Na ministrstvu za naravne vire in prostor in direkciji za vode imajo trenutno v rokah dobrih 300 milijonov evrov vreden projekt naložb v protipoplavne ukrepe, ki bodo financirani z evropskimi sredstvi iz načrta za okrevanje in odpornost. Na papirju naj bi šlo za naložbe, ki ne povzročajo škode okolju, in naložbe, ki sledijo konceptu »nature-based solutions« ali na naravi temelječih rešitev. To so pogoji za potrditev projektov, h katerim se je naša država zavezala v nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, ki je usklajen z evropsko komisijo. A v praksi ukrepi tem smernicam ne sledijo, meni biologinja in strokovna vodja zavoda Revivo Polona Pengal. Nasprotno, gre za klasične gradbene projekte, ki s konceptom na naravi temelječih rešitev nimajo nobene zveze, pravi.
Naša sogovornica koncept in smernice »nature-based solutions« pozna iz prve roke. S projektom NAIAD so bili v zavodu Revivo pred leti izbrani na evropskem razpisu Horizont 2020 in s tem med prvimi razvijali na naravi temelječe rešitve poplavne varnosti v Evropi. Sodelujejo tudi v strokovnem posvetovalnem telesu, ki združuje predstavnike vseh raziskovalnih projektov za razvoj na naravi temelječih rešitev v EU.
Odgovornim na direkciji za vode se je pripetilo, da so v pogodbe o protipoplavnih naložbah z občinami namesto izraza »na naravi temelječe rešitve« zapisali »naravne rešitve in zelena infrastruktura«.
V čem je razlika?
Na naravi temelječe rešitve so nekaj povsem drugega kot naravne rešitve. Koncept na naravi temelječih rešitev je strokovni koncept, ki v bistvu prinaša spremembo perspektive. Na naravi temelječe rešitve ne spreminjajo narave, zato da bo ta bolj ustrezala nam, ampak spreminjajo nas, zato da se bomo mi prilagodili naravi in klimatskim spremembam. Znanstvena stroka je namreč ugotovila, da ne bomo preživeli, če bomo skušali Zemljo še naprej prilagajati sebi, ampak nam bo uspelo samo, če se bomo sami prilagodili razmeram, ki nam jih klimatske spremembe neizogibno prinašajo.
Kaj konkretno to pomeni za načrtovane protipoplavne ukrepe, ki naj bi temu konceptu sledili? Kaj so na naravi temelječi ukrepi, ki naj bi jih protipoplavne naložbe vključevale?
Smernice za na naravi temelječe rešitve je leta 2020 izdala Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN). V grobem smernice vključujejo osem kriterijev, na podlagi katerih je mogoče vsak projekt oceniti, ali je na naravi temelječ ali ne, oziroma bolje, ker koncept ni črno-bel, kako zelo na naravi temelječ je posamezen projekt. Ti kriteriji so: da projekt povečuje biotsko raznovrstnost in celovitost ekosistemov, da učinkovito naslavlja družbene izzive, da temelji na vključujočih in transparentnih procesih … Čeprav sam izraz na naravi temelječe rešitve govori o naravi, je torej koncept veliko širši od ekologije in naravovarstva. To je vsekakor pomemben del koncepta, a je le ena od osmih točk. Ključna značilnost koncepta je, da stremi k prilagajanju. To pomeni, da ni usmerjen v iskanje ene rešitve, ki jo izvedeš, in potem si opravil. Na naravi temelječe rešitve so proces, ki se začne na lokalni ravni, z željami in znanjem lokalnega prebivalstva. In tukaj je naša država še zelo zadaj.
Lahko to ponazorite s kakšnim
primerom?
Sami smo pilotni projekt za na naravi temelječe rešitve na področju poplavne varnosti izvedli v Ljubljani v porečju Glinščice. Prvi pogoj za na naravi temelječe rešitve je, da te naslavljajo neki družbeni izziv, na primer poplave, previsoke temperature v mestih … Ko izziv prepoznaš, pa je prvi korak to, da greš med ljudi, do vseh, ki so kakor koli prizadeti ali pa bodo trpeli posledice tega izziva. Začneš torej na terenu. Začneš tako, da vzpostaviš stik z ljudmi in jih povprašaš, ali problem sploh opažajo, kako ga doživljajo, kje ga najbolj doživljajo, kje vidijo potencialne rešitve in podobno. Vse to je del na naravi temelječe rešitve.
