Najstarejši pelodni diagrami iz Italije, Francije in Grčije dokazujejo njeno bolj ali manj neprekinjeno prisotnost v Evropi že vsaj 500.000 let. V obdobju pleistocenskih poledenitev se je bukev iz večine Evrope umaknila in preživela v majhnih izoliranih populacijah v ledenodobnih zatočiščih – glacialnih refugijih, ki so bili tudi na ozemlju današnje Slovenije. Od tu se je po otoplitvi ponovno širila in danes zajema znaten del Evrope.
Časnik Učiteljski tovariš (1862) je pri opisu drevja in grmovja takole na kratko predstavil bukev: »Bukva ima ravno in precej visoko deblo, okroglasto, svitlo in nekoliko zobčasto perje; bukovo cvetje ima mačice; sad pa se imenuje žir, kterega imajo polhi in svinje radi, pa tudi olje delajo iz njega. Bukove derva so terde, in so prav dobre za kurjavo.«
Pri navadni bukvi se prvi obrod žira pojavi med 50. in 70. letom, polni obrod je nereden in nastopi vsakih 5–8 let, v gorskih predelih celo vsakih 9–12 let.
Janez Jerman je leta 1953 v knjigi Izkoriščanje gozdov med postranskimi gozdnimi proizvodi prikazal tudi pomen žira: »Bukov žir je še dobra surovina za stiskanje okusnega jedilnega olja. Suh žir z luskami da okoli 20 % olja, samo jedro brez lusk pa da celo 30 % izkoristek. Za proizvodnjo olja mora biti žir povsem zdrav in ne sme ležati dalj časa na tleh. Bukov žir vsebuje 20 do 30 % maščob, samo jedro pa celo 30 do 40 %. S stiskanjem izločimo do 80 % maščob. Na sam plod odpade 70 % cele teže žira. Iz 100 kg (70 kg ploda) dobimo okoli 12 litrov olja. Suho leto povzroči večjo količino maščob v žiru.«
Pomen žira za izdelavo jedilnega olja poznamo že dolgo in žir so nekoč tudi uporabljali. Na Nemškem in Ogrskem, pa tudi Kranjskem, so že davno stiskali olje iz bukovega žira, ki so ga uporabljali za zabelo. Očiščen in posušen žir so zmleli in v stiskalnicah iztisnili olje, tropine pa uporabili za krmo, predvsem prašičem. To so opravljale oljarne, ki jih je bilo nekdaj po Kranjskem veliko.
Iz zmletega žira nadev za potico
Pa še za marsikaj drugega je bil uporaben žir. Notranjski kmet je 9. maja 1946 za Ljudsko pravico povedal: »Ko je leta 1917 primanjkovalo živeža, sem nabiral žir, ga doma sušil v peči in smo ga potem luščili kot bučne peške in si z njim tešili glad. Kadar pa smo imeli moko, je mati iz zmletega žira naredila nadev za potico, ki se ni prav nič razlikovala od orehove.« Ljudje so znali izkoristiti vse, kar jim je ponudila mati narava.
V mirnih časih je bilo nabiranje žira in stiskanje olja prepuščeno prebivalstvu, ki je darove narave znalo ceniti. V obdobju vojn, pa tudi v povojnih letih, ko je vladalo pomanjkanje, ko so bili hrana in številni drugi izdelki racionirani, pa so se oblasti spomnile tudi na bukov žir in spodbujale njegovo nabiranje.
Med morijo, revščino in lakoto prve svetovne vojne so v avstro-ogrski monarhiji ocenjevali, da bi lahko zbrali približno 500.000 stotov žira. Časnika Slovenec (28. septembra 1918) in Kmetovalec (15. oktobra 1918) sta v prispevku Jedilna mast iz žira zapisala: »Bogato žetev, na katero nismo računali, za katero ni sejala človeška roka in ni nihče poskrbel, nam obetajo letos naši bukovi gozdi v korist naših zelo izpraznjenih loncev za mast.«
Žir je prevzemala avstrijska centrala za olje in maščobo oziroma prevzemalnice glavne zbiralnice pri cesarsko-kraljevem prehranjevalnem uradu. Da so spodbudili nabiralce, so plačilu za nabrani žir dodali kot nagrado dodatno stimulacijo: za vsakih 100 kilogramov oddanega žira je dobil nabiralec pravico do nakupa 3 kilogramov jedilne masti po ceni 15 kron za kilogram, ki se ni štela v racionirano količino maščobnih izdelkov.
