Decembra lani je državni zbor sprejel novi zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-2). V njem se je ohranilo več spornih sprememb, ki sta jih predlagali poslanski skupini Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov. Na njihovi podlagi je zdaj ponoči dopustno povzročati hrup, če je ta posledica »dovoljene dejavnosti«. Do tedaj je za to veljala absolutna prepoved.
Na problematičnost določb 10. člena tega zakona je bil v začetku leta opozorjen strokovni svet za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje, ki deluje pod okriljem pravosodnega ministrstva. Za sestavo mnenja je svet zadolžil posebno strokovno telo. To mnenje podčrta utemeljenost opozoril, ki jih je v času sprejemanja zakona objavljal Dnevnik.
Zakon, ki dopušča neenotno rabo
Spomnimo: v državnem zboru so do zadnjega spreminjali zapis določbe, ki podnevi omejuje uporabo akustičnih naprav in glasbil z namenom varovanja pravice do počitka in miru. Koalicijska večina je 17. decembra nazadnje izglasovala določbo, po kateri se z globo od 150 do 300 evrov kaznuje tistega, ki z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave oziroma glasbila zaradi njegove prekomerne glasnosti, pogostosti ali trajanja moti mir ali počitek ljudi. Vendar uporaba drugega akustičnega aparata ali akustične naprave oziroma glasbila, namenjena vadbi za potrebe izobraževanja ali opravljanja poklica, ni prekršek, če po glasnosti, pogostosti oziroma trajanju ne presega običajne rabe zasebnih prostorov.
Tako zapisan člen je po mnenju številnih deležnikov, med drugim zakonodajno-pravne službe državnega zbora, nejasen in dopušča neenotno rabo. Obenem izrecno omenja le zasebne prostore in ne vključuje petja, na kar je večkrat opozorilo Društvo klavirskih pedagogov Slovenije. »Opredelitev v zakonu je pomanjkljiva in nestrokovna,« je zaman opozarjal predsednik društva Miha Haas.
Zakon ne določa ključnih pojmov
Tako zapisan zakon ne vsebuje merljivih kriterijev za prekomernost, prav tako ne določa ključnih pojmov: glasnost, pogostost, trajanje in običajna raba. Iz obravnavanega mnenja delovnega telesa pravosodnega ministrstva izhaja, da je v zakonskih ureditvah nekaterih evropskih držav mogoče najti natančnejše opredelitve pojma »prekomerna pogostost« in »prekomerno trajanje«, predvsem za namen vadbe glasbil.
»Vendar je njihova običajna definicija podana znotraj občinskih odlokov oziroma hišnega reda in se ne rešuje na državni ravni. Dopušča se tudi možnost medsosedskih dogovorov, kjer se definira pogoje vadbe. V Avstriji in Nemčiji je tako trajanje vadbe glasbil ponekod omejeno na dve do tri ure, razdeljene v več krajših intervalov, tipično med 30 in 45 minut hkrati,« piše v mnenju delovne skupine.
Strokovni svet je zato MNZ predlagal dopolnitve zakonodaje, s katerimi bi se natančneje opredelilo dovoljeno trajanje vadbe in obdobja, kdaj vadba ni primerna. Zakon bi moral tudi presojati upoštevanje osnovnih ukrepov za zmanjševanje hrupa, denimo zapiranje oken ali vadbo v prostorih, kjer je pričakovati manj vpliva na sosednja stanovanja. Obenem je mogoče sestaviti metodološki seznam meril, s katerimi je mogoče definirati običajno rabo zasebnih prostorov. Merila bi upoštevala okolje, čas hrupa, namen, trajanje, pogostost in intenzivnost.
Tudi kričanje in tapkanje žoge kalita mir
Obenem predlagajo, da naj se običajna raba zasebnih prostorov omeji tudi na druge hrupne aktivnosti. »Običajna raba prostorov ne vključuje aktivnosti, kot so na primer kričanje, dolgotrajno tapkanje žoge, uporaba vadbenih naprav (na primer tekaške steze), dolgotrajno oglašanje živali, glasna zabava v dnevnem času,« so zapisali.
Sporen je tudi drugi odstavek 10. člena ZJRM-2, ki pravi: »Kdor med 22. in 6. uro s hrupom moti mir ali počitek ljudi in hrup ni posledica izvajanja dovoljene dejavnosti ali nujnih interventno-vzdrževalnih posegov, se kaznuje z globo od 200 do 400 evrov.«
Prej veljavna ureditev je prepovedovala nočni hrup ne glede na njegov namen ali izvor, izjema je bil le hrup nujnih interventnih vzdrževalnih posegov. Novi zakon pa z uvedbo pojma »dovoljena dejavnost« ustvarja pravno praznino. Ponoči dovoli dejavnost, ne da bi kjer koli določil, kdo takšno dovolitev sploh sprejme, v kakšnem postopku, po katerih pravnih merilih in kako so pri tem varovane pravice prizadetih prebivalcev.
»Primer dovoljene dejavnosti je javna prireditev, ki jo je organizator prijavil in nato pridobil dovoljenje upravne enote za njeno izvedbo,« je decembra lani pojasnilo MNZ. Vendar postopek priglasitve javne prireditve ne presoja hrupa, ne preverja okoljskih mejnih vrednosti in ne varuje prebivalcev pred hrupom, ker zakon tega ne določa. Izjema je le tehnična uporaba zvočnikov, ki je urejena ločeno.
Dovoljene dejavnosti naj izbrišejo iz zakona
Tudi strokovni svet ugotavlja, da je pojem »dovoljene dejavnosti« izredno ohlapen. V zakonih v tujini, ki urejajo javni red in mir, praviloma nobene dejavnosti niso dovoljene v obdobjih miru, torej je omejitev za nočni mir postavljena absolutno. Katere dejavnosti se vendarle lahko izvajajo ponoči, se praviloma določa v specifičnih zakonih, ki urejajo področje javnih prireditev, obratovanje gostinskih lokalov, v gradbenem zakonu, intervencijskem zakonu ali specifičnih občinskih odlokih.
Strokovni svet, ki mu predseduje Vincenc Butala, zato predlaga MNZ, da se dovoljene dejavnosti izbrišejo iz zakona. Urejanje izjem bi bilo treba prepustiti drugim zakonom. Če bo zakonodajalec vztrajal pri tej dikciji, mora dodatno definirati, katere so te dovoljene dejavnosti oziroma s katerimi zakoni so opredeljene. »Take dopolnitve in interpretacije zakonodaje se dolgoročno ne morejo urejati le v dopolnilnih dokumentih, na primer z dopisi ministrstev, internimi razlagami ali navodili sodnim izvedencem,« še opozori strokovni svet pravosodnega ministrstva. Predlagane rešitve naj se uporabijo za dopolnitev ZJRM-2, kar naj vključuje tudi javno razpravo.