Pri nas se v praksi seveda žal običajno ne dela tako. Pri protipoplavnih projektih, ki so del načrta za okrevanje in odpornost, projekte pripravljajo uradniki. Sama preko dela civilne iniciative Varuhi Sore recimo najbolje poznam projekt protipoplavne ureditve območja Poljanske Sore od Puštala do sotočja Poljanske s Selško Soro in Sore do Suhe v Škofji Loki. Izhodišča za ta projekt je napisal neki uradnik v pisarni. Šele čisto na koncu, ko je občina vse skupaj že izročila projektantom in so ti projekt izrisali, so šli do ljudi in rekli, glejte, takole vam bomo naredili – se strinjate ali ne? To pomeni, da je bilo projektiranje na tej točki že zaključeno, javnost pa – z izjemo lepotnih popravkov projektnih rešitev – postavljena pred golo dejstvo. To ni na naravi temelječa rešitev.
To pomeni, da se vsi ti projekti že od samega začetka vodijo v nasprotju s konceptom na naravi temelječih rešitev?
Tako je.
Katere smernice poleg vključevanja javnosti naj bi taki projekti še
izpolnjevali?
Naslednji korak, ki ga predvideva pristop na naravi temelječih rešitev, je prilagodljivo upravljanje oziroma »adaptive management«. To pomeni, da morajo biti ljudje, ki so prizadeti, vključeni v celoten krog rešitve, torej tako v identifikacijo problema kot v načrtovanje rešitve in morebitno spreminjanje rešitve. Zakaj? Eden od ključnih delov tega pristopa je spremljanje učinkovitosti ukrepov ter nato spreminjanje in prilagajanje ukrepov glede na to, kakšen učinek imajo. Na naravi temelječe rešitve niso kot gradnja hiše, ki jo postaviš, in s tem je zadeva končana. Na naravi temelječe rešitve spodbujajo naravne procese, ki nas ščitijo. Na primer, če rešujemo poplavno ogroženost neke hiše s tem, da naredimo klasično zavarovanje brežine, zožimo kanal, vodo prestavimo dolvodno in povzročimo poplavno nevarnost nekomu drugemu. Smo s tem res rešili problem? Poplavno varnost prve hiše morda res, ampak kaj ko bomo čez tri leta zaradi tega primorani delati spet nove ukrepe, ker bo zdaj hišo poplavljalo dolvodno nekomu drugemu. Na naravi temelječa rešitev takega izziva pa bi bila na primer, da se vprašamo, ali lahko človeka, ki živi v tej hiši, preselimo ali pa mu ponudimo individualno zaščito hiše, na primer s hidroizolacijo in črpalko, tako da še vedno ohranimo naravni proces razlivanja vode.
Na direkciji za vode so predvideli, da bomo do sredine leta 2026 izvedli dobrih 30 protipoplavnih projektov, ki bodo financirani z evropskimi sredstvi in ki naj bi vsi vključevali na naravi temelječe rešitve – tako smo se vsaj zavezali v načrtu za okrevanje. Pa je to sploh izvedljivo?
Mislim, da to ni realno. Konkretni protipoplavni projekti iz načrta za okrevanje, v katere sem imela vpogled, so klasični gradbeni projekti in ne sledijo temu konceptu. Pogosto gre za deset let stare idejne zasnove, ki so nastale, ko tega koncepta sploh še ni bilo. V Škofji Loki so nam recimo povedali, da je njihov projekt, ki je danes vključen v načrt za okrevanje in odpornost, v osnovi nastal nekje okoli leta 2013, in takrat seveda sploh niso vedeli, da naj bi izpolnjeval takšne kriterije. Ampak zame je problematično to, da skušajo te projekte zdaj prodati kot na naravi temelječe, čeprav niso. Jaz bi videla veliko večjo prednost v tem, če bi že lani, ko smo izvedeli, da bodo morali projekti izpolnjevati kriterij na naravi temelječih rešitev, izbrali recimo tri ali štiri pilotne projekte, ki bi jih v danem časovnem okviru lahko res dobro izvedli. Zdaj pa namesto tega delamo vse po starem, samo da stare ukrepe z zeleno »farbamo«.