Zbiranje žira pa je oviralo pomanjkanje ljudi, čeprav je žir dozorel v času, ko so bila glavna kmetijska dela že opravljena. Oblasti so načrtovale, da bi učenci in dijaki na območjih, kjer bo izobilje žira, imeli ob času zbiranja počitnice. Pozvale so tudi lastnike, da za ta splošno koristen namen dovolijo v svojih gozdovih nabiranje žira.
Pomanjkanje ljudi in bližajoči se konec prve svetovne vojne sta vplivala na to, da je bil obilen obrod bukve bolj skromno izkoriščen. Kmetovalec (1918, št. 14) je ob koncu prispevka Bukov žir – dobra krma za prašiče pesimistično zapisal: »Dandanes so izginile tudi te žirove oljarne. Tako opazimo, da gre po zlu na leto na stotisoče kron le v žiru, ki nam gnije po gozdovih in pride v korist le kot gnoj.«
Tako kot med prvo svetovno vojno tudi v obdobju med vojnama, kljub obilici bukovih gozdov in semenskim letom, na Slovenskem ni bilo posebnih uspehov pri zbiranju bukovega žira za proizvodnjo jedilnega olja. Narodna sloga, ki je izhajala na Ptuju, je 13. februarja 1932 v članku Nekaj misli o krizi v kmetijstvu napisala: »Raznega olja: iz bukovega žira, iz maka, repnega semenja itd. smo uvozili za 720 milijonov din, izvozili pa komaj 31 milijonov.«
K zbiranju žira pozvale okupacijske oblasti
Kampanje za nabiranje bukovega žira so med drugo svetovno vojno na Slovenskem izvajale okupacijske oblasti. Že takoj, ko je bila uvedena racionirana prehrana, so se začele vrstiti akcije, kako pridobiti več domačih maščob, in kot že tolikokrat dotlej so se spomnili na bukov žir.
Slovenec je že 14. maja 1941 objavil poziv Povečajmo domačo proizvodnjo maščob, kjer med drugim lahko preberemo: »Poleg masti je gotovo najvažnejša maščoba za ljudsko prehrano olje. Primeri številnih držav nam kažejo, da se da mast v veliki meri nadomestiti z oljem.« Slovenec nadaljuje: »Poleg tega imamo v naših krajih mnogo bukovih gozdov, bukev pa nam daje kot znano mnogo žira. Žir vsebuje do 15 % olja in ta količina bi se dala vsekakor izkoristiti, da bi prišla pomembno v poštev za našo preskrbo z oljem.«
Prispevki o uporabnosti bukovega žira so se v časnikih med drugo svetovno vojno kar vrstili. Jeseni leta 1942 je Jutro objavilo poziv Visokega komisarja Ljubljanske pokrajine:
»Po nalogu Visokega komisariata se bo vršilo v naši pokrajini zbiranje bukovega žira za predelavo v olje. Po dogovoru, sklenjenem med tvrdkama, ki bosta seme predelovali v olje, se pooblaščata Gospodarska zveza in Kmetijska družba, da določita kraje, kjer se bo seme zbiralo in oddajalo, in sicer po 80 lir in 4 litre olja za vsakih 100 kg zbranega žira. Olje se bo razdeljevalo na podlagi bonov izdanih ob oddaji žira, najkasneje v roku treh mesecev. Žir mora biti zdrav, suh in brez luščin. Zbiralni kraji so določeni v vseh občinah, kjer se nahajajo bukve. Tvrdki, katerima se bo seme oddalo v predelavo v olje sta: tvrdka Hrovat iz Ljubljane in tvrdka Gaslini iz Genove, ki bosta poleg plačila v gotovini dobavili zbiralcem tudi olje. Z ozirom na to, da je letošnji pridelek bukovega žira velik, je potrebno, da se zbiranje vrši čim intenzivneje, da se preskrbi na ta način naši pokrajini znaten del potreb dobrega olja.«
Aktivnosti za nabiranje bukovega žira so se nadaljevale vsa vojna leta. Tako je Jutro 18. oktobra 1944 objavilo naslednji prispevek:
»Zbiranje bukovega žira.
