Slovenske voznike, ki so se mudili na Hrvaškem, vsake toliko časa preseneti opomin, da morajo plačati vrtoglav znesek zaradi prekoračenega časa parkiranja. Tako se je zgodilo tudi našemu bralcu, ki je preživel konec tedna v Zagrebu. V soboto je kupil celodnevno karto za parkiranje, v nedeljo je bilo parkiranje brezplačno, v ponedeljek zjutraj, ko je odhajal domov, pa so ga že prehiteli nadzorniki parkirišča. Za brisalnik so mu zataknili obvestilo, iz katerega pa ni bilo jasno niti, kolikšen znesek naj poravna, na obvestilu niso bili zapisani ne datum, ne kraj, ne registrska številka avtomobila.
Listka ni vzel pretirano resno, čez čas pa je prejel dopis, v katerem mu celjski odvetnik Gregor Bakija piše po pooblastilu hrvaškega odvetnika Marka Kuzmanovića, ki zastopa upravitelja zagrebških parkirišč, in ga v izvensodnem opominu poziva, da naj poravna svoje obveznosti. Ne le okoli 13 evrov parkirnine, temveč še 85 evrov za pridobitev stroškov podatkov o lastniku vozila, 32 evrov za stroške prevoda in 42 evrov za druge administrativne stroške.
Bralec je seveda v dilemi, ali privoliti v tovrstno zasoljeno ceno ali tvegati zagroženi sodni postopek izterjave na Hrvaškem (ta mora nato postati še izvršljiva v Sloveniji). Hrvaški odvetnik Kuzmanović pravi, da so postopki v različnih fazah, poslal pa nam je tudi kopijo septembrske sodbe prvostopenjskega puljskega sodišča, iz katere je razvidno, da je sodišče priznalo terjatev neplačane parkirnine do tujega voznika, vključno s preostalimi stroški, ki so se do takrat povzpeli že na skoraj 1500 evrov. Ob tem je sicer treba poudariti, da je šlo za hrvaško različico tako imenovane zamudne sodbe, ki se izreče, kadar se toženi na tožbo niti ne odzove in se njegova pasivnost razume kot strinjanje s tožnikovimi trditvami.
Od enega izmed odvetnikov, ki sodeluje s Hrvati, smo sicer slišali, da po njegovem vedenju aktualni slovenski primeri na sodišče še niso prišli. Prav tako nam je pojasnil, da so hrvaški odvetniki v preteklosti postopke izterjave najprej sprožili neposredno prek hrvaških notarjev, vendar je nato sodišče EU odločilo, da postopek prek notarjev ni ustrezen.
Odvetnik se je posvetoval z ministrstvom
Hrvaški lov na neplačane parkirnine je v preteklosti v Sloveniji že zbudil pozornost nekaterih institucij. Odvetniška zbornica je kaznovala slovensko odvetnico zaradi pavšalnega zaračunavanja stroškov za pridobitev podatkov o voznikih avtomobila, odprt pa imajo še en postopek s tega področja. S tovrstnimi primeri so se ukvarjali tudi pri informacijski pooblaščenki, kjer pojasnjujejo, da lahko govorimo celo o sumu nezakonite obdelave osebnih podatkov, kadar slovenski odvetniki na slovenskih upravnih enotah za hrvaške kolege zgolj zbirajo podatke o voznikih in jih nato posredujejo na Hrvaško. Če slovenski odvetniki opravijo tudi kakšno dejanje zastopanja, denimo pošljejo opomin, pa takšno zbiranje podatkov ni več sporno.
Govorili smo tudi s celjskim odvetnikom Gregorjem Bakijo, ki pravi, da se je pred začetkom sodelovanja s hrvaškim odvetnikom, za katerega na upravnih enotah pridobiva podatke o slovenskih lastnikih avtomobilov in nato zanj tudi pošilja opomine, na ministrstvu za infrastrukturo pozanimal, na kakšen način je do teh podatkov upravičen. »Kar nekaj mesecev je trajalo, na koncu pa smo prišli do tega, da sem do podatkov upravičen po 10. členu zakona o odvetništvu, vendar pod pogojem, da sem jaz tisti, ki pošiljam opomine, in ne da zgolj posredujem podatke tretjemu,« pravi Bakija. Glede spornega (ne)vročanja (pred vrtoglavo visokim opominom voznik dobi le pomanjkljiv listek za brisalnik) Bakija pravi, da hrvaški upravljalci parkirišč menijo, da je fotografija avtomobila, s katere je razvidno, da parkirnina ni bila plačana in da so vozniku pustili obvestilo, dovolj trden dokaz. »Seveda pa imajo ljudje možnost, da opomina ne plačajo. Kaj se bo v nadaljevanju dogajalo, ne vem. Pooblaščen sem le za pošiljanje prvih opominov, v nekaterih primerih sem poslal tudi že drugi opomin, v katerem piše, da bodo šli v sodni postopek. Ali in kdaj, pa jaz ne vem, ker je to v domeni hrvaških kolegov,« pravi celjski odvetnik.
V Ljubljani povsem drugačna praksa
Ker tudi v Ljubljani voznikov, ki v conah kratkotrajnega parkiranja ne plačajo parkirnine ali prekoračijo plačani čas parkiranja, ne nadzorujejo redarji, temveč javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT), ti vozniki prav tako prejmejo njihovo obvestilo, da naj v osmih dneh poravnajo nadomestilo za neplačano parkirnino v višini 12 evrov.
A tu se primerjava s hrvaškimi mesti konča. Če voznik 12 evrov ne plača, LPT na mestno redarstvo poda predlog za uvedbo prekrškovnega postopka. Redarstvo nato v skladu z zakonom o prekrških po pošti obvesti voznika oziroma lastnika avtomobila in mu odmeri 40 evrov kazni. Voznik se lahko nato pritoži oziroma plača, redarstvo pa prisilno izterjavo po potrebi odstopi finančni upravi.
Pri slovenskih voznikih ni težav, pri tujcih pa se močno zaplete. Kot pojasnjujejo pri ljubljanskem mestnem redarstvu, lahko v skladu z evropsko direktivo od tujih držav dobijo podatke o lastniku vozila, ki je bilo v prekršku. Toda to velja le za določene prekrške, ki ogrožajo prometno varnost. Med temi prekrški pa ni tistih, ki so povezani s parkiranjem. Zato so v nevarnosti, da jih zaradi neplačane parkirnine čaka kazen, pri nas le tisti tujci, ki si v Sloveniji sposodijo avtomobil v »rent a car« ponudbi. V teh primerih lastnik avtomobila lahko izda podatke o tujcu. Če je avtomobil v prekršku registriran v tujini, pa zgolj zaradi neplačane parkirnine podatka o njegovem lastniku od tuje države ne morejo dobiti.
Bistvena razlika v primerjavi s hrvaško prakso je ta, da naši južni sosedi postopkov ne vodijo po prekrškovni zakonodaji, temveč kot povsem civilno zadevo, v kateri želijo izterjati dolg neplačane parkirnine. V civilni zadevi pa nato za zastopanje v Sloveniji najamejo slovenske odvetnike, ki lahko dostopajo do podatkov upravnih enot.
