Dostop do storitev dolgotrajne oskrbe je še vedno zelo omejen. Starejši zaradi počasnih administrativnih postopkov in sistemskih pomanjkljivosti predolgo ostajajo brez pravic tako na področju institucionalne oskrbe kot oskrbe na domu, kjer ob prejemu odločbe trčijo tudi ob kadrovsko realnost izvajalcev. Katere so nekatere ključne anomalije in kako jih odpraviti?
Predolgo čakanje na odločbe
Veliko ozko grlo so vstopne točke na centrih za socialno delo, ki so zasute z vlogami, zaradi zapletenega in dolgotrajnega postopka ocenjevanja upravičenosti ob hkratnem omejenem številu ocenjevalcev pa morajo vlagatelji na odločbe čakati več mesecev, ponekod je čakalna doba celo leto in več.
Andrej Štesl, predsednik Združenja direktorjev članov Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, pravi, da je na mestu vprašanje, ali je upravni postopek z izdajo odločb, kot ga je predvidel zakon, sploh ustrezen, saj je enostavno preveč kompleksen in predolgo traja. »Ljudje bi morali priti do pravice v zakonskem, 30-dnevnem roku,« opozarja, da bi bilo treba sistem debirokratizirati s poenostavitvijo postopkov, saj ni realno niti racionalno, da bi na vstopnih točkah zaposlili bistveno več ljudi.
Tudi Skupnost centrov za socialno delo Slovenije že ves čas poziva ministrstvo za solidarno prihodnost k popravkom zakonodaje, poenostavitvi lestvic in vzpostavitvi informacijskega sistema, tako da bi bili postopki hitrejši, pregledni in pravični.
Nedelujoč informacijski sistem
Postopke na centrih za socialno delo še dodatno podaljšuje dejstvo, da še vedno nimajo ustrezne informacijske podpore, čeprav bi morala biti v skladu s pogodbo med ministrstvom in izbranim izvajalcem, ljubljanskim podjetjem za informacijske rešitve Žejn, vzpostavljena že avgusta lani.
Po vrsti spreminjajočih se obljub, kdaj informacijski sistem vendarle bo, so na ministrstvu po zadnjih informacijah začeli postopek prekinitve pogodbe z omenjenim izvajalcem, ker ni vzpostavil informacijske rešitve skladno z zahtevami in v rokih. Obetajo se torej nov razpis in dodatne zamude.
Neenakopraven položaj oskrbovancev v domovih
Obstoječi stanovalci domov za starejše so bili prav zaradi nedelujočega informacijskega sistema konec lanskega leta v novi sistem dolgotrajne oskrbe prevedeni na podlagi posebnega zakona – brez odločb. Zneski na njihovih položnicah so zato nižji. Tisti, ki se na novo vključujejo v domove (po 1. decembru lani), pa, dokler ne prejmejo odločbe, plačujejo bistveno več – polno ceno, ki vključuje ne le stroške hrane in namestitve, temveč tudi storitve oskrbe. Brez odločbe so namreč prisiljeni v dom vstopiti po »starem« sistemu, po zakonu o socialnem varstvu.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Sindikat upokojencev Slovenije (SUS) dvotirni sistem vstopanja v domove ocenjujeta kot nesprejemljiv in socialno krivičen. »Takšna ureditev ljudi, ki nujno potrebujejo oskrbo, postavlja v neenakopraven položaj in v finančne stiske,« opozarjata na nevzdržen položaj, ko lahko uporabnika v isti sobi za enake storitve plačujeta različni ceni zgolj zato, ker država ni pravočasno zagotovila odločbe o pravici do dolgotrajne oskrbe. Pozivata k drugačni ureditvi oziroma prednostnemu reševanju urgentnih vlog, da bremena neučinkovitosti sistema ne nosijo najbolj ranljivi.
