naslednji dan so me kontaktirali in mi povedali, kam lahko pridem po konja,« pravi.

Po konja je odšla z očetom, saj si sama ni več upala v bližino Robija Skaze ali z njim povezanih oseb. Ob prevzemu je dobila tudi vso njegovo opremo, potni list in drugo dokumentacijo. »Konj je bil v redu. Bil je nekoliko nemiren, ker so ga premikali z enega kraja na drugega,« dodaja.

Skaza: Navedbe so lažnive

Robija Skazo smo soočili z navedbami o psihičnem nasilju in domnevnem fizičnem napadu v Konjeniškem klubu Velenje. Vprašali smo ga tudi, zakaj jahačici po sporu niso takoj izročili konja, potnega lista in preostale dokumentacije. »Te navedbe so lažnive,« je odgovoril, dodal, da ne ve za kakršnokoli prijavo policiji, in nadaljnji komentar zavrnil.

Zgolj na podlagi govoric, anonimnih navedb ali nepreverjenih zapisov na družbenih omrežjih zveza ne more ugotavljati odgovornosti posameznikov niti voditi postopkov, ki bi lahko posegli v njihove pravice. To ne pomeni, da javno izražene navedbe podcenjujemo ali da zveza ostaja pasivna.

Konjeniška zveza Slovenije

Jahačica je zapisnik in zdravniški izvid poslala tudi Konjeniški zvezi Slovenije. Ta ji je po več dneh sporočila, da je prejela njeno elektronsko pošto, drugega vsebinskega odziva pa po njenih navedbah ni bilo. Konjeniška zveza Slovenije je nato 4. septembra na svojem spletnem mestu objavila splošno stališče o navedbah glede nasilja in zlorab v enem od slovenskih konjeniških klubov. Zapisala je, da v športu ne sme biti prostora za fizično, psihično ali spolno nasilje, in poudarila, da »lahko postopke iz svoje pristojnosti uvede in konkretne ukrepe sprejme na podlagi ustrezno podane prijave ter dovolj določenih in preverljivih informacij«. »Zgolj na podlagi govoric, anonimnih navedb ali nepreverjenih zapisov na družbenih omrežjih zveza ne more ugotavljati odgovornosti posameznikov niti voditi postopkov, ki bi lahko posegli v njihove pravice. To ne pomeni, da javno izražene navedbe podcenjujemo ali da zveza ostaja pasivna. Prejete prijave obravnavamo zaupno, skrbno in v skladu s svojimi pristojnostmi. Kadar okoliščine primera to zahtevajo, prijavitelje usmerimo k pristojnim institucijam oziroma z njimi sodelujemo na način, ki ga dopuščajo predpisi. Osebe, ki menijo, da so bile žrtve nasilja ali zlorabe, ter vse, ki so bile priče takšnemu ravnanju ali imajo o njem neposredne in konkretne informacije, pozivamo, naj se obrnejo na pristojne državne organe,« so še zapisali. Tudi sami smo zvezi zastavili vprašanja v zvezi z njihovim ukrepanjem, a odgovorov še nismo prejeli.

Priporočamo