Kakor lani je nemški državni gozdarski mojster izdal tudi letos oklic za zbiranje bukovega žira. Znano je, da se lahko iz bukovega žira pridobi prav dobro jedilno olje. Da bi se letos povečalo zbiranje žira, bodo dobili zbiralci poleg denarne odškodnine v višini 0,50 marke za kilogram žira še posebna nakupna dovoljenja za olje. Tako bo dobil zbiralec, ki odda 5 do 10 kg žira, nakupnico za 1 kg margarine ali olja, pri oddaji 50 do 60 kg žira pa se izda nakupnico za 4,5 kg margarine ali jedilnega olja. Posebne nagrade so predvidene za primere, če zbira bukov žir šolska mladina.«
Leta 1946 je bil polni obrod bukovega žira
Druga svetovna vojna se je končala. Preskrba s hrano, pa tudi z drugimi proizvodi, je bila racionirana. Spet je bil gozd tisti, ki je pokazal na možnost izboljšanja prehranskih razmer prebivalstva.
Na obilen obrod žira je že 9. maja 1946 v prispevku Tudi iz bukovega žira moremo dobiti olje opozarjala Ljudska pravica: »V bukovih gozdovih se vidi že sedaj, da bo letos zelo veliko žira. Sodim, da bo tega sadu samo v Sloveniji na tisoče vagonov. Iz žira dobivamo olje, ki se po okusu skoraj nič ne razlikuje od olja naših industrijskih rastlin kot je sončnica, oljnata repica itd. K zbiranju žira bo treba jeseni pristopiti v večjem obsegu, saj vemo, da je potreba po maščobi za ljudsko prehrano in za industrijske svrhe izredno velika. Za zbiranje žira je treba zainteresirati široke ljudske množice, zlasti pa mladino, ki nam je že v tolikih primerih dokazala, da zna prijeti za delo v korist skupnosti. S tem, da se bomo na množičnih vaških in drugih sestankih o tem pogovorili in da bo akcija za zbiranje žira zajela res vse, predvsem pa podeželsko prebivalstvo, bomo lahko veliko pripomogli k rešitvi problema maščob.«
Že 3. julija 1946 je bila na ministrstvu za trgovino in preskrbo konferenca, ki je ugotovila, da lahko iz žira pridobimo zelo kvalitetno jedilno olje in kot stranski produkt krmila za prašiče. Sklenili so, da bo množice treba spodbuditi k nabiranju žira in da bodo od tega morali imeti korist tako gospodarstvo in država kot tudi nabiralci.
Strokovnjaki so ocenjevali, da bo na hektarju bukovega gozda od 400 do 800 kilogramov žira, bukve v Sloveniji pa bodo dale okrog 110.000 ton ali 11.000 vagonov žira. Vsega seveda ni bilo mogoče zbrati niti v najbolj dostopnih predelih, kaj šele v težje dostopnih. Ogromen uspeh bi dosegli, če bi zbrali vsaj deseti ali dvajseti del vsega žira. Prevladala je realnejša ocena: če bo vreme ugodno in če bodo mobilizirane vse sile, bi lahko zbrali od 600 do 800 vagonov žira.
Približni računi so pokazali, da bo za pripravo teh količin žira potrebnih okrog 500.000 delovnih dni (posamezni nabiralec naj bi povprečno zbral 12–16 kilogramov žira na dan). Zato se mora v akcije vključiti čim več prebivalstva, uspeh bo dosežen le, če bo vsak drugi prebivalec vsaj en dan sodeloval pri zbiranju žira, so ocenili na ministrstvu.
Akcijski odbori za zbiranje žira
Ministrstvo za trgovino in preskrbo Ljudske Republike Slovenije (LRS) je 14. avgusta 1946 okrožnim in okrajnim ljudskim odborom z dopisom naložilo:
»Obilni rod bukovega žira v letošnjem letu omogoča vsakemu posamezniku zadostno preskrbo z oljem, s katerim bo rešen problem pomanjkanja enega od najvažnejših živil. Zaradi izredne važnosti izkoriščanja bukovega žira je pri tukajšnjem ministrstvu osnovan propagandni odbor, katerega naloga je reševanje vseh problemov splošnega značaja, popularizacija zbiranja ter postavljanje predlogov glede načrtnega zbiranja in izkoriščanja nabranega žira.
