»Kako država ceni učitelje, lahko razberemo tudi iz višine njihovih plač, ki so v Sloveniji nižje od primerljivo izobraženih ljudi. Skozi višino plač učiteljev se namreč izražata tudi status in ugled, ki jih imajo učitelji v družbi,« je opozorila doc. dr. Danijela Makovec Radovan, ki na ljubljanski filozofski fakulteti med drugim predava predmete iz poklicne pedagogike in andragogike, obenem pa predseduje Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije.
Nižje od plač v državni upravi in zdravstvu
Po pojasnilih predsednika Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimirja Štruklja so povprečne plače osnovno- in srednješolskih učiteljev, upoštevaje povprečno izobrazbo, nižje od plač v državni upravi in zdravstvu, kar kaže realno sliko katastrofalnega stanja plač v šolstvu, ki je kljub popravkom plač slabše ovrednoteno.
»Zaostanek je izdaten. To kaže na slabše vrednotenje pedagoškega dela v primerjavi z drugimi poklici. Ključna težava je v tem, da so izhodiščne plače učiteljev, potem ko opravijo strokovni izpit, zelo nizke. Skozi kariero se plače popravljajo, proti koncu kariere so razmeroma dostojne,« je pojasnil Štrukelj.
Po podatkih OECD za leto 2024, ki še ne vključujejo lanske plačne reforme v javnem sektorju, so začetniške plače učiteljev v Sloveniji razmeroma nizke, pojasnjuje redni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Sašo Polanec. »Do najvišje plače se sicer po novem plačnem sistemu napreduje prej kot v preteklosti. Po podatkih OECD za leto 2025, ki reformo že vključujejo, učitelj do najvišje plače lahko pride v 18 letih, kar ni najslabše. Po pravilniku je to najkrajša pot skozi nazive mentor, svetovalec, svetnik in novi naziv višji svetnik. Na Škotskem potrebujejo le štiri leta, na Danskem 12 let, na Slovaškem, Hrvaškem in v Španiji pa blizu 40 let.«
Branimir Štrukelj je prepričan, da plače v šolstvu odvračajo mlade, ki najprej pogledajo, kakšno plačo bodo imeli po zaključku študija, da bi se odločili za učiteljski poklic. S tem se strinja tudi Sašo Polanec: »Višina relativne plače pri odločanju mladih za pedagoški poklic, pa tudi starejših, ki so zamenjali poklic, je verjetno eden od ključnih dejavnikov. Po podatkih OECD v primerjavi z vsemi terciarno izobraženimi v Sloveniji učitelji v starosti od 25 do 34 let prejemajo 76 odstotkov povprečja plače terciarno izobraženih, na Finskem 97 in v Angliji 99 odstotkov. Razmerje se v Sloveniji nato povečuje in v starosti učiteljev od 55 do 64 let znaša 84 odstotkov povprečja, kar pomeni, da plače učiteljev ves čas ostajajo pod povprečjem plač terciarno izobraženih. Na Finskem, ki je dolgo veljala za zgled uspešnega šolstva, to razmerje ostaja visoko tudi pri najstarejših učiteljih in znaša 93 odstotkov.«
Tudi Danijela Makovec Radovan meni, da so nizke plače učiteljev začetnikov zelo slaba motivacija za tiste, ki so visoko izobraženi in vstopajo na trg dela. Razen v vzgoji in izobraževanju se lahko zaposlijo, če jim ponudijo višje plače, tudi na drugih področjih. »S tem država v resnici izgublja. Veliko let je vlagala v nekoga, ki se nato s pridobljenim znanjem zaposli drugje. Položaj ostane prazen, država pa mora iskati druge možnosti, da ga zapolni,« je povedala Makovec-Radovanova.
Dodatno obremenjevanje učiteljev
Pomembno je razumeti, da za vse kvalifikacije ne more biti enaka plača, je opozoril Polanec. Razkorak do plač zunaj šolstva je večji pri določenih predmetih, kjer imajo diplomanti boljše alternativne možnosti zaposlitve, kar velja na primer za matematike in fizike. »Ti zunaj pedagoškega poklica lahko prejemajo bistveno višje plače. To je skladno s tem, da na določenih področjih nastajajo težave: za poučevanje je težje dobiti matematika s končano fakulteto za matematiko in fiziko kot nekoga, ki je končal pedagoško fakulteto,« je dejal Polanec. Ker je v Sloveniji razmerje med plačami učiteljev in povprečjem plač terciarno izobraženih med slabšimi, je mogoče sklepati, da poklic učitelja ni preveč privlačen, za specifična področja, kot je poučevanje matematike, pa še manj, je dodal.
