Konflikt med Iranom in Združenimi državami Amerike je pokazal, kako ranljivi so svetovni prometni in logistični sistemi. Po analizi družbe Xeneta, specializirane za trg tovornega prometa, ima trenutna kriza bistveno širše posledice kot prejšnji motnji med pandemijo covida-19 in krizo v Rdečem morju, piše Maritime Denmark.
Ključna točka dogajanja je Hormuška ožina, skozi katero poteka približno petina svetovne trgovine z nafto in okoli pet odstotkov svetovnega kontejnerskega prometa. Njeno zaprtje je povzročilo motnje v pomorskem prometu, zmanjšalo dobavo nafte ter sprožilo rast cen goriva, zavarovalnih premij in doplačil zaradi vojnega tveganja.
Prihaja namreč do hkratnega zapiranja ključnih pomorskih poti, izogibanja pristaniščem, zmanjševanja razpoložljivih zmogljivosti in motenj pri oskrbi z energijo. Posledično prevozniki uvajajo številna doplačila za gorivo, vojno tveganje in druge stroške, pri čemer naročniki pogosto težko ocenijo, ali so ta upravičena.
Eksplozija cen in pritisk na pristanišča
Največji pritisk občutijo prevozi med Daljnim vzhodom in Perzijskim oziroma Omanskim zalivom. Cene so se v zgolj enem mesecu povzpele nad 6000 evrov za kontejner velikosti TEU (navadni, šestmetrski kontejner), kar presega tudi najvišje ravni iz časa pandemije.
Obenem je bilo po ocenah prerazporejenih približno 250.000 TEU tedenskih zmogljivosti, namenjenih v Perzijski zaliv. To je povzročilo dodatne zamude in zastoje predvsem na povezavah med Azijo in Bližnjim vzhodom.
Preobremenjenost pristanišč postaja ena največjih logističnih težav. Med najbolj obremenjenimi sta Kor Fakan in Sohar, visoko stopnjo zasedenosti pa beležijo tudi Mundra, Nava Ševa, Karači in Kolombo.
Razmere je dodatno zaostrilo začasno zaprtje pristanišča Salalah zaradi napadov z brezpilotnimi letalniki, kar je še povečalo zastoje v regiji.
Podjetja spreminjajo logistične strategije
Najbolj prizadeta so podjetja, ki poslujejo prek Perzijskega zaliva, Hormuške ožine ali Rdečega morja. Med njihovimi odzivi so preverjanje upravičenosti dodatnih stroškov, ponovno odpiranje pogodb, preusmerjanje transportnih poti ter pravočasno zagotavljanje transportnih zmogljivosti.
Podjetja, ki niso neposredno prisotna v regiji, analizirajo izpostavljenost svojih dobaviteljev prve in druge ravni, spremljajo spremembe na drugih prometnih koridorjih ter pripravljajo različne scenarije za primer nadaljnje zaostritve razmer.
Prav tako svetujejo pripravo novih proračunov za transportne stroške, izvedbo stresnih testov poslovanja in pregled geografske razpršenosti dobaviteljev. Posebno pozornost je treba nameniti izdelkom, katerih dobavne poti potekajo skozi Hormuško ožino ali Sueški prekop.
Poročilo ugotavlja, da trenutna kriza potrjuje dolgoročen trend: motnje v dobavnih verigah niso več izjemni dogodki, temveč postajajo stalnica svetovnega gospodarstva.