Analogno morajo okrajni odbori pristopiti k takojšni sestavi akcijskih odborov za zbiranje žira, katerega naj sestavljajo sledeči člani: član okrajnega ljudskega odbora, član OF organizacije, članica AFŽ, član ZMS, prosvetni poverjenik, poverjenik za gozdarstvo in zadružni referent oziroma zastopnik NAPROZE.«
Tudi krajevni ljudski odbori krajev, kjer je bilo večje število bukovih gozdov, so morali ustanoviti akcijske odbore. Največja teža dela in odgovornosti je bila na okrajnih in predvsem krajevnih akcijskih odborih, ki so delovali neposredno na terenu. Krajevni akcijski odbori so morali pomagati pri organizaciji nabiralnih izletov, preskrbeti prevozna sredstva in usmerjati zbiralce v tiste gozdove, kjer je bilo največ žira.
Večjim skupinam zunanjih zbiralcev so morali preskrbeti vodiče, ki so morali paziti, da zbiralci niso delali škode v gozdovih. Dogovoriti so se morali tudi z lastniki gozdov, ali bodo sami zbirali žir ali ne. Če so lastniki gozdov žir zbirali sami, so morali podati obvezno izjavo, in s tem so odgovarjali za gospodarsko škodo, če po njihovi krivdi žir ne bi bil pobran.
Ministrstvo za prosveto LRS je šolam dalo navodila, da je tudi vsa šolska mladina sodelovala pri zbiranju. Pripravimo se za zbiranje bukovega žira, je sporočala Ljudska pravica 31. avgusta 1946:
»Letos je v bukovih gozdovih dozorelo izredno veliko žira. Če bomo pustili propasti te ogromne količine žira, se odrekamo dragoceni surovini, ki je za nas posebnega pomena zaradi še vedno nezadostne preskrbe z maščobami. Iz sto kilogramov žirovih semen lahko iztisnejo tovarne 10 litrov najboljšega jedilnega olja. V naših bukovih gozdovih je dozorelo na stotine vagonov bukovega žira in če to računamo, nam je jasno, kakšne koristi nam lahko prinese dobro organizirano in kar se da temeljito obiranje žira povsod v Sloveniji, kjer se razprostirajo bukovi gozdovi.«
V časnikih so se kar vrstili prispevki z navodili, kako se lotiti te hvalevredne in nujno potrebne akcije. Slovenski poročevalec je 4. septembra 1946 v prispevku V prihodnjih dneh bomo pričeli zbirati bukov žir sporočal: »Akcija za nabiranje bukovega žira vzbuja vsak dan večje zanimanje in bo v kratkem zajela najširše ljudske sloje. Ljudstvo se vedno bolj zaveda velikega pomena te akcije. Če bomo izkoristili vse možnosti, ki nam jih v letošnjem bukovem letu nudi narava, bi lahko imela vsaka družina v Sloveniji dovolj olja. Trud pri zbiranju in sušenju žira bo bogato poplačan, saj bo vsak zbiralec lahko prejel za vsakih 10 kg osušenega žira 1 kilogram prvovrstnega olja, ne da bi pri tem izgubil pravico do odrezkov za maščobo.«
Navodila zbiralcem žira
Žir zbiramo, če dopušča vreme, v glavnem septembra in oktobra. Če je žir že odpadel z drevja in če pod bukvami ni trave in grmovja, žir enostavno pometemo s trdno metlo ali zgrabimo z gostimi grabljami na kup. Bolj zamudno je zbiranje tam, kjer je pod drevesi zaraščeno, ali med skalovjem. V takih primerih se zbiranje zelo olajša, če se prej trava pokosi in večja podrast poseka. Tam, kjer žir šele odpada, ga bomo otresali ali klatili in prestrezali na ponjave. Zaradi čiščenja odstranimo pri žiru vso navlako. Posebno pozornost je treba posvetiti sušenju. Sveži žir hitro splesni, zato ga je treba čim prej posušiti. V vrečah ali na kupu ne sme ostati dalj kakor 24 ur. Žir sušimo tako, da ga razprostremo na zraku in soncu, sušimo ga lahko tudi v krušnih pečeh po peki, na štedilnikih, podstrešjih, podih ali pa na dvoriščih in travnikih, kjer smo prej položili ponjave ali papir. Podlaga mora biti suha. Seme, ki se suši, moramo večkrat premetati. Če žir sušimo na prostem, ga moramo pred mrakom spraviti na suho. Če pa bi začel plesneti, ga sušimo na vročem in rahlo mlatimo s palico, da plesen odpade. V ugodnih razmerah se žir posuši v treh do petih dneh. Suh pa je tedaj, kadar se luske dajo odstraniti od jedra in kadar je jedro postalo trdo ter ima prijeten okus po lešnikih.