Po opozorilih Makovec-Radovanove imamo v Sloveniji veliko pomanjkanje učiteljev, kar tiste učitelje, ki so v sistemu, dodatno obremenjuje. »Ne glede na to, kolikšna je njihova tedenska pedagoška obveza, lahko po pravilniku zaradi primanjkljaja kadra v kolektivu izvajajo več pouka tudi pri predmetih, za katere nimajo ustrezne izobrazbe, kar se lahko odrazi tudi v pomanjkanju časa za kakovostne priprave na pouk ali kakšne druge naloge in delovne obveznosti, ki bi jih sicer v tem času opravili.« Po Polančevih dognanjih imajo nekateri ravnatelji težave s pridobivanjem kadrov, zaradi nekonkurenčnih plač pa pogosto zaposlujejo študente brez strokovnega izpita ali osebe brez pedagoške izobrazbe, pa tudi učitelje, ki poučujejo predmete, za katere niso usposobljeni. »Sistem to celo predvideva: kdor nima zahtevane izobrazbe, dobi plačo, znižano za dva plačna razreda,« je poudaril Polanec.
Po njegovem prepričanju so v Sloveniji učitelji v povprečju kakovostni, »toda vprašanje je, koliko bolj kakovostni bi bili, če bi bile plače, ki imajo selekcijski učinek, bolj prilagojene tržnim razmeram. Če se od poklica učitelja odvračajo boljši posamezniki, ki lahko drugje več zaslužijo, je vprašanje, kakšna je povprečna sposobnost učiteljev v primerjavi s povprečjem terciarno izobraženih. Višje plače bi verjetno privabile boljši kader, kar bi prineslo boljše rezultate.«
Po začetku poučevanja si učitelji sčasoma lahko »priborijo« višje plače. Po besedah Polanca sta napredovanje med nazivi in s tem rast plače odvisna od proaktivnosti posameznika pri zbiranju točk, ki jih prinašajo predvsem izobraževanja. Za napredovanje med nazivi in s tem višje plače je namreč treba zbrati določeno število točk z izobraževanj in dodatnega strokovnega dela. »Pri izobraževanjih program v obsegu od osem do petnajst ur prinese pol točke, od 16 do 23 ur eno točko, opravljen doktorat pa osem točk – torej toliko kot šestnajst osemurnih seminarjev,« je pojasnil Polanec.
Koristno mentoriranje
Toda kot je opozoril, je z empiričnega vidika pomembno, da so takšna izobraževanja zelo šibko povezana z učnim uspehom učencev. »Izobraževanja niso ciljno usmerjena v tolikšni meri, da bi dvigovala znanje učiteljev, še manj učencev. Analiza podatkov mednarodne raziskave TIMSS (raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja) za države OECD, vključno s Slovenijo, kaže, da imajo tipična izobraževanja, ki se jih učitelji dejansko udeležujejo, celo majhen negativen učinek na rezultate učencev. To je presenetljivo. Verjetna razlaga je, da v času izobraževanj učitelji niso na voljo učencem in se čas za pripravo na pouk zmanjšuje,« je dejal Polanec. Tega sicer ne moremo posploševati, saj obstajajo izobraževanja, ki so zelo ciljno usmerjena in imajo dokazano pozitivne učinke. »Zelo koristno je mentoriranje, ko je v razredu nekdo, ki daje pripombe, kaj bi se lahko spremenilo, kar za učitelje predstavlja povratne informacije. Vprašanje pa je, kakšne učinke prinaša obiskovanje množičnih izobraževanj, ki se jih na daljavo udeležuje več sto učiteljev hkrati. Po grobi oceni so takšna izobraževanja pogosto priložnostna in namenjena predvsem zbiranju točk.
Po mnenju Makovec-Radovanove je pomembno vprašanje, kako se napredovanje učiteljev v višje razrede odraža pri njihovem delu. Nekdo, ki doseže višji naziv, je s tem izkazal, da je v času profesionalnega razvoja poglobil svoje znanje, pridobil novo znanje in je zato tudi bolje in bolj usposobljen. »Pri njegovem delu to pomeni, da lahko prevzema kompleksnejše naloge, ki jih naziv tudi predvideva. Po drugi strani višji naziv pomeni tudi večjo odgovornost. Če pridobi naziv mentorja, to pomeni, da zna mentorirati in da bo mentorstva tudi prevzemal.«
Pričakovanja javnosti do učiteljev so visoka, kar je smiselno – če učitelji kakovostno opravljajo svoje delo, je to eden od pomembnih temeljev kakovostnega javnega šolstva, je pojasnila Makovec-Radovanova. Ob tem je poudarila, da tako kot nanje naslavljamo visoka pričakovanja, bi bilo odgovorno, da bi jim zahtevnost in kompleksnost njihovega dela tudi priznali. »Ne le s tem, da rečemo, da cenimo njihovo delo, temveč tudi z višjimi plačami.« Na drugi strani pa mora biti sistem napredovanja takšen, da bodo učitelji v svojem profesionalnem razvoju lahko strokovno rasli brez eksistencialnih skrbi, povezanih z višino njihove plače. »Tega država ne bi smela dopuščati, temveč bi morala ustvarjati možnosti, da bi lahko učitelji posegali po tistih usposabljanjih, ki bodo prispevala k višji kakovosti njihovega dela v razredu,« je dodala sogovornica.
Na vprašanja, ki smo jih na ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino naslovili v sredo, nismo prejeli odgovorov.