Ena od možnih rešitev je, da bi pravica veljala od dneva vloge in ne od dneva izdaje odločbe, razlika v plačilu pa bi se oskrbovancem poračunala za nazaj. Ker je na odločbe treba čakati več mesecev, z vidika finančnih zmožnosti ljudi takšna rešitev ni najbolj optimalna, pravi Andrej Štesl, predsednik Združenja direktorjev članov Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Drugi predlog je, da bi bili tudi tisti, ki na novo vstopajo v domove, prevedeni v pripadajočo kategorijo dolgotrajne oskrbe, odločba pa bi se jim izdala naknadno. Med njimi so takšni, ki domsko oskrbo nujno potrebujejo po odpustu iz negovalne bolnišnice.
V podobnem položaju so tudi oskrbovanci, ki so bili sicer prevedeni v sistem dolgotrajne oskrbe, a se jim je medtem zdravstveno stanje poslabšalo, kar pomeni, da jim pripada višja kategorija dolgotrajne oskrbe. Toda zato, da bi jim bila priznana, morajo zopet pridobiti novo odločbo, v vmesnem času pa razliko do dodatne oskrbe doplačevati sami. Štesl meni, da gre za nepotrebno birokratsko oviro, ki bi jo bilo mogoče preseči z avtomatsko prevedbo.
Višji zneski na položnicah so, kot smo v Dnevniku že opozorili, udarili tudi vse, ki so v tej fazi iz sistema dolgotrajne oskrbe izpadli. Gre za odrasle osebe s posebnimi potrebami.
Za pripadajoči obseg oskrbe premalo kadra
Brez odločbe ni mogoče prejeti niti preostalih pravic. Ključna nova pravica je oskrba na domu, ki se izvaja v zelo majhnem obsegu. Izvajalci vsem upravičencem oskrbe na domu zaradi pomanjkanja kadra, ki hkrati izvaja tudi pomoč na domu, ne morejo zagotoviti v polnem obsegu. V takšnem primeru ima posameznik le dve možnosti – lahko privoli v manjše število ur od tistega, ki mu pripada po odločbi, ali pa se namesto oskrbe odloči za denarni prejemek, ki je nekakšno nadomestilo, a je slabše ovrednoten od storitev. Izvajalci so že predlagali, da bi bilo pravičneje sistem spremeniti tako, da bi oseba lahko izkoristila toliko storitev, kolikor mu jih izvajalec lahko zagotovi, za razliko pa prejela sorazmerni del denarnega nadomestila.
Neživljenjsko štetje minut
Čeprav zavod za zdravstveno zavarovanje storitve dolgotrajne oskrbe iz blagajne novega obveznega zavarovanja prehodno plačuje po pavšalu, bi bilo po opozorilih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije treba čim prej odpraviti tudi anomalijo, po kateri so storitve v okviru dodeljene pravice določene v minutah. Takšen pristop ne le da ni življenjski in ne upošteva različnih okoliščin, temveč vodi v izgubo človečnosti in dostojanstva.
Kompresija učinkuje demotivacijsko
V skupnosti socialnih zavodov podpirajo dvig minimalne plače, a hkrati opozarjajo, da je pripeljal do situacije, ko ima v domovih zdaj kar polovica zaposlenih osnovno plačo na ravni minimalne kljub drugačni zahtevnosti in odgovornosti delovnih mest. Vsi, ki so imeli doslej osnovno plačo nižjo od novega zneska minimalne plače, so se namreč uvrstili v plačni razred, katerega vrednost je najmanj v višini minimalne plače – torej sedmi. Porušena razmerja ustvarjajo nova nezadovoljstva. Predlog skupnosti gre v smeri posebnega plačnega sistema za dolgotrajno oskrbo. Predlagali so tudi že interventni dvig osnovnih plač za 20 odstotkov.
Z ministrstva za solidarno prihodnost na naša vprašanja, ali v zvezi z izpostavljenimi problemi pripravljajo določene interventne rešitve, še niso odgovorili oziroma jih še čakamo.