Suhi in očiščen žir so v letih po vojni prevzemale Naproze v posameznih krajih.
Ker številni nabiralci bukovega žira niso imeli možnosti sušiti žira, na primer udeleženci zbiralnih akcij, ki so jih ob nedeljah organizirali sindikati iz mest, so od teh zbiralnice prevzemale tudi svež žir, ki pa seveda prav tako ni smel vsebovati več kot 4 odstotkov tujih primesi.
Časniki in radio so dan za dnem prinašali pozive, kako se lotiti akcije, seznanjali so nabiralce z območij, kjer so bukovi gozdovi, kdaj in kje je žir dozorel, spremljali uspešne akcije, pa bolj previdno tudi posamezne manj uspešne aktivnosti.
Kampanje niso bile vedno uspešne, prepogosto tudi niso bile ustrezno organizirane. Tako so v oktobru 1946 številni časopisi poročali o slabo pripravljenih in organiziranih akcijah, ki niso obrodile sadov, so pa pripomogle k temu, da odziv za zbiranje žira ni bil tak, kot bi lahko bil in kot so oblasti pričakovale.
Rezultat vseh aktivnosti je bil bolj skromen. V poročilu o delu Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS za februar 1947 najdemo podatek: »Tovarna Hrovat&Co. je prevzela do 3. marca 1947 leta 200.302,80 kg žira. Tako so nabiralci zbrali in oddali iz obroda leta 1946 namesto 600 do 800 vagonov le dvajset vagonov žira.«
Ob koncu petletke je bilo žira spet v izobilju
Pisalo se je leto 1951. Pod težo plodov so se bukove veje kar upogibale, obrod žira je bil podoben onemu iz leta 1946. Lokalni časniki (Dolenjski list,Ljudski glas Murska Sobota, Ptujski tednik, Gorenjski glas) in osrednja slovenska časnika Slovenski poročevalec ter Ljudska pravica in radio so kar tekmovali, kdo bo prinesel več spodbudnih novic o zbiranju bukovega žira za izdelavo jedilnega olja. Kot je bilo že v navadi, so nabiralci poleg plačila v denarju prejeli tudi olje.
Po gozdovih je bilo sicer žira v izobilju, nabiranje pa ni potekalo po željah oblasti. Slovenski poročevalec je v četrtek, 25. oktobra 1951, objavil prispevek z naslovom Olje skorajda zastonj, pa ga ljudje ne marajo, kjer ugotavlja: »Na sedežu vsakega krajevnega ljudskega odbora in zadruge ter na železniških postajah silijo po Sloveniji človeku v oči letaki z objavo vseh ugodnosti, ki jih ima letos nabiralec bukovega žira, in navodila za nabiranje. Kljub temu lahko danes ugotovimo, da vsa reklama ni naredila pričakovanega uspeha. Glavni vzrok za nezadovoljivi uspeh je nedvomno v nerazumevanju tega, koliko denarja bi lahko zaslužili naši ljudje, če bi pobrali vsaj polovico letošnjega obilnega plodu. Razen tega so ljudje mislili, da laže in več zaslužijo, če nabirajo kostanj. Res je, da nabere človek kilogram kostanja hitreje kakor kilogram žira. Vendar, ali je mogoče primerjati en kilogram kostanja z enim kilogramom jedilnega olja?«
Takole je zaključil Slovenski poročevalec svoj kritičen prispevek: »Še ni prepozno. Še vedno je mogoče zajeti tretjino žira, ki leži na tleh. Do konca oktobra je za to še dovolj časa. Upati smemo, da bodo sindikalne podružnice, Osvobodilna fronta, posebno pa še mladinske organizacije v tem kratkem času pohitele in tako zmanjšale škodo, ki raste zaradi nerazumevanja ali tudi malomarnosti že v milijone.«
