Univerza na Primorskem (UP) je oktobra lani po maratonski pravni bitki državi naposled le vrnila 696.000 evrov za nenamensko porabljeni denar pri gradnji kampusov Livada in Sonce. Od tega je bilo kar za 255.000 evrov obresti, k porabljenim sredstvom pa je treba prišteti še sodne stroške, ki v znesek niso zajeti.
Cugmasu za zastopanje 4300 evrov na mesec
Vračilo 441.750 evrov, brez zamudnih obresti, je ministrstvo za izobraževanje od UP terjalo že aprila 2013, v času prvega Pikalovega mandata. Na podlagi nadzora porabe proračunskih sredstev na kraju samem so namreč ugotovili, da določenih del niso izvedli v skladu s pogodbo oziroma da so denar porabljali nenamensko. Rektor Dragan Marušič se je na ugotovitve ministrstva požvižgal, zato ga je to tožilo in tožbo tudi dobilo. Da mora univerza vrniti neupravičeno porabljena sredstva, je višje sodišče pravnomočno odločilo septembra lani. UP je glavnico in obresti konec oktobra poravnala, toda dan pred božičem je na vrhovno sodišče vložila revizijo; o tej sodišče še odloča. Podobnih primerov, ko je UP izkoristila vsa pravna sredstva ne glede na ceno, je še na desetine. Nič čudnega, da je njen glavni odvetnik Velimir Cugmas od leta 2009 do danes za svoje storitve za UP v povprečju zaslužil 4300 evrov na mesec. Tako so nam povedali na ministrstvu.
Primorska univerza se izogiba nadzorom
Leta 2013 je odmevala tudi (domnevna) rektorjeva razsipnost pri praznovanju 60. rojstnega dne. Anonimne prijava je oktobra 2013 priromala tudi na ministrstvo. Minister Jernej Pikalo je še isti mesec odredil revizijo poslovanja univerze. Revizorji naj bi med drugim pregledali izplačila stroškov za pogostitev in nočitev gostov ob rektorjevem rojstnem dnevu, razpisno dokumentacijo za Cugmasove odvetniške storitve, postopke javnega naročanja, pa tudi porabo stroškov za reprezentanco, nenavadne nočnine učiteljev in tako dalje. Rektor je naredil vse, da te revizije ni bilo.
Kot je razvidno iz pisma, ki ga je ministrstvo januarja 2014 poslalo upravnemu odboru UP, je vodstvo univerze zunanjemu izvajalcu revizije fizično onemogočilo dostop do prostorov, dokumentov in oseb, povezanih z revizijo. Poleg tega je UP sprožila upravni spor in zahtevala začasno odredbo za zadržanje sklepa. Sodišče je oboje zavrnilo in dalo prav ministrstvu. »Vodstvo univerze se izogiba nadzoru in ga namenoma skuša preprečiti na več možnih načinov, kar je skrajno nenavadno,« je ministrstvo potožilo upravnemu odboru UP in dodalo, da »tovrstni poskusi izogibanja nadzoru niso primerna praksa proračunskih uporabnikov«. Upravni odbor se je na pismo požvižgal.
Minilo je še nekaj mesecev: ministrstvo je nadzor nad poslovanjem UP le uvedlo, oktobra 2014, a zgodba se je ponovila: UP je ponovno sprožila upravni spor, upravno sodišče je zadevo vrnilo na MIZŠ, UP pa je medtem naročila zunanjo revizijo pri »svojem« revizorju. In pri tem je ostalo: ministrstvo neodvisne revizije ni nikoli izvedlo.
Varuhinja: »Rektor bi moral odgovarjati«
S podobnim izkupičkom, se pravi nikakršnim, je vodstvo univerze k odgovornosti lani poleti na pobudo nekdanje direktorice študentskih domov Astrid Prašnikar pozvala tudi varuhinja človekovih pravic. Po mnenju Vlaste Nussdorfer je »v nasprotju z etiko in načelom pravičnosti, da kršitelja, za katerega objektivno odgovarja UP kot zakonodajalec, ne doletijo nobene posledice«. Varuhinjo je zmotilo tudi, da se na UP niso »moralno korektno distancirali od pravnomočno ugotovljenih kršitev«. Z univerze so ji namreč sporočili, da iz sodbe ne izhaja, da bi bil rektor obsojen zaradi spolnega nadlegovanja (formalno je tožbo izgubila univerza), da so odškodnino v roku poravnali in da so vložili predlog za revizijo (ki jo je vrhovno sodišče marca lani zavrnilo, op. a.). »Kršitve same ni izvajala UP, ampak rektor kot oseba,« je vztrajala varuhinja in poudarila, da ni nobenih ovir, da ne bi senat statuta spremenil tako, da bi najvišji funkcionarji v primeru pravnomočno ugotovljenih kršitev odgovarjali. Senat UP mnenja varuha ni sprejel.
Na ministrstvih bolj malo vedo
Glede Cugmasovih honorarjev smo se obrnili tako na izobraževalno kot na finančno ministrstvo. Zanimalo nas je, ali javni zavod v zvezi z vlaganjem tožb obvezujejo kakšna pravila ali lahko vodstvo tožbe vlaga po mili volji in tako zajeda v javna sredstva za študijsko dejavnost. Na Pikalovem ministrstvu so nam odgovorili, da so v zvezi s plačevanjem odvetniških storitev leta 2017 na univerzo naslovili več dopisov, maja 2017 pa so k ukrepanju pozvali urad za nadzor proračuna oziroma finančno ministrstvo (MF). Uradu so pojasnili, tako šolsko ministrstvo, da »UP velik del sredstev namenja za poplačilo odvetniških storitev in obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb v breme univerze. /.../ Ker pa univerza lastnih sredstev za take namene nima, obstaja sum, da za te namene porablja sredstva za izvajanje študijske dejavnosti,« kar menda ni dopustno. Odgovora MF niso nikoli prejeli, so nam zatrdili. Za pojasnila smo zaprosili MF: izkazalo se je, da o omenjeni pobudi šolskega ministrstva ne vedo nič.
Leta 2017 so sicer res prejeli pobudo za inšpekcijski nadzor, toda ta se je nanašal na izločitev ZRS Koper in ne na porabo sredstev za odvetniške storitve. Načeloma pa na MF poudarjajo, da proračunska inšpekcija ni pristojna za razsojanje, ali je treba voditi sodne in druge postopke. »To je pristojnost predstojnika proračunskega uporabnika.« (Torej rektorja.) Stroški pravnega svetovanja bi bili lahko sporni le v primeru, so še dodali, če bi se nanašali na fizično in ne na pravno osebo. Rektor Marušič seveda vedno nastopa kot pravna oseba. Tako je bilo tudi v primeru tožbe Astrid Prašnikar, ki je na vseh stopnjah (do vrhovnega sodišča) dokazala, da jo je rektor spolno nadlegoval in ji nezakonito odpovedal delovno razmerje.