Pri naložbah, kot so protipoplavni ukrepi, pogosto poslušamo, da se investitorjem s projektom mudi –
tokrat zaradi rokov za črpanje sredstev iz načrta za okrevanje.
Ali se lahko na naravi temelječim rešitvam izogibajo z argumentom,
da so časovno zamudne?
Država mora biti pripravljena sprejeti, da bodo v začetni fazi postopki trajali dlje. Vendar izkušnje kažejo, da se čas do izvedbe projekta po konceptu na naravi temelječih rešitev dejansko skrajša. Zakaj? Ljudje imajo ponekod zelo negativne izkušnje iz preteklosti, ko je veljalo, da država pride, jih razlastnini in naredi, kar pač hoče. To se je pokazalo tudi pri našem pilotnem projektu. Prvi odziv ljudi je bil negativen. Ampak na to se nismo odzvali s silo. Ljudi smo poslušali, razumeli, da imajo slabe izkušnje, in jih povabili k sodelovanju po drugačni poti. Po tretji delavnici smo že dobili prve pozitivne odzive. Zgodilo se je, da so nam ljudje začeli sami predlagati rešitve, za katere so na primer slišali v tujini. Pa smo jim rekli, super, dobra ideja, gremo najprej, kaj še lahko naredimo? Ljudje morajo torej najprej čez preteklo slabo izkušnjo, zato je normalno, da postopek na začetku traja nekoliko dlje. Ampak ko enkrat prideš do izvedbe, se sama izvedba projekta čudežno skrajša. Celoten postopek je zato dejansko krajši in ne daljši.
Ker javnost ni vključena ali ni vključena pravočasno in na pravi način, se včasih zgodi tudi, da projekt zaradi ostrega nasprotovanja javnosti sploh ni izveden.
Tako je. Pa je lahko projekt sam po sebi morda čisto v redu. Ključna je torej transparentnost in jasnost postopkov ter vključenost ljudi. Potem pa je tukaj še drugi del – upoštevanje ekoloških in ekonomskih učinkov. V načrtu za okrevanje je z vidika ekologije določen tudi dodaten pogoj, imenovan »do no significant harm« ali »ne škoduj bistveno«. Osebno sicer menim, da tudi ta pri večini protipoplavnih projektov že v osnovi ni upoštevan, saj ni bila narejena nobena analiza stanja prej in potem.
Vprašanje je torej, kako bo evropska komisija izpolnjevanje teh pogojev sploh lahko zanesljivo in podrobno preverila.
To se tudi mi sprašujemo. Na sestanku s predstavniki evropske komisije v Sloveniji so nam sicer zagotovili, da imajo strokovnjake za na naravi temelječe rešitve, ki bodo naše protipoplavne projekte preverjali. Ni pa jasno, kako in po katerih kriterijih jih bodo presojali.
Ob vsem tem si ne želim, da bi javnost dobila vtis, da skuša stroka preprečiti črpanje denarja za ukrepe. A dejstvo je, da bo, če bomo vse te načrtovane protipoplavne ukrepe izvedli, to huda degradacija naših vodotokov. Če bodo vsi načrtovani projekti izpeljani, bomo imeli še več vodotokov v slabem ali pa slabšem stanju, kot so danes. To pa bi res radi preprečili. Namesto tega bi lahko izkoristili priložnost, da končno spremenimo naš pristop do urejanja voda, ki je zelo zastarel in še vedno čisto gradben. In glede na to, koliko denarja imamo na voljo, bi bilo škoda, da ga ne izkoristimo za to, da presežemo tak način razmišljanja in naš način gledanja na vode kot na odtočne kanale namesto žive ekosisteme, ki nam ponujajo ogromno, ne da bi nam bilo treba za to kar koli narediti.
